Just in case

13/01/2017

Ne, ne plezam več. Razlagam verjetno že n-tič, n-ti faci, ki se me spomni s ferajna (in takšnih še vedno srečam kar dosti). Že 8 let ne več, oziroma 5, kakor pravkar vidim. Zato ker: … in potem je tu kar nekaj razlogov – precej bednih, če bi me vprašal po njih trdnosti pred desetimi leti, ko sem bil še v “flowu” in povsem solidnih, če me vprašaš danes.

Prvi in najpomembnejši in sploh tisti iz katerega izhajajo nadalje vsi preostali pa je: pomanjkanje časa. Kar pravzaprav, vsaj če resno misliš s početjem nečesa in če te to veseli, sploh ne bi smel biti noben problem.

No, pa je, vsaj zame je bil in je. Ne, da me ne bi veselilo in ne, da ne bi misli resno s početjem tega. Prav zato ker sem mislil resno, je nastal problem. Morda res samo v moji glavi, ampak družina vendar ne more biti suženj mojih ambicij.

No, pravzaprav jaz nisem tip človeka, ki bi takšno žrtvovanje ljudi, ki so mi pri srcu, pa če bi se še tako strinjali s tem kar počnem in če bi bilo to strinjanje še tako iskreno – in kaj to pove o njih samih? – lahko prenesel.

Ker, čisto resno : resno pomeni časovno intenzivno in hkrati tudi “resno”, torej nekaj, kjer žena in otroci ne morejo sodelovati ter nenazadnje tudi – nevarno. Torej nekaj, kar je lahko zame tudi usodno – in usodno je lahko zelo hitro in brez tvojega lastnega vpliva; kar zelo dobro veš, če si se s tem ukvarjal tako dolgo kot jaz in se  poslavljal v mislih in na pokopališčih od prijateljev – kdo bo potem skrbel za moji mladički do polnoletnosti?

In kdo jima bo igral vlogo nadomestnega roditelja?

Ja, je torej pri vsem skupaj kar nekaj pomislekov in dober približni nadomestek tega kar je bilo, postanejo v življenju druge stvari. Sprva malo po sili, nato pa z izgubljanjem edine perspektive, ki je zate obstajala več let, kaj – desetletij, vse lažje in vse bolj iskreno.

Dokler nekega dne ne ugotoviš, da si zaradi te edine perspektive ki si jo poznal tudi kaj zamudil in da je šlo zaradi nje tudi kaj mimo tebe. Pa saj ne, da karkoli obžalujem, sploh ne.

Še dober občutek imam, ko se danes spominjam vsega kar je že bilo, ker se mi zdi, da sem eno zelo polno življenje že živel.

In zato, ker se mi zdi, da sem s Pito in Z-jko in N-jko dobil priložnost, da ustvarim še eno lepo zgodbo. S poklicem, kjer za kuliso ne gledam slike mojega najljubšega igrišča in s hobiji, ki niso le bedni nadomestek tistega, kar bi sicer v svojem življenju v resnici najraje počel.

Advertisements

Flešbek

20/02/2012

Na Vadinah. Foto: Andrej Pečjak

Jezersko. Po Teranovi na Vadine in po Trojki do vrha. Pred več kot desetimi leti in skoraj na današnji dan. Bila je zima soliranja, plezal sem z na trgu čisto svežimi Quarki. V primerjavi z vsem ostalim kar sem pred tem držal v rokah, so se mi zdeli čisto goljufanje …

Fotko je stisnil Andrej Pečjak.


Magični, morda pa le …

10/03/2011

Andrej nekje visoko nad Centralno Azijo

… izpolniva nekoč, kar sva si obljubila na najinem zadnjem zmenku? Ko je bilo kot še nikoli do tedaj čutiti, da sem jaz tam gori v gorah samo obiskovalec, a ti pa že čisto ves njihov.

Mnoge naporne poti sva prekolovratila skupaj do včerajšnjega razpotja Andrej, zato s teboj odhaja tudi pošten kos mojega srca.

Ajd, tastar, na ponovno snidenje!


Oj, zdaj gremo

08/02/2011

Konec je tehtanja in razmišljanja bi ali ne bi, saj bo v četrtek za moje koleno (in moje nadaljnje športovanje) nepovratno nastopil dan D. Jutri zjutraj odhajam na totalko, torej na rekonstrukcijo ACL in oskrbo (precej zdelanega) meniskusa v desnem kolenu. Operater: dr. Hussein (SB Novo mesto, oziroma ljubljanska ortopedska ambulanta Artros).

Seveda bi, preden se uležem na ponk – kot operacijski mizi ljubkovalno pravi moj fotr – z veseljem rad slišal zagotovilo, da bo s kolenom po operaciji bolje, kot je sedaj (ko tudi ni ravno slabo, če pač odmislim dejstvo, da tak kot sem, ne bom nikoli odtekel UTMB 😆 ), ampak se zavedam, da smo takšni verjetno vsi pre-op kolenčkarji in da mi tega prav nihče na svetu ne more obljubiti.

Bom pač med operacijo in rehabilitacijo še več in raje mislil na Šraufa, ki so mu svoje dni ortopedi in fizioterapevti zagotovili, da bo lahko srečen, če bo s tako razsutim gležnjem, kot ga je imel, še kdaj gladko hodil po ravnem. Pa jih je čez nekaj let mirno postavil na laž s preprostim dejstvom, da je umrl v gorah kot alpinist, pod plazom. Ali kot je to tudi lepo opisal, mislim da Levstek: “Ko žival od matranja pogine, človek še malo potrpi.”

Foto: Andrej Magajne

In zakaj mi sploh hodi po glavi Šrauf … Nisva si bila prav blizu in nikoli nisva skupaj plezala, sva pa bila člana istega ferajna in sva zato nekoč na stopnicah na Trdinovi skupaj zamaknjeno opazovala dias s snegom povsem zalite “njegove” vzhodne stene Stenarja (zimska vzpona v Levi in Desni zajedi, ki ju je opravil mnogo pred pojavom sodobne ledne opreme) in modrovala o taktiki vzpona za takšno steno.
To je bilo v časih, ko je bilo splezati Teranovo še srednje ugleden podvig, grapa med T. in Š. pa je veljala za zahtevno. Z Blažem sva tisto zimo zlezla Jacksona v Droites, še eni Šraufovi steni.
S Šraufom sva takrat kot o eni od opcij za vzpon govorila tudi o soliranju, pa je bil izrazito proti.

Hm, kaj bi si torej mislil o vzponu, ki sva ga z Magičnim opravila prejšnji ponedeljek v Stenarjevi Levi zajedi, idealno zaliti, ko sva se v celotni 700-metrski steni varovala le borih 15 najtežjih metrov, ostalo pa odpikala nenavezana varno in brez naglice in se v šestih urah in pol že vrnila čez Sovatno nazaj k spalkam v bivak v Vratih? Sva bila res lenoudca (sicer le ena od mnogih letos – kar nama šteje v primeru da sva, zagotovo v olajševalno okoliščino)?

Kot se je kasneje še isto popoldne izkazalo pri Firerju – Pitin telefonski klic in novica o skorajšnjem terminu za rekonstrukcijski poseg – je bila ta tura tudi moja zadnja gorska pred operacijo, zato imam s spomini nanjo in z njo povezanimi dejstvi še večje veselje. V glavi jo kar naprej veselo preigravam, nato pa zatlačim nazaj v predalček “Charmoz s Čečko in … ni še čist’ za preč”. Vstajenje pred mrkom skratka. Somehow …

Toliko. Torej – preČrni, počakati boš moral še malo. In se še malo izuriti. 😉 Magični – jeseni padejo Veliki, če zate ne morda že prej. Pita – bova šla polovičko, OK? Biciklu pa raje nič, ker je itak unplugged in njegove vilice (kolena, hehe) na servisu, zato ga ne bom dražil z nagovorom.

Led se dela v zamrzovalniku in jst sm prpravlen. Joža, požen!


Džir(l)o, drugič

17/02/2010

Torkovo dopoldne, Miško in Logarska dolina: Sulica in Gajstni slap.
Read the rest of this entry »


Stiff little fingers

08/02/2010

Ponedeljkovo dopoldne, Grebo in Prednja glava: Slap zamah.
Read the rest of this entry »


Džir(l)o

05/02/2010

Četrtkovo dopoldne, Miško in Gornjesavska dolina: Lucifer in Sveča v Prednji glavi.
Read the rest of this entry »