Prvomajski prazniki

05/05/2014

Zame so, odkar pomnim, prvomajci vedno bili presečišče poletja in zime. Preizkusni kamen za tisto, kar sem uspel spraviti skupaj pred sezono. Pa naj je to bilo plezanje v Pakli ali pa bajkanje v Gardi ali na omiljenem kosu klanca na Katarini.

Letos stvari zaenkrat, kar se tega tiče, stoje kar pozitivno. V primerjavi z enakim obdobjem lani sem tudi približno 15 TSS/d točk višje, kar je najbolj opazno pri napornejših in daljših treningih. Ti mi gredo res bolje od nog. Nekoliko težje bi kaj takega trdil o teži. Tu imam še precej prostora za izboljšanje. In da brez te izboljšave tudi ne bo željenih rezultatov na klance, to mi tudi počasi postaja jasno.

Do Selle Ronde je še dober mesec in pol dni, čas torej za kakšno daljšo rundo. Minulo nedeljo sem le ujel vremensko / družinsko / trening – vstavi po potrebi – nišo in jo končno odpeljal.
Občutki so mešani, saj sem se kljub precej izkušnjam ponovno prevečkrat potepal po obrobjih Bonktowna. To se mi res ni bi smelo več dogajati. Pa tudi psihična toleranca za gor-dol-gor-dol je precej nizko, a na tem lahko dobro delam tudi v bližnjih Polhograjcih.

Sicer pa so v Krog GvP vključeni res lepi konci, kot iz Cvetja v jeseni (doh!) in hudo vredni obiska. Upam, da jih kdaj (kmalu), razumljivo v manjšem obsegu, uspem obdelati tudi s Pito ali pa peš z mišonkama in familijarno.
Borovničevje na Žirovskem vrhu in gobonosne košenice na Cerkljanskem izgledajo za uresničitev tovrstnih idej prav obetavno :).

Advertisements

Skrivna dirka

21/09/2012

Tyler Hamilton me ni razočaral. In to kljub temu, da nisem prav posebno dober poznavalec pro-pelotona. Hamiltonova športna pot je pač tako šablonsko človeška, da ti o kolesu, pardon življenju, da bi razumel gone, ki so ga na njej vodili, ni potrebno vedeti prav nič več od tega, kar okrog sebe itak spontano zaznavaš vsak dan – življenje samo.

Možakar, ki se je s specijalko s PostajeUCI Pro-TourZOO v zgodovino odpeljal leta 2008, ko so ga že (sic! – kvečjemu šele) drugič zasačili s prepovedanimi zadevščinami v žilah, ima pač kaj (iz)povedati.

O sebi, o Lanceu, o ekipah, o znanosti, treningih in dirkah. Njegova zgodba je napeta in ne pritegne k branju do bridkega konca samo zaradi dragocenih podrobnosti, ki jih je ohranil v spominu in jih zdaj z zanesljivostjo kronista radodarno razkriva svetu – recimo dejstvo, da je bil Lance na enem od švicarskih Tourov 100% pozitiven, pa je ekipa US Postal-a s pomočjo UCI-ja in ob manjši finančni donaciji zadevo uspela uspešno prikriti – pač pa tudi zaradi predvidljivosti tragične rdeče niti – kovita – odvisnika od dopinga, ki sorazmerno z vse boljšimi športnimi dosežki postaja vse bolj definirana in dokončna.

Na OI leta 2004 mu na njenem koncu življenje (do)končno izda najvišji možni (ob)račun: rdečo zastavico za vzorec A.
Oziroma obvestilo o tem, da je vse kar je do tistega dne dosegel, v trenutku postalo zgolj privid – kar je sicer ves čas tako ali tako bilo – potvara, pomota v najboljšem primeru – po Lanceu torej: not normal.

Pričujoča pripoved o uporabi nedovoljenih snovi in sredstev v športu odpira oči. Predvsem moji vrsti naivnežev, paniaguam – kruhovodcem, ki se ob uživanju vseh dobrobiti rekreacije včasih pa vendarle z zavidanjem vprašamo: “Kaj (kako) pa on dela, da lahko tako močno / hitro / z lahkoto / you name it … ob službi in otrocih …???!!”


Comming home

13/09/2012

“We thought you’d like to know that we’ve dispatched … “, evo, tole prihaja v branje: The Secret Race. Hell yeah!
In da bi bila dostava brezplačna, se je čtivu z Amazona pridružilo še tole dvoje: Training and Racing with a Power Meter in The Paleo Solution.

Ja ja, zima gre noter!


Domače branje

31/08/2012

Ne da bi to sploh načrtoval, sem se čez poletje ponovno pregrizel skozi Ukano. Tako, v usnje vezano, iz knjižnice Pitinega revolucionarnega dedka (hecno, ko iz knjige med branjem občasno pade kakšna papirna podobica Marije z Brezja ali pa Medjugorske Matere Božje, ki jih je dedek očitno uporabljal za kazala).
Sprva sem se vsebine omenjenih buklic nekajkrat poslužil le za zadovoljitev moje grde razvade in potrebe po kratkočasnem branju med prehranjevanjem, potem pa mi je zgodba (ponovno) stekla in ne samo enkrat ukradla kar nekaj ur prepotrebnega spanca.

Yeah, my name is EnXeN, and I am a book addict.
K branju Ukane seveda obvezno sodi tudi občasno poslušanje partizanskih pesmi. 🙂

Nekoliko bolj konkretno literaturo od te ta zgornje, pa mi je pred kratkim za 27$ uspelo izbrskati na netu. Gonim in vrtim ta bicikel zdaj že dve leti bolj ali manj vztrajno po Frielovih navodilih, pa malo tudi po drugih delih in občutku, a tole na kar sem naletel, je res zelo zelo natančno razdelana teorija o treniranju kolesarstva.

Mislim, nikoli recimo nisem prav dobro dojel, da je res zelo pomembno pri kakšni frekvenci vrtenja pedal delaš kakšen trening – do branja te e-knjige, that is. Imam občutek skratka, da Arnie dobro ve, kaj počne in dela. In zato bom v novi sezoni od novembra dalje skušal kakšno leto slediti njegovi poti. Rabljeni PowerTap z e-Baya gre tako v pletenje še danes. Človek mora poizkusit, sicer ne ve.


Offline mode off

02/01/2012

Spodobi se in pravično je … da kulminacijo dvatisočenajste pribeležim. Čeprav pravzaprav ne premore nič posebno drugega, kot zgodbe že minulih dob – čemur tudi daljši premolk. Poganjanje bicikla, služba in kontrola otrok pač ne prinašajo kakih posebno vrednih oljčnih kronic (v resnici jih kot vsi posebni trenutki v življenju prinašajo na tisoče, a za malokoga pomembnih, in jim zato nepomnjenim – zdeh! – ne preostane drugega, kot da počasi utonejo v pozabo pod dnevnimi navali novih).

Ali vendar – ključne pol-zgodbe epohe:

Main, but of course – zbral pogum in s 3×9 končno le presedlal na 2×9 (39/26 in 11-34), dovolj ez oz. trdo na 26-colah tudi za starčka, tested na Zimski ligi – imel cele štorije z izbiro in preizkušnjo zobnikov, na koncu pristal na ringih Chinook (TA Specialistes), ki na mojih XT spajderjih edini delajo brez čejnsaka;

Back to booking – v večeru in pol na dih prebral drugi del Šurc – Zgagine Orožarske trilogije – jp, črno luknjo vesti nekaterih zmore le gravitacijska sila oblastiželjnosti taistih kontrolfrikov. Trenutno grizem v Naomino Doktrino šoka – teorija o teoriji zarote, ki z vsako prebrano stranjo prevzema prepričljivejšo podobo resničnosti, vse dokler v celoti ne dojameš, da nimaš smisla (hvala Vonnegutu za krajši predhodni uvod v to globoko spoznanje);

Servant served public toilet

N.jka je za izkušnjo enega rojstnega dne bogatejša, BUTEC;

Božiček nas je zasul z Babadujem – iz nas zapeljal iz nič v preobilje;

In ker so me ravno že povprašali: na volitvah bil brez pomisleka za ne-J opcijo – iz škodoželjnega špilferderberstva kajpak (the current reality is smoking my thougths exactly);

Zalaufal sezono 2012, vplačal štartnino za salzkamergutski žur – at least let the kid play;

Lubm Pito – hvala ti, ker si rariteta oprijemljivega, mojega zemeljskega vsakdana – in še enkrat ugotovil, da midva skupaj lubva Ikeo;

“No, pa so hudiči končno le prenehali metati te petarde” – si z natanko temi besedami Z.jka oddahne. Sek! In offline mode on.


Onkraj prostega časa

25/12/2009

Uživam v petih minutah miru in kontemplacije. Se spodobi, je tak dan.
Pita in Z.jka dremljeta, jaz pa, ki sem pravkar pritekel z jutranjega đoga, zdaj pestujem N.jko, ki se je tudi ravno zbudila. Občasno zajoka, kar pomeni, da moram vstati izza tipkovnice in se z njo sprehoditi po stanovanju. Noče mirovati, želi odkrivati. Ko jo ogovorim ali pogledam, se mi iz naročja nasmehne.

Kljub slabim izgledom glede količine razpoložljivega prostega časa se mi je v preteklih dneh uspelo kar hitro prebiti skozi Housov knjižni prvenec Beyond the Mountain. Ni šlo sonično, na mah, kot včasih, čeprav je zgodba tekoča in z izjemo nekaterih delov izvrstno berljiva, a z nekaj štukarije na wc školjki in številnimi ponočevanji je šlo. Za tako kakovostno (alpinistično) prozo kar nekam prehitro.

Vrh = dno?

[…] I wonder if I am running away, or doing what is necessary to achive something great, to transcend. One question nags at me as we drive through the night: How will I know the difference? […].


Ožarjeni kamen

01/12/2008

V začetku februarja prihodnje leto obeta luč sveta ugledati delo Ožarjeni kamen, knjižni prvenec Frančka Kneza. Vsa čast založbi in uredniku, ki sta spodbudila k pisanju Njega, ki je, občasno v svojem vizionarstvu nerazumljen, zagoneten in molčeč, znal slovenski alpinizem v moderno dobo vedno znova popeljati z zgledom!

Huh, prav radoveden sem, kako nas bo, po vsem tem, zame količinsko in kakovostno povsem nepredstavljivem praktikumu, zdaj nagovoril? Katere bodo njegove prve besede? Bo preprosto razumljiv? Se bo potrebno med brskanjem za zakaji njegovih preizkušenj prebijati skozi poduhovljeno šavje ali bo z rdečo nitjo ideje izpostavljen, brezkompromisen, odkrito, odločno in drzno usekal po direttissimi, kot zna v smereh, ki jih je zarisal v skalo, tako zelo dobro?

Ni veliko alpinističnih imen, po katerih delih bi jaz, s količino časa, ki ga imam na voljo, z veseljem segel več kot enkrat. Sploh slovenskih, in tudi tujih.
Poizkusi ubeseditve večine plezalskih opusov se za moj okus namreč prehitro končajo v predvidljivi matrici romantičnih sončnih zahodov, prepisov osebnih dnevnikov in opisovanja preživetega, samo sladostrastno seciranje prepustitve doživetju ekstremne izkušnje, bistva – kot tistega popolnega dleta, ki edino ume s konveksne površine v civilizacijo vpetega duha odstraniti slepe pege patine domačijske mentalne in fizične lenobe, ki preprečujejo popoln vpogled v surovost motivov, in jo poravnati – objektivizirati dosežek, pa izostaja in je običajno v teh delih prej presežek, kot pravilo.

Avtorji tovrstne publicistike, zanimivo – ali simptomatično? – kljub bivanjski mejnosti dejavnosti, s katero se samodeklarirano (pol)profesionalno ukvarjajo, očitno kronično trpijo zaradi nezmožnosti umestitve filozofske komponente v svoja dela. In slednjega se ne da nadomestiti zgolj s kronizmom, pa če je še tako dovršen, napet in gladko berljiv.
Razmišljujočega bralca lahko pisec namreč (tudi večkrat) uspešno pritegne le z naslado popolne resonance misli in dejanj. Takšna resonanca pa je redek dar in zato za navadnega smrtnika pač trd oreh!

Nemočno stoječ pred tem zidom, katerega vrh je zame že po sami definiciji popolnoma nedosegljiv, ga pa vseeno in brez strahu rad opazujem in poplezavam ob njegovem vznožju, zato upam, da bo Knezov solo vzpon čez skopo razčlenjeni prepad uspešen.

Preživetih izkušenj mu za uspeh zagotovo ne manjka. Če pa tokrat izjemoma pade, in možno je, kajti naloga, pred katero stoji, še zdaleč ni preprosta, se utegne prihod vatla, s katerim bomo lahko nekako le pomerili, kar je bilo storjenega v novem veku slovenskega alpinizma, odmakniti nekam daleč v nejasno prihodnost. Odgovornost za njegov prihod bo moral potem prevzeti kateri od redkih preostalih slovenskih mušketirjev: Silvo Karo, Andrej Štremfelj ali Marko Prezelj.
Čas bi namreč že bil, da tudi Slovenci dobimo svojega Dr. Dooma. Takega dostojnega, kiber-nietzchejanske vrste, ki bo na povprečneže smelo pokazal s prstom, da nadomesti pozabljenega Juga. Pa ne, da mi je mar. Le škoda za našo pot bi bilo, če bi se pred javnostjo za vatel izdajali celo takšni.

Čakam torej na izid. In branje.