Over and out

12/07/2010

Salzkammergut me letos ne bo videl.
Za tadolgo razdaljo nisem dovolj pripravljen, krajše pa mi niso v izziv.

Odločitev je dokončna.

Koliko si še želim/zmorem kolesariti na tak (ekstenziven) način v prihodnje, mi v tem trenutku še ni povsem jasno, oziroma se mi o tem še ne da niti razmišljati, čeprav sva nekaj pogovorov o tem s Pito že imela.
Ta sezona pa je zame defacto končana. Tudi zato, ker mi v principu družbeno sprejemljivo gibalno povprečje – štirikrat tedensko po pol ure – ne potegne. Pa že raje sedim pred TV … In potem je tu še moje koleno.

Advertisements

Piking

18/06/2010

Objave na Đojevem blogu kot po naključju nekako vedno uletijo ob pravem času. Ta mi bo recimo prišla prav za češnjico na torti, ki jo zaradi poškodbe kolena (prisilno?) pečem od lanske jeseni (pravzaprav še malo dlje) in zdaj počasi dobiva končno obliko.

V duhu zaključevanja sem tako včeraj vplačal tudi štartnino za tadaljšo razdaljo na XC dirki / maratonu Sellaronda MTB.
(Nekaznivo) popotovanje po 82 kilometrih pretežno singlc in kolovozov s 4k vzpona mi bo služilo za eno tako še kar zaresno preizkušnjo pred Projektom 215.
Da konkretno ugotovim, kam sem del vsa spomladi prevožena pota in če me občutek, da noge res niso tako močne, kot so bile po koncu zime, ampak da hkrati vseeno zmorejo več, ne vara.
Pa z doseženo povprečno hitrostjo se bom verjetno po zaključku na papirju tudi malo poigral. Da vidim, če mi na Salzkammergutu teoretično sploh uspe priti mimo časovnih zapor.
In se hkrati seveda poizkušal čimbolj naužiti bajnih dolomitskih razgledov. Se razume! Vizualiziram lepo vreme …

Huh! Ob vsem tem hrupnem usklajevanju časa in žebranju verige ob zobnike in bučanju zraka v čeladi včasih kar malo pogrešam tiho gibanje v gorah. Nazadnje sem okrog Falzarega užival v družbi Jarnega pred zdaj že skoraj enim letom. Da Selle in Moiazze in Petra in Jane in Pite in vseh ostalih in tamkajšnjih šotorjenj in ugašajočih večerov v prejšnjih letih sploh ne omenjam.

Sicer pa me v ponedeljek po Selli čaka ponoven pregled pri ortopedu. Bomo videli, kaj bo del na slike kolena, ki mu jih bom pokazal.


Konec počitnic gospoda falota

13/06/2010

Going from bersirk to bizare. Če sem že ves teden preživel, kot da sem na kolesarskih pripravah, mi seveda tudi vikenda ni uspelo zafurati drugače. V zaradi vročine nenajprimernejšem vremenu, sem se tako v soboto lotil že nekaj časa načrtovanega in študiranega Selškega masakra, kakor sem ga projektno poimenoval (Jiržijeve ture ena, dve, tri in štiri.)

Štartal sem po že preizkušeni metodi in se zjutraj iz Ljubljane kar z avtom zapeljal pred dvorano Poden v Škofji Loki.
Nato pa sem sedel na kolo in šel mimo Podpulferce po stari vojaški cesti na Blegoš, dalje na Črni vrh, se spustil po smučišču navzdol na cesto za Porezen, se mimo bika na pašniku povzpel na vrh Porezna, pa spet gajstno spustil nazaj dol mimo bika in mimo slapov v Davčo. Iz Davče sem krenil po cesti najprej navzgor, pa potem navzdol do Zgage in šel spet navzgor na Petrovo brdo, še naprej na Sorico in mimo Zgornjih Danj in Torke odmotal na Povden.
Sledil je spust na Prtovč, pa spet vzpon na Jelovico, kjer sem mimo Ledin odsopihal na samotno Dražgoško goro. Z nje sem zavil navzdol na Dražgoše in se dalje mimo Lajš po slemenih odpeljal na Preval, kjer sem ujel cesto, ki me je pripeljala na Mohor. Po kolovozih sem krenil do Čepulj in se končno skozi Križno goro in Staro Loko spustil nazaj k avtu.

Fajn, razgledna in nasitna tura, če odmislim pripeko, ki me je nabolj zdelovala na že tako pregovorno vročih južnih obronkih Ratitovca in Jelovice. Na srečo so se na turi potočki in vodni izviri vedno pojavljali ravno v trenutkih, ko sem si res zaželel privezati dušo in dopolniti vodne zaloge. Ni torej nič čudnega, da se mi je od desetih ur in pol preživetih na kolesu v srce najbolj vtisnil ravno hladen izvirček vode pri spodnji postaji tovorke na Ratitovec. In pa seveda na drugi strani – ne morem pozabiti neskončnih nizov vzponov in spustov, pri čemer nedvomno prednjačita niz nad Prtovčem in povsem zadnji klanec na turi, tisti svinjsko strm pred Križno goro. But that’s what MTB is all about, isn’t it?

V že omenjenih desetih urah in pol sem tako prevozil cca. 120 km in spotoma nabral 4 km vzponov. Tura je bila precej samot(na)arska, saj sem na poti v celem dnevu izmenjal pozdrave le s tremi gorci, toliko kolikor jih recimo samo v kakšnem popoldnevu srečam na Toškem v petih minutah! Fantazija! In seveda z nekaj cestaši na asfaltu, ki sem ga prečil, ampak ti seveda zaradi ozkih gum skorajda ne morejo šteti.

Pašta zvečer je sedla, pirček tudi. In postelja ravno tako, se ve.

Današnjo nedeljo sem glede na včerajšnje endurisanje namenil predvsem počitku. Spal sem zjutraj po mili volji. Dopoldne malo zapravljal čas. Še enkrat posesal in pomil tla. Dokrajčil kopalnico. Se nato vsedel na bicikel in se razpeljal na položni 50-ki, pri čemer sem se vmes povabil na kosilo, nap in kofetek k staršema v Frjanco – tako da zdaj za evidenco res ne vem, ali 50-ka šteje v kosu ali samo dvakrat po 25 …?

Trenutno me na kuhinjskem pultu čaka vzhajajoče testo za pico in na likalni deski ogret likalnik. V hladilniku se hladi lubenica.
Moje babe krećejo z morja at about now. Pričakujem jih že speče. In Pito zgarano.
Ja, komaj čakam, da pridejo! Jaz sem spočit. Imel sem lepe počitnice. Hvala vam, moje!

In spet razmišljam: 210K in 7K višincev, ali ni to malce noro preveč?


Cajt gre, cajt bi tekel

02/06/2010

Cajt gre. Meteorološko poletje, huh? Že …

Oblačni dnevi, ki jih nadomesti sonce, ki ga nato operejo plohe in spet obriše veter. Vsak naliv odloži na najinem balkonu nov sloj cvetnega prahu. Okenska stekla pa so zaradi njega vse bolj motna. Pogrešam čebelice. Jih je kdo videl?

Dnevi pa so kljub pomraćini res vse daljši in govorjeni beli oblački nad Z.jkino glavo vse bolj gosto popisani. Za rezanje papirja zdaj spretno uporablja svoje nove škarjice iz plastike. In lula brez pleničke. Po kopalniških tleh poleg kahlice, v gatke in na parket, v vrtcu pa vedno znova tja, kamor je treba. Pridna. Le kakca nam še ne da. Smrdeče maše v reži med foteljem in steno so še vabljive.

N.jka je čez pomlad naštudirala obračanje s hrbta na trebuh in obilne mišelinke ji pri tem ne predstavljajo več nobene ovire. Kot prava sumo borka zna zdaj tudi že objeti Pito s tako močjo, da le-ta zakriči. Kar N.jko spravi v neverjetno dobro voljo … in če sklepam samo po tem, bi si upal trditi, da naju čez nekaj mesecev čaka soočenje z Z.jko, potencirano s faktorjem (vsaj) 1.5 … in jo zato nato stisne še malo močneje.
En bori zobek v njeni čeljusti napoveduje bližajočo se vstajo biserov, zato ponoči trenutno spi bolj malo. Je pa končno vzljubila dudo, to pa. Glede na vzornico Z.jko, pa prava ljubezen po mojem šele prihaja. Ves čas prežimo na njene prve poizkuse plazenja. Ko bo šla, bo veselje! “Diča, diča,” se verjetno že vidi na njenem hrbtu Z.jka!

Pita je končno dočakala svoje obiske tržnice in kofetkanje in Čolnarno, ki jih je vso zimo tako živo sanjala. Ali pa je morda takrat želela iti samo ven iz stanovanja, videti nova obzorja? Kdo bi vedel? Novo obzorje ji bodo namreč zdaj zdaj izkopali tudi v cesto pred blokom, pa se ga prav nič ne veseli. Pravzaprav ji gre na živce. Tako kot sinočnja roparja banke pod njenim oknom in neznanec, ki nam zvoni na domofon in želi priti v blok. Fuck’em all! She just wants a piece of peace!

As do I. Čeprav če odmislim zoprni dejstvi, da se po čisto vsaki LD vikend vožnji potem v začetku tedna, ki ji sledi, otepam z začetnimi znaki prehlada, ker mi tudi po n-tednih pač še ni uspelo čisto natančno pogruntati kolikšno kilometersko + višinsko obremenitev še lahko prenesem brez neželenih posledic (shame on my sports resume) in da ne mine teden, da me tako načetega potem na vsaj eni meddelavniški furi ne bi temeljito napralo in prezeblo (shame on this year’s weather), potem ja, bi moral biti pravzaprav kar zadovoljen, saj mi uspeva nabirati kolesnino za P 215 praktično povsem po načrtu.
Za kar pa gredo zasluge v glavnem Piti. Pri moji obsesiji mi gre namreč ves čas dobrohotno na roke in prevzema tudi obveznosti, ki niso njena domena. Slava ji!

Kot tudi meni, če bom vse tole vrtenje pedal na koncu preživel brez posledic. Bi namreč veliko raje laufal, veliko raje, če bi lahko – for the record – da ne bo kdaj kasneje kakšnih dvomov.


Nategovanja

19/05/2010

Nategovanja so in. Zato nategujem. Družino, čas in lastne percepcije.

Salzkammergutski rundi zdaj namreč že kakšna dva tedna ni več dovolj le znoj. Pobirati je začela še davek v obliki majndgejma.
Dvanajst in več ur bajkanja na teden – ob službi in dveh malih škratih (in zanemarjani ženi-ženi) – je pač težko skriti nekam, kjer bi ostalo nezapaženo in nemoteče za moje lastno in življenja mojih bližnjih.
Majndgejm, da včasih še sam ne vem več, če je vrtenje pedal tega sploh vredno? Se komu izplača? In kakšno je sporočilo? Ah, kdo se je tega vsega skupaj sploh domislil?

A ker smo prišli že tako daleč, družina seveda topoumno rine slepo naprej. Proti tistemu 18. juliju, ki jo bo odrešil muk. Vsaj upa tako.
O tatijevih anapurnah pa tu, v tem postu raje ne bi …

Le zakaj moram jaz za to k****** srečo vedno nekaj (fizičnega) doseči (početi)?


Base 1-12

02/05/2010

Poročilo o obsegu aktivnosti v obdobju razvoja temeljnih aerobnih sposobnosti (Base 1-12) med 8. februarjem in 1. majem.

8/2/2010 - 1/5/2010


Veliko in nič posebno novega

13/04/2010

Dnevi minevajo ponovljivo. Nič posebno zanimivega se nam ne dogaja, hkrati pa vsak dan vseeno toliko novega, da zvečer padamo pokošeni v postelje (in se nam o tem ne da ne premišljevat, ne pisat).

Pa vseeno – novosti: od zadnjega zapisa sem, smo vmes enkrat praznovali Z.jkin drugi rojstni dan. Praznovali smo ga dvakrat (pravzaprav trikrat, če prištejem še praznovanje v vrtcu) in seveda uspeli prav tolikokrat povsem razturiti naše stanovanje in izprazniti tošlne. Hm, le čemu?

… bili smo v enem dnevu dvakrat pri zdravniku, zaradi milo rečeno zelo nadležnega kašljanja obeh punc. N.jko je kašelj parkrat prisilil k bruhanju, naju s Pito pa krepko prestrašil.
Čeprav Pite kao ne, o ne, to pa ne! Rešilca (!) je hotela naročiti šele potem, ko sem omenil, da se tale kašelj pa vseeno malo čudno sliši in še bolj čudno na pomodrelih otroških obrazkih tudi izgleda. Pa na srečo iz vsega skupaj potem ni bilo nič. Ne iz rešilca, ne iz panike.

… volja, da za vsako ceno uskladim družinsko življenje s športnim, me občasno (in zadnje dni zaskrbljujoče pogosto) mineva. Zato sem se v tem času že vsaj trikrat – zdaj-pa-res-čisto-zares – odločil, da se Projekta 215 ne grem več, ker usklajevanje zahteva čisto preveč mojih živcev in podočnjakov. A sem zaenkrat odločitev tudi še vedno preklical. Živi bili, pa videli …

… sem pa zato čisto zares na mtb.si prodajal povsem nove zavore Hayes. Nisem namreč pomislil, da lahko zagato z distančnikom, ki sem ga potreboval za montažo rotorja na zadnje kolo, uspešno rešijo tudi navadne, 1.6 mm debele podložke iz Bauhausa. Za 0.09€ pro stück. Na srečo se mi je posvetilo dovolj zgodaj. Sicer bi mi danes na biciklu še vedno stružile Avidove elixsirke R.

Stvari, ki ostajajo: od planiranih sedmih, nisem izgubil niti kilograma.

… spim še zmeraj pri Z.jki. A drugače po mojem mnenju zaenkrat ne gre. Ob drugačni razporeditvi spečih bi Z.jka in N.jka ponoči zagnali kraval. Ali pa tudi ne?
Pita se z mojim mnenjem razumljivo ne strinja, zato bo vsekakor treba kmalu poizkusiti tudi drugače.

… na obročih najinih vozil še kar vztrajajo zimske gume. Na puntu še zmeraj ne deluje desni brisalec in filter v kuhinjski napi je še kar umazan. Yep, “moške” stvari v bajti ostajajo na veliko veselje Pitinega “nevro-vrtalnega sistema” zabetonirane.

… amarilis, ki mi ga je ob selitvi na “svoje” v Trnovo, spomladi leta 2002 ali 2003 (?) – no blog, no knowledge – podarila mami, je pravkar, že vsaj sedmič torej, ponovno vzcvetel.