Bruhnitis

13/09/2011

Bruhnitis v obliki hudega prehlada in blažjega bronhitisa, ki ju zaenkrat spremlja suh, dražeč kašelj, se mi vleče že vse od Erazma in še kar ne kaže, da se misli kaj kmalu končati. Zato je edino, kar lahko pametnega 2 tedna pred Parenzano storim to, da se sprijaznim z dejstvom, da je to pač to in da je letošnje sezone zame v principu konec. Morda bo padel še kakšen manj resen štart ali dva – recimo na Labinjonskem, ampak v osnovi sem na Erazmu oddihal moj letošnji labodji spev.

Advertisements

Počitek ni Erazem, ampak ajde …

05/09/2011

Teden za počitek pred zadnjim sunkom to sezono.

Vneto in hrapavo grlo, ki sem ga staknil bogve kje (itak – klima v avtu, klima v službi, otroka v vrtcu, prehlajena tašča), je sicer ves čas navijalo za teden poln lenobe in razpeljevanja, a me je v sredo disciplina le uspela zbrcati v hosto in sem celo odpeljal eno glede na počutje presenetljivo hitro lokalno tt rundico za oštrenje – Stražni-Tošak-Jakob. Ne čist brez posledic za zdravje, ampak ajde …

V soboto pa štart na XCM Erazmu – ob dveh popoldne, v vročini – ura ne vem, se vsaj meni ni zdela najbolj posrečena, ampak ajde …
Trasa zajebana, torej fenomenalna, brez počitkov, saj vsem vzponom na škrge sledijo, ali super hitri in koncentracijsko zahtevni spusti po singlah in doublah, polni nepredvidljivih ovir v obliki kamenja in hitrih sprememb smeri ali pa no-mercy teranje s ketno na taveliki šajbi spredaj in na aksi zadaj, po makadamkah. Skratka povsem nekaj drugega kot vozakanje po cestah na Gardi in v Salzkammergutu.

Power up! Foto Tomaz Cic

Naplanirano sem imel, da rundo odpeljem nekako v treh urah in mi je šlo kljub pomanjkanju konkurence v mojem zmogljivostnem razredu – v glavnem samo čist tazaresni dirkalci in nekaj upokojencev – vse do Rokenrola – kjub začetni smoli, ko sem še na Traktorski med grebatorstvom za pozicije v prvi grupi zapeljal v globoko kolesnico, moral zaradi tega sestopiti s kolesa in kjub teku izgubil v hipu kakih deset mest in bidon s pijačo – kar OK, v časovnici. Šoder na Rokenrolu pa je opravil z mojim zadnjim plaščem (RRalph, spredaj NNic – v suši, ki je vladala in ob obilici prahu, dobra odločitev), in to temeljito.
Ker mi z razrezanim plaščem potem ni preostalo drugega, sem proti cilju v Belskem odštorkljal kar v šprintericah peš, čez vas Studeno in kraške goličave in spotoma pri sodniku, ki sem ga na poti srečal, še uradno odstopil.

Škoda, po vsem trudu, ko sem med dirko v coni 5b pregonil kar 45 minut, in sem imel pred zadnjim vzponom na Gorenje še precej sveže noge, ampak ajde … s časom okrog treh ur bi bil v letošnji super-duper konkurenci itak povsem povprečen – mi pa morda naslednje leto ne bi bilo več treba štartati na dirki in se ponovno zaletavati v SM hupserje na Plinovodu. Tako pa itak da spet pridem, če bo le Zakon (kaže zaenkrat na mojo srečo?!? bolj slabo) za.

Zdaj pa nazaj k zdravju …

Rezultati.


Vročinski val in Tošak

22/08/2011

Stisnil Tošaka v 12:13. Sodeč po vloženem naporu bi ga morda lahko do Parenzane spravil tudi pod 11:45. Niti ne tako slab dosežek v anaerobni vzdržljivosti za starčka, kot sem.
Vse zasluge za izboljšanje v tem pogledu pripisujem cestaku, na katerem zadnja dva tedna presedim vsaj 80% časa, ki ga namenjam treningu. Focus CAAD breads success.

V navezavi na predhodni post pa …. domnevno še zadnje tople sapice to poletje, ki trenutno obvladujejo Slovenijo, jemljem kot poplačilo za kislo bohinjsko vreme, ki smo ga bili letos deležni na dopustu.
Malo sicer narava pretirava s to toploto, je pa zato traction na singlah odličen in tisti občasni radler po še bolj sede.


Plani

18/07/2011

A week off in potem nazaj k bazi. Za trenutek. Nato slede septembrski plani.


Salzkammergut Trophy

18/07/2011

Najpomembnejše: kljub slabim obetom v dneh pred startom, je bilo nebo nad Zgornjeavstrijskim Salzkammergutom na dan dirke ves čas modro in toplo.

Sticked to the plan: v sedmih urah in pol odpeljati razdaljo Classic, s 119 km in 3800 višinci. Kar sem storil z enim takim sicer ne čist tazaresnim tempom … s takšnimi maratoni baš niti nimam nekih izkušenj in sem bil zato pri doziranju klančevske pekočine raje preveč previden. V cilju se je izkazalo, da tudi apliciranje takšne taktike znese za uvrstitev v zgornjo tretjino v kategoriji in absolutno – heh, očitno dirkamo samo še neresni veterani. In seveda večni mladec Gary Fischer – 7:15, se mi zdi.

Na splošno: ves čas sem izgubljal na spustih – z 2.25′ RRonom spredaj se na s peskom posutem makadamu v ovinkih sploh nisem znašel (resnici na ljubo tudi ne na tleh), z 2.1′ RRalphom zadaj na blatnem in spolzkem kamenju pač povsem solidno – pridobival pa na vzponih, kljub 24-ki namesto 22-ice na mestu grannya spredaj – in jp, morda je res že čas, da s triple prešaltam na 2 x 10.
Med vrtenjem pedal sem jedel in pil precej – v povprečju približno 70 gramov sladkorja na uro – in se kot kaže, to zares pozna – prehitevanja na zadnjih hupserjih namreč niso izostala.

Alles in allem: Salzkammergut Trophy sem doživel kot vrhunsko organiziran dogodek, sploh v primerjavi z Gardo, nobenega koroškemu podobnega izgubljanja ni bilo.
Trasa maratona je bila kratkočasna in popestrena z nekaj instant pripravljenimi tehničnimi feferončki – recimo 2-krat prevoženo zanko v blatu in travi pod mostom, 90-stopinjskim turnom na strmem Gaßestyle, bloody stopnišču, lesenim jumpom  z na cesto nasprejanim vabilom “Jump!” in doskokom pod mrzlo prho tik pred ciljem – in z množico tamkajšnjega, v dogodku zares sodelujočega občestva – bodisi z obzirno vožnjo po cestah, kjer smo mtnbajkerji za trenutek vskočili na asfalt, ali z iskrenim navijanjem.

Se bom vsekakor trudil še kdaj priti nazaj, motivi za to ob vsem naštetem seveda obstajajo, da 211-ke niti ne omenjam …

Rezultati.


After the brakepoint

11/07/2011

Dolgočasen, a ne zdolgočasen.
V miru pri kavi, a ne na dopustu.
Oksimoronski.

Zadnje tedne predvsem moronski, according to Pita – BTW, ever searched for Pita on Google? jst sem pred kratkim in zdaj res ne vem, a je bla podzavest, al naključje, al je to eno in isto … 😉 ampak takle mamo taporočeni, nimaš kej – torej, zase vem, da sem tudi oksi in to kar dobro in glede na to, da mislim v soboto vozit v Salzkammergutu, tudi taprav cajt.
Single in makadami :me blushing: za Rovinjem so se na dopustu kar obnesli, kjub bojazni, da ne bo dost višincev. Sem moral sicer večkrat mal pokompenzirat s spusti in vzponi skozi Limsko Drago; opasno po život vozijo tam avtomobilisti, ampak smo preživeli. Stestirano in certificirano včeraj na Krimu, Iška – vrh 59:44, po polurnem resnem prologu iz Ljubljane. Kar ql.

Zdaj pa samo še vreme in tetralema (2 krat dilema) kere gume vzet … in zdravi otroc.


Nekam gremo

13/06/2011

Pravi teden za recovery, še otrokinji nista bili bolni – vsaj ne do čisto zadnjega, ko je N.jka na kratko pač morala mičkeno omagat pred navali skoz tečnih vrtčevskih vročinc – in DM-ov tek, ki je rezultatsko dal Piti takšnih krilc, da sem ji moral kar brž vedno znova hitet razlagati vsebine meni najljubših študij – treninga teka. Oh, my sweet baby!

Sicer pa dež in plohe in špikerske obveznosti na firmini delavnici, ki so mi do konca pogasile želji voziti tako v Willingenu, kot v Črni – prva dirka mi je bila kar naenkrat čisto predaleč, druga k’r neki – z lučkami in vsem – recimo s prijavami veljavnimi samo ob predplačilu.

In bi šel dirkaški vikend, kot je šla moja uvrstitev v pokalu MME (samo dve od treh dirk pač ne šteje) … če ne bi v petek potegnil anaerobnega Tošaka z 12:58, potem pa v soboto še enega štiriurnega đira okrog Begunjščice (Koren – Zelenica – Završnica – Kopa – Begunje – Draga – Preval – Lajb – Koren; večinoma karawanken makadam, kar pomeni v glavnem zelo sipko in slabo podlago – 32 km in 2Kvm).

Tako sem imel v nedeljo spet vsaj dva dobra razloga več, da sem tudi zadnji dan v tem R&R tednu odležal – beri: s familjo prežrl in prepil na fajn kavi in quiki servisiranju bicikla v Mekinjah.

Pojdevam torej v zadnjo dvotedensko rundo builda in proti dopustom očitno spočit, čil in sit.