Skuldaze

27/01/2016

Prva je v drugem in druga v prvem. Razredu seveda. 🙂 Kolk gre to hit.

Jaz pa tudi na začetku nečesa, za kar še ne vem kako bo teklo in se izteklo – od danes sem namreč prijavljen na austria-top-tour.at 2016. V bistvu na njihovih vseh sedem. Should be interesting, če že ne kaj drugega?

Pa še to – preizkušeno lahko ponovno tečem vsaj 10 km, ne da bi mi zato potem otekalo koleno. In že imamo celo novo paleto opcij …

Advertisements

Brana!

10/09/2012

No, pa sva konec poletja s Pito le našla časovno nišo in skočila minuli vikend na Brano, kar je zaradi redkosti dogodka – namreč najinega skupnega obiskovanja hribcev zadnje čase – vsekakor vredno zabeležbe!

Le presenetljive tri urice hoda sva potrebovala iz Bistrice do vrha Brane, vključno s postankom za čajček na Kamniškem sedlu – bragging mode off.
Na vrhu pa razgled za bogove, tak čist, jesenski, v daljave. V srček sem ga delček spravil za fotra, da mu nekoč povem in ga po sms-ju velik kos poslal babici Pavki v Ljubljano. V zahvalo za včasih, ko smo take poglede – in malice – skupaj delili.

Potem pa sva urno spet vzela pot pod noge in skozi sparjeno ruševje pod Sedlom in prijetno senčen gozd v Klinu, ter tečne Galerije spešila do najine kočije in pohitela direktno po najini miški k Miški.

Dan smo zaključili družinsko in v bolj mirni maniri, na obisku pri skrivnostni grajski gospodični, ki pa se kar ni hotela od nikoder prikazati. Kaj N-jka, morda je pa le počivala? Ali pa je že spet odšla v pravljico?

Tudi midva s Pito bi (spet), pa sva od tam ravnokar prišla in človek vendarle ne sme biti prezahteven.


Štiri občine

02/06/2012

Nad Petrovim Brdom je bilo vse v meglah. Iz nizkih oblakov je rahlo pršelo. Precej klavrn odgovor na vprašanje, kako oddelati za danes predpisanih šest ur gibanja.
No ja, pa je vseeno bolje biti šest ur moker na nogah, kot na kolesu, pomislim … in krenem na đir. Z nekoliko težkimi nogami, ker sem od ponedeljka sem naštel že deset treninških ur in okrog poldne šele, ker sem moral prej bejbi odložiti pri babici M., ampak glede na dolžino poznomajskega dneva še čisto nič prepozno.

Pri lovski koči Vrh Bače sem mimogrede, potem pa v popolni megli ves čas hodeč v klance in tekajoč navzdol in po ravnem, še kar hitro tudi vrh sedla Čez Suho pod Črno Prstjo. Spust v vasico Kal me za nekaj minut reši oblakov. Pri poznanem koritu dopolnim kamelco.
Do Stržišča nato ves čas (napačno) zvesto sledim asfaltu in tako opravim varianto za pridne – odcep čez travnik za Kalom sem nalašč spregledal in nato zaman iskal novega pred Stržiščem. Vzpenjajoča se prečnica od Znojil do Oblok se mi kot vedno vleče in po štirih urah končno le pristanem v dremajoči Hudajužni.

Samotni raz Žetlca se nad vasico z rečico, cesto in železnico vratolomno dviga v volhke megle. Vreme še kar drži. Srčno si želim, da bi tako ostalo vsaj še kako uro.
Dobro namreč še pomnim tisto moje zadnje kroženje po điru GM4O, ko sem se čez Durnik prebijal v hudi nevihti in med nalivom bredel v breg po lepki razmočeni zemlji, ki mi je pogosto segala čez gležnje in mi sezuvala superge.

Nad Rovtom zastavim zmerno in prisopiham vrh Durnika v eni uri, pred kočo pod Poreznom pa po prečenju kočljivega zamegljenega pašnika z bikom na paši, hehe … v slabih dveh.
Koča je zaprta, z radlerjem očitno ne bo nič. Ali pak … ena vratca so priškrknjena. Pokukam noter in vstopim, da bi se v zavetrju vsaj preoblekel in … na mizi uzrem pločevinko piva. Bi, ne bi? Bi: brez pomislekov jo odprem in nagnem! In v mislih povzdigujem v nebo neznanega pozabljivca in/ali dobrotnika!?? 🙂

Sestop po grebenu na Petrovo Brdo z izjemo enega kratkega vložka gozdnega blodenja v megli mine brez posebnosti. Po 6:45 sem spet pri avtu.
Dovolj hitro, da bi bil uvrščen, prepočasi, da bi bil s zadovoljen z doseženim.
Zbit sem, ovce me malo čudno gledajo ko med preoblačenjem stokam, a globoko v sebi sem pomirjen. Zdaj me čaka pa le še jutrišnji zaključek tega norega tedna: štiri ure vrtenja pedal.


Sončev dan

21/05/2012

Kilometri se lepo nabirajo in vzdržljivost počasi raste. Ti vikend blokci so res kul. Sploh, če so za spremembo začinjeni z lepim vremenom, kot je bil minuli in mi planov ni potrebno flikati s tekom – pa čeprav …

V petek sem ga po šihtu s cestakom tiščal na moč v klanec, se v soboto zarana urno zapodil z MTB-jem gor in dol po bregih Polhograjcev in spotoma vključil še eno kruto tabato navkreber, v nedeljo pa trojčka zašpilil z dolgim naj-bi-bil vzdržljivcem po cestah bližnje okolice.

Čelni veter – napovedani okrepljen jugozahodnik – ki sem ga kasiral v Radmirju, je vzdržljivca prekategoriziral v vožnjo na moč, ma na srečo je šlo dol s Črnivca na gravitacijo …
Nadaljna vožnja do Ljubljane je bila pa ravno pravšnja psihološka priprava na zadnjih 40 kilometrov Salzkammerguta, če se ne motim, hehe 🙂

Nekje vmes med Stahovico in domačo kopalnico sem sicer uletel na eno vrtno pojedino, ko sem šel terjat Primožev dolg, in bil povabljen k mizi, a sem iz načelnosti povabilo odklonil. Če se bajka, se bajka! Bajka. Ah ne, basta!

Sledi teden na off in v nedeljo dirka v Vrtojbi. Če bo vreme res ves čas bolj deževno, bom lahko več tekel. Kar bi bilo kar fajn, če mislim resno z GM4O.


Petica

14/05/2012

Na kratko: nije žvaka za seljaka -> žvaka = sv. Primož, seljaćina = jaz.

Pozitivni vizualizaciji navkljub, je šlo navzgor in navzdol ravno tolikokrat, da je bilo vsega skupaj za en dober trening za GM4O, torej do enajstih zvečer rekreativnih 5x (cca. 30 km in 2000 v. m.). 🙂
Nato sem spodaj na parkirišču pred Calcitom še kakšno uro v avtu pestoval pekočo bolečino v nekem skrivnostnem kolčnem mišičnem elementu in ko ta še tudi ob polnoči kljub negi ni kazala tendenc po jenjanju sklenil, da je očitno za letos to to.

Pa tudi to, da se enkrat zagotovo spet pojavim na torišču, takrat s cestnimi supergami in bolje naloudan s peš višinci, predvsem sestopnimi! Ker me je tokrat zdelovala in zdelala predvsem gravitacija na oni ludi, strmi, zbiti makadamski cesti, pa tudi (samo)(ne)disciplina v prvih dveh krogih, ko sem obračal pod uro in se obnašal, kot da sem kak Avi. 🙂

Adervajz … super dogodek, organiziran izza šanka, a z vsem kar imajo največji, pa i šire, meditativen – ko stopaš iz dneva v mrak in se prižigajo po dolini lučke … hehe … z vsemi super ultra facami s TF-a (ZdravkoC, Loni, Marjan, PeterM, Hoja – vsem samo kapo dol), predvsem pa kapo dol Vrtački, ki je pa sedaj z osmimi vzponi v enem dnevu postala res prava primožka, če z vsemi stotkami do zdaj slučajno še ni bila … hehe. 🙂

Skratka, zelo sem bom trudil, da me Primož še kdaj (bolj resnega) vidi. 🙂 Idemo dalje!


24 ur Primoža

10/05/2012

Tale dogodek nima veze ne z MTB-jem, ne s cestakom, ne s klasičnim tekom, je pa ravno prav (zelo) odbit v smislu vzdržljivostne preizkušnje, da že nekaj let kliče k udeležbi. 🙂

Žal se je Primož ves čas svojega obstoja datumsko zvesto prekrival s Trojkami (in se tudi letos), ki so vse do poškodbe kolena pri meni kot prva tazaresna tekaška preizkušnja v sezoni pač vedno dobile prednost in se na 24 ur tako nikoli nisem spravil.
No, vse do letos, ko si na nek način še rehabilitant, šprinterskih dobrih 12 kilometrov še ne zmorem privoščit (v željeni hitrosti) … čeprav bi mi bilo verjetno tudi letos lažje in manj naporno od Primoža odlaufat Trojke, hehe. 🙂

Sv. Primož nad Stahovico (3,5 km in 400 v. m.) je sicer že nekaj let sestrin priljubljeni kucelj za zbiranje stotic, jaz pa se nanj ne odpravljam po zbirateljski dosežek, ampak predvsem po 24-urno izkušnjo, za sadove katere menim, da bi mi znali v prihodnosti morda še koristiti. 😉

Kljub mešanim občutkom pred štartom, saj se mi generalka za Primoža ni najbolje posrečila, pa tudi logistike za takšno početje nimam naštudirane, gledam na prihajajoče repeticije precej optimistično in se pustolovščine veselim … in kot zaenkrat kaže, hehe, mi jo bo dodatno začinilo še vreme, saj je prav za sobotni dan napovedan vremenski preobrat, ki naj bi mu sledila občutna ohladitev. 😮

V petek popoldne ob petih krenem torej na pot, po povsem svežih informacijah pa se mi bo pri prvih nekaj kroženjih na Primožu pridružila tudi Vrtačka. 🙂


Gor in dol po bregu

16/04/2012

Sobotnih 6 ur Kališča se je zame končalo v manj kot treh in z le dvema pohodoma gor in dol.
Malo za Kališčarje, dovolj za moja pešačenja v in z brega nevajena kolesarska kolena. Premalo peš treninga in predvsem motiva za še kaj več, jebiga in predober izgovor zakaj ne.

foto: Kališče

Da me na stara leta le počasi srečuje pamet, se pa iz doživetega vseeno še ne bi upal prav z gotovostjo trditi: namreč zdaj, ko sem odkril zame nov sestop s Kališča po “grebenu”, me mika še to, da bi odkril tistega pod “žičnico”. Baje je zelo hiter in razmišljam, da mi z njim in z malo več usmerjene priprave (motivov je najti obilo na Avijevi strani) in sreče, kdaj v prihodnje štirka ali celo petka zagotovo ne uideta …

Sicer pa super dopoldne! Zelo intenzivno dihajoče, zahtevno in s fajn motivacijsko popotnico za še kaj več pobrcat. Sem skoraj že pozabil, kako je, ko naslednji dan, pa i šire, udari tekaški musklfiber! In kako tekne, če te doma babnice pričakajo s testeninami in fašircem in objemčki … in dovoljenjem za popoldanski dremež 🙂

Pa še reklama: ne predstavljam si namreč, kako bi z doživetim dirjanjem cel in nepoškodovan opravil v kakšnem drugačnem obuvalu od Inov8-ovih roklajtic 315. Res super čevelj za trekanje v blatu, po koreninah, skalah, snegu in listju, česar je bilo v soboto med potočkom nad Mačami in kočo na Kališču v izobilju.