Meet the Oldie

08/11/2015

Oldie je dirkalno kolo Flema, model Delphin. Ni iz titana, je pa Cinelli.

Njegov okvir je jeklen. Bil je butično zvarjen v Meinheimu v Nemčiji, konec prejšnjega stoletja, v delavnici legendarnega Fritza Flecka. Ta je sicer (bolj) znan zaradi izdelave prvih okvirjev iz titanovih cevi.

Natančneje in sodeč po kodiranju posameznih komponent (pesta, zavorne čeljusti) je bilo kolo sestavljeno in poslano na trg nekje v začetku 90-ih let. V svoji originalni podobi je bilo verjetno zelo podobno temu svojemu bratrancu z i-neta.

Na žalost so mojemu kolesu leta uporabe in čudaški lastnik(i)? kar konkretno prizadejali in je prišlo v moje roke precej zdelano.

WP_20150918_005[1]

Rane na okvirju je nekdanji lastnik prekril kar z barvo za radiatorje.

WP_20150918_011[1]

36 naper bo zagotavljalo potrebno trdnost za načrtovano CX uporabo.

WP_20150918_013[1]

High-tech iz začetka 90-ih – oldskul!

V osnovi obstoječa oprema na kolesu več kot zadošča zamišljenemu namenu – torej zimski uporabi.
Komponente Shimano 105 (pesta, zavore), Campagnolo Super Record (zobnika 52/42, gonilka 170 mm, prednji menjalnik, obroča), Suntour (zadnji menjalnik) so robustne in zagotavljajo solidno kakovost. Potrebna je bila le njihova krepka osvežitev.

Z Bolhe se je Oldie za 100€ moji dvokolesni floti precej na hitro pridružil letos sredi septembra. Nadaljnih 300€ sem odštel za njegovo obnovo, preobleko in povratek v vozno stanje. Za število ur dela ne vem, lahko pa če kdo upa, vprašate Pito. 🙂

Z Oldijem sem do današnjega dne prekobalil preko 410 – pretežno prašnih – kilometrov. Z užitkom!

WP_20151017_001[1]

Oldie, še neokrancljan, na testu v okolici Šentjošta.

Advertisements

Ne tako dolgo tega – pa še ilegalno!

05/11/2015

Čudovit jesenski dan, dolg post. Pita na dvodnevnem izobraževanju out of the house in organiziran pick-up in popoldansko varstvo mularije. Vse to skupaj je ipak too much of a prevelik izziv za psiho, kot je recimo moja 🙂 In ne, ne govorim o keksu. 🙂 No, skoraj ne … It’s all about adventure – see?

Ne vem kaj je tisto kar me pokliče, ampak po moje ima sto posto veze z vpadnim kotom sončnih žarkov, ker se mi ti zdrsi vedno zgodijo pozno pozimi ali jeseni: Pelerins, Droites in Pre de Bar v Chamu, solo Turskega slapu, Ledincev in Vikijeve sveče v Kamniških in te stvari … Ko sem bil še mlajši.
Zdaj, v zrelejših letih pa so to zgolj quick pobegi v dimenzijo, kjer kvazi-vrednote vsakdana ne igrajo prav nobene vloge.

Narava, fokus, telo, orodje.
Enkrat. Desetkrat. Tisočkrat.

alpine CX

Meet the Oldie- alpine CX, po stari cesti do Poštarce

WP_20151103_009

The Oldie – the classic view


Sezona 2014/15

05/11/2015

Statistika za preteklo športno leto po Garmin Connectu. Ne vsebuje čisto vsega – recimo šljake v Frjanci in podobnega, vsebuje pa večino:

Activities1415


Salz in počitnice

04/08/2015

Salzkammergut Trophy 2015, Strecke B. Letos drugič, z malo manj dojma evforije kot prvič in s skoraj enako količino pešakanja kot leta 2011.

Zaradi družinskega paketa smo spali tokrat v nekoliko bolj odročnem Russbachu, smo pa imeli zato blažen mir. Apartma je bil BP, skoraj pred njegovimi vrati pa tudi urejeno kopališče z naravno termalno vodo. Do štarta v Bad Goisernu je bilo 20 minut vožnje z avtom.

Načrtoval sem, da maraton odpeljem pod sedmimi urami, za kar pa sem sicer tudi že vnaprej vedel, da bo težko. Forma v letu 2011 namreč sploh ni bila slaba, pa še klancev sem imel tisto leto bistveno več v nogah.
Ker sta moja W/kg in VAM že nekaj let tam kjer sta, je bil tudi moj čas na prvi kucelj skoraj enak referenčnemu iz 2011. Zelo nemotivirajoče, a žal realno!
Zdelo se mi je tudi, da sem bil na spustih precej bolj sproščen, a se na žalost na časih to ni kaj prida poznalo. Pa še zoprno vlažno in zato nevarno drseče je bilo v senci na koreninah zaradi padavin prejšnje dni in padajoči kolesarji so bili povsod in tudi vroče je postajalo. In zato je začela počasi naraščati megla tudi v moji glavi! Počasi, a vztrajno. Vse do wall-a na Salzberg, kjer je sonce na serpentinah nažgalo v polno.

Saj z obvladovanjem megle v glavi je še nekako šlo, neznansko me je sonce peklo v noge – stopala, šprinterice! Iskal in stopil sem v prvi potoček, ki sem ga videl teči ob tisti 30 % kalvariji in za nekaj časa je to celo pomagalo. A v peklenski vročini žal ne prav za dolgo. Vročina pa ni zdelovala le mene. Zato smo se čez tiste neskončne klance vse do zadnjih runkljev pred jezerom skoraj vsi bolj vlekli, kot vozili. Ob vodi se mi je glava končno le malo rabistrila in vsaj zadnje kilometre sem v lovljenju izgubljenega odpeljal častno. 🙂

Končni doseženi čas za nekaj minut slabši kot leta 2011, a v zame bistveno težjih pogojih, saj vročino slabo prenašam (pa še malo starejši sem).
Hja, in skint bo treba kakšno kilo sine, sicer bom lahko prihodnjih nekaj let svoje ciljne čase kar vnaprej napovedoval. In če vprašaš Pito, je to kar kul, ker mi potemtakem ni več treba trenirat in hodit na dirke. Kar ni kul. Motiv torej obstaja. 🙂

WP_20150711_002

S poti v Ljubljano smo nato naslednji dan za nekaj ur zavili še v Salzburg, vtaknili nosove v izložbico Luisa Vuittona, stali pred Tauren tunelom zaradi pokvarjenega vozila, nato pa ob dnevu osorej krenili za konkretna dva tedna na 38-stopinjski žar pod Osorščico.
Well deserved! Or served? Desert? Anyone?


Nostalgija sredi poletja

24/06/2015

Ko vandram tam okrog Kranjske, Rateč in Belopeških se mi rado zgodi, da me v mislih potegne v neke stare cajte, ki so bili in so šli in se ne bodo več vrnili. So bili pa fajn.

Foto: Marjan s Kodeljeva

Foto: Marjan s Povšetove

V cajte Mangrta po Italijanski, Mrzle vode po vseh mogočih in kar je bilo še teh z vami fotr, Rajfl, Magični, Rok, Pavle, Luca in vsemi tistimi, ki vas ni več. In v vse tiste dobre in nepozabne cajte z vsemi, ki ste še tam zunaj nekje in to še počnete, ali pa sploh ne več. Veste kdo ste.

Lepo mi je bilo z vami in rad se spominjam tistih časov!


Double bill

22/06/2015

Šur, no brainer, sem si verjetno mislil – ko sem se novembra prijavljal na Alpe Adia Bikefestival. Za 10 € doplačila furaš dva dni, namesto le enega!
No, s precej časovne distance se mi ta moja odločitev potem minuli petek pred dvojnim vikendom ni več zdela tako zelo logična. Ampak plačan štart je štart in po moje je rundo/i treba najprej odpeljat, da bi potem lahko javkal, ni tako?

Sobotno jutro v Beljaku je bilo turobno in na štartu 165 km cestne fure se je zato pojavilo precej manj ljudi, kot je bilo nanjo prijavljenih. Turobnost je dodatno začinilo še zame (pre)zgodnje vstajanje ob štirih, ki ga očitno nisem več vajen.

Fura potem kot fura. Njen potek mi je bil jasen še pred začetkom. Do Predela sem kot pričakovano na zame precej visokih vatih držal skupino A, potem pa počasi (z)drsel v ozadje. Drsenje je prevladovalo predvsem na Vršiču, kjer z mojo kilažo na cesti lahko izboljšujem kvečjemu samo lastne PR-je na Stravi. 🙂

Spust v dolino Save in nadaljevanje v Trbiž ter naprej v Avstrijo je za konec popestrila še uraganska ploha s krepko ohladitvijo, zaradi katere mi je pošteno zanohtalo v prste na rokah. V gorah je konkretno pofrajhalo, jaz pa si prstov nisem uspel zares ogreti vse do nedelje zjutraj. Doseženi slabši čas 5:49 je nekoliko tudi posledica nevihte in nedvomno bi rundo lahko odpeljal hitreje – a za C cilj je OK.

Po slabo prespani noči in kalorijskem reloadu, sem v nedeljo zjutraj v Ljubljani v avto poleg svojega naložil še Bobijevega gorca. Uro in pol čveka in tuhtanja in vožnje kasneje sva pri Baškem jezeru.
Očitno je, da se tudi na 105 km MTB giru starterjev ravno ne tare. So pa očitno zato strukturno zelo razdeljeni: imaš ornk fajterje, ali pa že na prvi pogled čiste rekreativce. Dozdeva se mi, da bo dan od Belce dalje zame dolg in samoten …

V klanec štartam na polno in noge dajo, kar pač po včerajšnjem dnevu še lahko dajo. Skupina z Bobijem in preostalimi Slovenci se mi do sedla Jepca odpelje za 10 minut, kasneje pa zaradi mojega samotarjenja ta razlika samo še narašča. Za državno mejo z Italijo me preseneti nekaj živalskih hupserjev, ki jih na poteku profila ni, in so mi povsem odveč – kasneje izvem, da so jih prvič dodali letos.

Vir: FB - Alpe Adria Bikefestival

Vir: FB – Alpe Adria Bikefestival

Od Trbiža dalje v Avstrijo se potem v glavnem peljem po obrnjeni trasi cestne dirke, z izjemo nekaj enoslednih izletov na poseke daljno- in plinovodov, od Arnoldsteina do cilja v Beljaku pa sledim gladkim makadamkam in asfaltnim kolesarkam ob Zilji in Dravi.
Ob tem nikakor ne smem pozabiti omeniti – morda zdaj počasi zaradi vseh “dogodkov” tudi že zloglasnega – stopnišča kakih 200 metrov pred ciljem, ki nepričakovano razbije monotonijo samotnega 30-minutnega tajmtrajlanja.
Z rezultatom nekoliko pod petimi urami lahko živim, ne da pa mi miru vprašanje, kako bi mi šlo brez sobotne prtljage. 🙂 In ne, o štartu naslednje leto še ne razmišljam.

Sve u svemu, dober trening za Salz.


Road rage in KOM-i

15/06/2015

Asfalt je vse kar je. Skoraj. Z izjemo KOM-ov in treh punc.

Na njem in z njimi sem letos prebil večino kolesarske pomladi in odpeljal nekaj rund in dirk / maratonov / ali karkoli že ta množična prerivanja, polna trpljenja so.

Bike festival v Portorožu za začetek, na primer, v cvetju mandljevcev. Družinski prej in potem. Vmes pa z nekoliko boljšim časom (ki se uradno ne meri) kot lani. OK – a v principu je bila ključna ugotovitev, da me klanci še kar zaustavljajo. In da tistih 305 wattov v dvajsetih minutah za kaj bolj konkretnega pač ni dovolj – niti ne tako presenetljivo.

portbikefest15_002

Pa potem izjemoma offroad in skoraj XCM Kamenjak. A sem vikend na lokaciji dirke rajši izrabil za izletkanje s Pito in njenim novim kolesom. Pa za kofe pripravljen v Vrtačkinem novem kemperju.
Si pa glede na lokacijo počitniškega vikenda in kljub njegovi mirni naravnanosti nisem mogel kaj, da ne bi na jutro pred dirko v visokem ritmu vorfarersko odpeljal kamenjaškega kroga in se potem na Rovinjski rivi divil doseženemu rezultatu na Stravi. Zadovoljen.

Sledil je skok na deževen in hladen Dunaj, kjer sem odpeljal rožnati dunajski krog vreden prej kakšne Mur-de-Huyevske Flandrije, kot pa sladke zaharce in kofeta.
Menim, da je bil plan sadističnih organizatorjev ob načrtovanju dirke precej preprost: s tistimi, ki bodo preživeli vzpon po Holzgasse, naj v nadaljevanju neusmiljeno opravijo čelni, bočni, križni, vzdolžni in kar je še tam teh vetrov ob Donavi. Kaj naj rečem, zanimiva izkušnja, sploh ob dejstvu, da so še lokalci tarnali in grizli.

sportograf-59273963_lowres

Od ostalega familiarno-dunajskega sta se mi tako zaradi umanjkanja endomorfinov v spomin zataknila edino še nikoli do takrat videni gigantski nosorog iz ZOO-ja in praktična, vendar nagravžna rešitev prostorske stiske v apartmaju, kjer smo z družinico bivali – kombi WC-ja in tuš kabine (ter koritca za umivanje zob).

En Vršič in zilijon Stravinih segmentov kasneje in že je tu ponovno vročina in z njo poletje. Ter kot edina primerna za zaključek pomladnega ogrevanja: Franja.
Ker lanskega šeškanje od Tavelike še nisem pozabil, se zato tokrat rajši nisem stegoval predaleč. Očitno je razdalja stotke zame ravno pravšnja, enako pa kot kaže velja tudi za šprinterske višince na njeni trasi.

635699578454216771_franja_nedelja_343_ak_vp

Odpeljal sem jo za LabTim in jo kot dve leti starejši uspel rezultatsko skoraj povsem izenačiti s prejšnjo. Kitim se pa tokrat predvsem z dejstvom, da mi je dve minutki z neto časa uspelo odbriti z bistveno nižjo povprečno vatažo. Očitno sem se v teh dveh letih nekaj le uspel naučiti o kolesarstvu … za razliko od mezg(ecev)ov, ki v cilju še kar šprintajo na žive in mrtve za uvrstitve od 95. do 105. mesta. Bog nam pomagaj!