Luks by road

14/11/2016

Da ne bodo (tako pogosto) padali Pitini očitki o tem, da se nikoli nikamor ne spravim, smo za praznike, oziroma krompirjeve počitnice naložili v avto prtljage za en teden in seveda mojega cestaka in odbrzeli proti Velikemu vojvodstvu Luksemburg.
Starša sva bila v štartu malo skeptična glede potovalne stamine najinih tamalih, pa sva organizirala gor grede spanje v bližini Munchena, in nazaj grede na Tirolskem. Psst! … obisk slednje je bil del najinega skrivnega itinerarja. Enajst ur v kosu, od tega štiri po zelo prometnih štiripasovnicah Nemčije, to pač ni mačji kašelj.

Šli smo v petek popoldne in prispeli v Luks v soboto, direktno v Majkino naročje. Pravzaprav v naročje stanovanja, ki nam ga je za teden dni odstopila v uporabo njena prijateljica. Šla je na Bali, zato ga ni potrebovala … Zaloge hrane na višku, komfort na nivoju. V zameno je Majka dobila slovenski med in nekaj paketov eko slovenskih jajc, pa morda še kakšno malenkost, žakelj je bil težek. Lastnica stanovanja je dobila pa ljubke copatke. 🙂

V nedeljo so punce kuhale kosilo, meni so pa za spremstvo dali gospoda, ki je ko je bil še mlajši in še ni bil pulmolog, raztegoval peloton in brata Schleck, in sva jo skupaj udarila na cesto. Ker je  Luks relativno majhen, sva v slabih petih urah in po 130 kilometrih obiskala njegove vse tri sosednje države: Belgijo, Francijo in Nemčijo. Razgiban teren po katerem sva potovala me je precej presenetil, ne vem namreč kdo me je v preteklosti uspel prepričati, da je Luks raven. Ampak niti ni, je prav zagaman in posejan s hupserji, ki si neusmiljeno sledijo. To zdaj vem in lahko potrdim.
Zato me je “wannabe LongSlowDistance” trening, ki to ni bil, precej zdelal. Ali pa je bil to moj spremljevalec … Hm? Anyway, hvala Chris!
Pa še prav zanimiva debata in komentarji so na koncu pri kosilu padli na temo Wigginsa in TUE in to s strani nekoga, ki se poklicno ukvarja z astmatiki!?

Nedeljo smo zaključili familjarno pohodniško, na điru po mestnem središču – Majka nam je pa za nameček na koncu ujela še bus na Limpertsberg. 🙂

Hvala bogu je bil ponedeljek tudi v Majkini excel tabelci dan za počitek in namenjen obisku približno 90 kilometrov oddaljenega francoskega Verduna. Pač jaz in … moja skrita WWI agenda. Ampak biti tako blizu in ne obiskati zgodovinsko tako pomembnega kraja, bi se mi pa zdelo škoda! In do 700.000 borcev, ki so tu darovali svoja življenja na oltar človeške neumnosti, precej nespoštljivo.
Doma, po vrnitvi, nas je na mizi pričakalo super kosilce, ki ga je za nas pripravil Majkin soprožič Hičo. Za nekatere je bilo prepikantno, ampak vsi odrasli smo ga večinoma pospravili s slastjo 😉

“Zone Rouge” – 100 let po najdaljši bitki WWI so še vidne njene sledi

Kostnica v Duamontu

Francoska kostnica v Duamontu

Na torkovo jutro sem si s kolesa luksemburško krajino vzel sam. Po malo manj kot dveh urah in štirih konkretnih klancih sem bil popolnoma potešen – ah, zjeban. Škoda, ker je bilo skoraj ves čas megleno, ker bi bilo sicer kičasto. Ceste in pokrajina in predvsem kultura njenih voznikov, so tu naravnost ustvarjeni za kolesarjenje. Poleg navdušenja nad doživetim, sem kot se je kasneje pokazalo, ta dan žal nekje staknil tudi virozo, ki pa je dokončno udarila šele cel teden dni kasneje.

Dan smo nadaljevali z odkrivanjem trikotnika na mejah Luksa, Nemčije in Francije. Seveda: mesteca Schengen, reke Mosell in Posarja! Majkin plan smo zagnali s kavico na trgu v Šengnu in ga nadaljevali z obiskom razgledišča nad reko Saar. Nekje vmes je njen plan malo zašel s poti, a smo jo skupaj kar uspešno vdeli in po urici zložne, neplanirane hoje stalu nad evropskim Horseshoe Bend-om.

Saarschleife - Sarina pentlja

Saarschleife – Sarina pentlja

Sreda je bila mestna – štacune and stuff. Tole bi zaradi mene lahko tudi izpustili … Vredno spomina je bilo le kosilce v Happ-u.  Njami, Majko!

V četrtek smo spakirali, se poslovili od Majke in sredi dneva krenili na pot proti Tirolski. Cilj: dežela Bergdoktorja! Zvečer smo že legli v postelje penziona v mali vasici v bližini Kufsteina – in Pita ni bila zadovoljna prav z ničemer.

Mislim, da je bil tale naš zadnji potovalni dan – petek -kaplja čez rob. Najprej zajtrk – beden, nato filmske lokacije – brezvezne in nato še pot – dolgočasna! In smo šli samo malo z avtom okrog, poškljocali in se nato odpeljali drito proti Bischofshofnu in avtocesti, in po najkrajši poti skozi karavanško luknjo domov. Na srečo sem na Tirolskem izsilil par fotk, sicer ne bi verjel, da sem tam sploh bil.

Jih bom špelam že kazal naslednje poletje, ko bo dr. Martin spet aktualen … 🙂

Doktorjeva ordinacija

Doktorjeva ordinacija

PS
Vse fotke sta prispevali Z.jka in N.jka.

Advertisements

24 ur Primoža

10/05/2012

Tale dogodek nima veze ne z MTB-jem, ne s cestakom, ne s klasičnim tekom, je pa ravno prav (zelo) odbit v smislu vzdržljivostne preizkušnje, da že nekaj let kliče k udeležbi. 🙂

Žal se je Primož ves čas svojega obstoja datumsko zvesto prekrival s Trojkami (in se tudi letos), ki so vse do poškodbe kolena pri meni kot prva tazaresna tekaška preizkušnja v sezoni pač vedno dobile prednost in se na 24 ur tako nikoli nisem spravil.
No, vse do letos, ko si na nek način še rehabilitant, šprinterskih dobrih 12 kilometrov še ne zmorem privoščit (v željeni hitrosti) … čeprav bi mi bilo verjetno tudi letos lažje in manj naporno od Primoža odlaufat Trojke, hehe. 🙂

Sv. Primož nad Stahovico (3,5 km in 400 v. m.) je sicer že nekaj let sestrin priljubljeni kucelj za zbiranje stotic, jaz pa se nanj ne odpravljam po zbirateljski dosežek, ampak predvsem po 24-urno izkušnjo, za sadove katere menim, da bi mi znali v prihodnosti morda še koristiti. 😉

Kljub mešanim občutkom pred štartom, saj se mi generalka za Primoža ni najbolje posrečila, pa tudi logistike za takšno početje nimam naštudirane, gledam na prihajajoče repeticije precej optimistično in se pustolovščine veselim … in kot zaenkrat kaže, hehe, mi jo bo dodatno začinilo še vreme, saj je prav za sobotni dan napovedan vremenski preobrat, ki naj bi mu sledila občutna ohladitev. 😮

V petek popoldne ob petih krenem torej na pot, po povsem svežih informacijah pa se mi bo pri prvih nekaj kroženjih na Primožu pridružila tudi Vrtačka. 🙂


B-day, končno!

27/04/2011

Z.jka je svojo tretjo obletnico res da obhajala že konec prejšnjega meseca, praznovanje samo pa se je imelo vršiti šele potem, ko se je jel tati vračati iz toplic in ko je uspelo Piti skupaj na isti dan zbobnati vse njene relevantne prijateljčke (in njihove maman).

Dogodek je bil slasten (z doma pripravljeno sadno torto!) in je tradicionalno potekel ob veliko hrupa (in ostalin) na domačem terenu.

Vse najboljše, Z.jka!


Moj paleo izziv

12/10/2010

Včeraj sem začel s štiritedenskim paleo izzivom.

Obširnejše poročilo o izkušnji se od konca prvega tedna izziva dalje lahko pričakuje na tej podstrani.


Kraški bluz

01/03/2009

Z vstajanjem dne zdrsimo v prekršek. Lagodno, tiho. Tapsko. Vzornih družin baje da ne vidi rad brancin? In cenejši ko je bencin, hitreje gremo. Skozi sivi mraz na Kras. Pogledat Štanjel, če je zaradi burje res brez marel. Opazovalcev prav malo. Vse tiči za zidovi, saj iz viharja napadajo tuleči volkovi. A Fabiani nas grize. Zaukazano nadaljevanje postane kmalu sranje. Vrt ni brez brd! Gospodična Z. se oklepa vozička, pod njo je ozka polička, v zraku pa seveda prav nobenega ptička, da mi Pita gladko pokaže fakička. Biča me in biča, da za trik vpokličem Branik. Zdaj moramo torej navzdol v dol in naokrog čez log, vse do ostrog, ki vise čez železniško progo pri Brju. Tam je na cesti razmršena krava, za njo pa Vipava. In, kako? Kraška burja ali vipavska furija? Veš kaj, ni mi mar, le da bo cerada, zdaj marmelada, čimprej s poti.
Potem še uro in pol vijugamo v veter, da prelisičimo tisti meter, ki nas na zemljevidu loči od Zvona. Midva kujona si tam zlakotena privoščiva slona, dojenček pa naju, ko sva z mrakom z obedom pri kraju. O, sobota mogota!