Pomirjen

Nič novega, v bistvu. Še vedno na istem naslovu, za malo manj šuškov, v isti sestavi, z istimi sanjami in isto realnostjo. Fajn da so tudi ljudje, ki so včasih pripravljeni popuščat, če ima to smisel in ne rinejo zaradi principa z glavo skozi zid, kot to vedno počnem jaz. In fajn, da je tak ravno najin lastnik, ker nam je tu, kjer trenutno smo, res lepo in priročno.
Pa letos še plesni na prekladah, ki sicer vsako zimo zaradi konstrukcijske napake mori veliko stanovalcev v naselju ni toliko, ker je taka suha in izvenserijska zima. A ni, da take še ne bi bilo, kot jih danes veliko slišim razglašati. Jaz jih takih, po svojih športnih udejstvovanjih, v mislih pa po obrazih sotrudnikov pred očmi, pomnim vsaj pol ducata …

In drsim tako zaradi vseh teh spominov in realnosti ki me ta hip obdajajo, počasi v eno tako pomirjeno stanje, nekam tja nazaj v kranjsko nirvano s preloma milenija, ki se v moje misli vse pogosteje javlja kot referenčna. Mir, pes, ritem in dišeč, suh zrak, celo koleno in poln koš ukvarjanja samo s samim seboj … huh, bil sem odprt oltarček duha takrat, ko bi ga moral hiteti zagrinjati pred darovi nepoklicanih. Smešno naporno, da more šele očiščenje narediti, da znaš bolje oceniti in ceniti odsotnost notranjega dialoga.

In da, zima kljub vsemu je, saj v moje misli pogosto vstopa Magični. Vse kar je bil, vse kar sva skupaj doživela in občasno tudi vse, kar bi lahko bil, če bi še živel.
Veš, res pogrešam najine fužinske kofetkarije in ledena podmonterejevska jutra. Hm, pravzaprav vse te zgodbe v katerih nastopaš premorejo toliko miru in suverenosti, da se mi zdi, da me prav taka tasiva puhovka, kot si jo imel tudi ti, ko jo nadanem, vedno greje močneje, kot bi me povsem enaka, pa nepolinkana. Težko je, ko prijatelj odide. Ampak saj to že veš.

In ker je zima, se večkrat kot običajno vprašam tudi, če pa morda jaz le nisem res en čisto navaden izdajalski kljukec? Ker sem ga – alpinizem – povsem zanemaril in ga ne prakticiram prav nič več kljub temu, da mi je skoraj četrt stoletja nesebično služil kot orodje za omogočanje uvidov v ta del celote, v katerem kar dobro živim danes.
A ravno zato – ne, nisem! Midva sva račune poravnala! Dobil je moj znoj in kri in solze in jaz v zameno za njih od njega nauk: da za vsako prepreko vedno stoji nova, še višja in da je v zorenju do tiste duhovne moči, ki omogoča korak preko nje pravzaprav ves smisel igre življenja.
Zato le tuhtat in tuhtat in tuhtat in pri tem v tem začaranem krogu zaradi tega nikar ne umret, ker brez življenja ni igre in ne igre brez življenja – kulise in načini pa so in bodo vedno le navadne tehnikalije, zato jih pliz, nikoli ne povzdiguj preveč in ne malikuj!

In ker naj blog beleži, morda za konec vseeno vsaj na kratko o tehnikaliji, ki mi to zimo uspešno pomaga lajšati sicer pri meni za ta čas običajne težave s sinusi in se hkrati navezuje še na vse zgoraj zapisano: Daleron? I don’t think so!.
Odkar prakticiram tale jogijski ritual, se moji sinusi zelo uspešno otepajo vnetij. Vsaj zaenkrat – trk, trk. Hrapavo grlo pa je sploh preteklost. Ja ja, odgovor je vedno v (v/ob)račanju k sebi.

Hudi dnevi

Ludi dnevi. Diši po pomladi. Ali pa vsaj po soncu. In veter ki žene oblake – neprecenljivo, tools rest their case.

Offline mode off

Spodobi se in pravično je … da kulminacijo dvatisočenajste pribeležim. Čeprav pravzaprav ne premore nič posebno drugega, kot zgodbe že minulih dob – čemur tudi daljši premolk. Poganjanje bicikla, služba in kontrola otrok pač ne prinašajo kakih posebno vrednih oljčnih kronic (v resnici jih kot vsi posebni trenutki v življenju prinašajo na tisoče, a za malokoga pomembnih, in jim zato nepomnjenim – zdeh! – ne preostane drugega, kot da počasi utonejo v pozabo pod dnevnimi navali novih).

Ali vendar – ključne pol-zgodbe epohe:

Main, but of course – zbral pogum in s 3×9 končno le presedlal na 2×9 (39/26 in 11-34), dovolj ez oz. trdo na 26-colerju tudi za starčka, tested na Zimski ligi – imel cele štorije z izbiro in preizkušnjo zobnikov, na koncu pristal na ringih chinook (TA Specialistes), ki na mojih XT spajderjih edini delajo brez čejnsaka;

Back to booking – v večeru in pol na dih prebral drugi del Šurc – Zgagine orožarske trilogije – jp, črno luknjo vesti nekaterih zmore le gravitacijska sila oblastiželjnosti taistih kontrolfrikov. Trenutno grizem v Naomino Doktrino šoka – teorija o teoriji zarote, ki z vsako prebrano stranjo prevzema prepričljivejšo podobo resničnosti, vse dokler v celoti ne dojameš, da nimaš smisla (hvala Vonnegutu za krajši predhodni uvod v to globoko spoznanje);

Servant served public toilet

N.jka je za izkušnjo enega rojstnega dne bogatejša, BUTEC;

Božiček nas je zasul z Babadujem – iz nas zapeljal iz nič v preobilje;

In ker so me ravno že povprašali: bil brez pomisleka za ne-J opcijo - iz škodoželjnega špilferderberstva kajpak (the current reallity is smoking my thougths exactly);

Zalaufal sezono 2012, vplačal štartnino za salzkamergutski žur – at least let the kid play;

Lubm Pito – hvala ti, ker si rariteta oprijemljivega mojega zemeljskega vsakdana – in še enkrat ugotovil, da midva skupaj lubva Ikeo;

No, pa so hudiči končno le prenehali metati te petarde – si z natanko temi besedami Z.jka oddahne. Sek! In offline mode on.

Greva

V soboto sva dala odpoved in greva. Zdaj upava, da nama v prihodnjih treh mesecih uspe najti nekaj kar nama bo všeč, kar ne bo predrago in bo imelo normalnega lastnika. Tudi nakup je opcija.

Hodim!

Vreme za vse prste obliznit! Žgečka še moje že skoraj odmrle plezalske živčke in me vabi v višave! Pa kot zanalašč in kot nam očitno prihaja v navado, ko so v petek že vsi plani za vikend dogovorjeni in varstvo otrok zagotovljeno, eni od malčic že nakako uspe zboleti. Tokrat je Z.jki.
In sva bila zato prisiljena s Pito najine nesojene visokogorske načrte na hitro nekoliko prilagoditi, majčkeno okrniti in se poveseliti skupnega gibanja v naravi v za oči blagodejni, pozno septembersko sončno-zračni kopeli kar v bližini Ljubljane.

Pita se je (po)trudila in mi ves čas izvrstno sledila (in se danes pritožuje nad musklfibrom) in bilo je res fajn, sploh radler na Katarini, na koncu.
Dobra novica pa je tudi ta, da očitno lahko spet hodim, tečem, skačem in kar je še teh dvonožnih for, brez hujših kolenskih posledic. Res je, da se bom moral do standardnih in športnih dveh ur iz leta 2009 na tej isti trasi še fajn truditi, ampak se je vsaj začelo!

Glory day

Namesto v Vrsarju, sem v Ljubljani. Namesto na Parenzani, na Sumamedu. Namesto na biciklu, na bolniški. Namesto na VOmax-u, na Berodualu. “Zelo, zelo hud bronhitis”, je rekla.
Me pa danes zarana, ko je med vožnjo v vrtec N.jka v treh luštkanih lokih izvrgla vsebino svojega želodčka na zadnje sedeže našega avta, ni jedka sparina, ki je v trenutku prepojila prostor in v oči Pite in Z.jke priklicala nežno roso, na njuna lica bledico in v eter rigajoč šepet, prav nič motila.

Ah, vsaj za nekaj so odlični, ti zabasani sinusi.

Glory day

Ne poslednji, samo zadnji

Bolani kakor smo bili, smo Ljubljani že v četrtek predčasno rekli kar adijo in se zatekli dol na morje, k Mariji v Valalto. Zdravit kašelj z jodiranim zrakom in izpirat smrklje iz noskov z morsko vodo.
Z.jka in N.jka sta od tega nepričakovanega podaljška poletja čisto ponoreli, nama pa je bilo pri sv. Eufemiji samo fajn, ker nama je že v petek na večer pričela presedati soparna vročina, ki je bila v Istri za konec tedna ob izdatni podpori juga spet komaj znosna.

Smisel življenja je ležanje na plaži.

Temperaturni reset v nedeljo opoldne je končno prinesel težko pričakovano osvežitev – nam že v Ljubljani- z njim pa so prišle pod naš domači krov spet tudi čisto konkretne ideje in načrt, kako zaokrožiti Pitine priprave na ljubljansko 21-ko. Še štiri tedne.

Bruhnitis

Bruhnitis v obliki hudega prehlada in blažjega bronhitisa, ki ju zaenkrat spremlja suh, dražeč kašelj, se mi vleče že vse od Erazma in še kar ne kaže, da se misli kaj kmalu končati. Zato je edino, kar lahko pametnega 2 tedna pred Parenzano storim to, da se sprijaznim z dejstvom, da je to pač to in da je letošnje sezone zame v principu konec. Morda bo padel še kakšen manj resen štart ali dva – recimo na Labinjonskem, ampak v osnovi sem na Erazmu oddihal moj letošnji labodji spev.

Počitek ni Erazem, ampak ajde …

Teden za počitek pred zadnjim sunkom to sezono.

Vneto in hrapavo grlo, ki sem ga staknil bogve kje (itak – klima v avtu, klima v službi, otroka v vrtcu, prehlajena tašča), je sicer ves čas navijalo za teden poln lenobe in razpeljevanja, a me je v sredo disciplina le uspela zbrcati v hosto in sem celo odpeljal eno glede na počutje presenetljivo hitro lokalno tt rundico za oštrenje – Stražni-Tošak-Jakob. Ne čist brez posledic za zdravje, ampak ajde …

V soboto pa štart na XCM Erazmu - ob dveh popoldne, v vročini – ura ne vem, se vsaj meni ni zdela najbolj posrečena, ampak ajde …
Trasa zajebana, torej fenomenalna, brez počitkov, saj vsem vzponom na škrge sledijo, ali super hitri in koncentracijsko zahtevni spusti po singlah in doublah, polni nepredvidljivih ovir v obliki kamenja in hitrih sprememb smeri ali pa no-mercy teranje s ketno na taveliki šajbi spredaj in na aksi zadaj, po makadamkah. Skratka povsem nekaj drugega kot vozakanje po cestah na Gardi in v Salzkammergutu.

Power up! Foto Tomaz Cic

Naplanirano sem imel, da rundo odpeljem nekako v treh urah in mi je šlo kljub pomanjkanju konkurence v mojem zmogljivostnem razredu – v glavnem samo čist tazaresni dirkalci in nekaj upokojencev – vse do Rokenrola – kjub začetni smoli, ko sem še na Traktorski med grebatorstvom za pozicije v prvi grupi zapeljal v globoko kolesnico, moral zaradi tega sestopiti s kolesa in kjub teku izgubil v hipu kakih deset mest in bidon s pijačo – kar OK, v časovnici. Šoder na Rokenrolu pa je opravil z mojim zadnjim plaščem (RRalph, spredaj NNic – v suši, ki je vladala in ob obilici prahu, dobra odločitev), in to temeljito.
Ker mi z razrezanim plaščem potem ni preostalo drugega, sem proti cilju v Belskem odštorkljal kar v šprintericah peš, čez vas Studeno in kraške goličave in spotoma pri sodniku, ki sem ga na poti srečal, še uradno odstopil.

Škoda, po vsem trudu, ko sem med dirko v coni 5b pregonil kar 45 minut, in sem imel pred zadnjim vzponom na Gorenje še precej sveže noge, ampak ajde … s časom okrog treh ur bi bil v letošnji super-duper konkurenci itak povsem povprečen – mi pa morda naslednje leto ne bi bilo več treba štartati na dirki in se ponovno zaletavati v SM hupserje na Plinovodu. Tako pa itak da spet pridem, če bo le Zakon (kaže zaenkrat na mojo srečo?!? bolj slabo) za.

Zdaj pa nazaj k zdravju …

Rezultati.

Vročinski val in Tošak

Stisnil Tošaka v 12:13. Sodeč po vloženem naporu bi ga morda lahko do Parenzane spravil tudi pod 11:45. Niti ne tako slab dosežek v anaerobni vzdržljivosti za starčka, kot sem.
Vse zasluge za izboljšanje v tem pogledu pripisujem cestaku, na katerem zadnja dva tedna presedim vsaj 80% časa, ki ga namenjam treningu. Focus CAAD breads success.

V navezavi na predhodni post pa …. domnevno še zadnje tople sapice to poletje, ki trenutno obvladujejo Slovenijo, jemljem kot poplačilo za kislo bohinjsko vreme, ki smo ga bili letos deležni na dopustu.
Malo sicer narava pretirava s to toploto, je pa zato traction na singlah odličen in tisti občasni radler po še bolj sede.