Je ali ni?

16/06/2014

Forma namreč?! Ker Franja prejšnji vikend je bila ena zgodba, Snovik minulo nedeljo pa povsem druga.

Je pa tudi res, da je bilo na Franji vroče, tempo forsiran in jaz neprespan, na IX. MTB vzponu na Veliko planino pa je bil začetek miren, temperatura prijetna in tempo iTT-jevski.
Rajtam, da bo Sella vsekakor bolj podobna Veliki planini kot Franji, nekaj dodatnega upanja pa mi daje tudi zadnji Tošakov test – 11:16.

Advertisements

Franja 2014

09/06/2014

Tokrat tavelika in ponovno za Labtim.
Nova startna pravila, veliko prerivanja, pok pištole, še tradicionalni poljub na prstan in gremo.
Občutki pa že pred začetkom ne tapravi. Noge telečje, teden pred dirko je bil poln službenih obveznosti in (preveč) naporen, zadnji trije treningi za piljenje forme pa ne to, kar bi morali biti.

Skozi Ljubljano leti že skoraj na polno in elastika si vzame prve žrtve otočkov že na Roški. A zares se masaker odpre šele za Brezovico, ko grupa v kateri sem, prične z lovom na tisto prvo, ki je štartala nekaj minut pred nami. Z zaletom in zame na škrge si vzamemo vrhniški klanec in nekje po Hotedrščici končno tudi njih, ki smo jih podili. Nato se tempo za trenutek umiri, ravno dovolj, da ljudje začnejo posegati po gelih in pijači.

Takrat se dogodki zame odvijejo s svetlobno hitrostjo: krik v grupi nekje pred menoj, hreščanje koles ki drsijo po asfaltu in nato neizbežno – nalet na na cesti ležeča kolesarja in njuni kolesi s polno hitrostjo.
Moja prva misel: umakniti se s ceste, preden mi kdo pristane na glavi. In druga: je kolo še vozno?

franja4

vir: landrejas@gmail.com

Medtem ko si ližem rane in menjam prebito zračnico na prednjem kolesu, pogledam še po sopadlih. En ima zlomljeno ključnico, drugi zelo obtolčen komolec. Z njima počakam na rešilca in razmišljam, da sem jo jaz, če odmislim uvrstitev, v primerjavi z njima odnesel še kar srečno.

Odrgnine me pečejo, a metla ni opcija, zato vožnjo nadaljujem z lagano sportskim tempom. Priganjanje zame nima več nobenega smisla. Kljub temu pa se na poti do cilja še (pre)večkrat znajdem na čelu grupic, običajno menjaje se z enim ali dvema domesticoma. Pač klasika Franje, ki pa je bila letos še dodatno začinjena z vročiskim valom.

Aftermath: na cilju v BTC-ju sem sedeč in hladeč se v senci ugotovil, da sem očitno že od naleta dalje vozil ves čas z na boku dvakrat močno presekanim plaščem – o posledicah morebitne eksplozije plašča na spustu v Idrijo ne želim niti razmišljati … Kolesarji smo res malo čez les … a plašč je zdržal in nekaj sreče mi je po padcu očitno torej le še ostalo v malhi.

Mislim pa, da je za Franjo ne bom več trošil. Tale hec z amaterji je čisto zares čisto prenevaren.


Magični Rabac

02/06/2014

Magična Labinština, bolje rečeno. In vikend nasploh. Poln presenečenj. A žal tokrat bolj kot ne neprijetnih. Pa še brez delfinov.

A pojdimo po vrsti.
Hitenje minulega tedna je predvidljivo okužilo tudi petkovo popoldne. Basanje kolesa in družine v avto, dirka s časom na avtocesti in lovljenje zelenih semaforjev na gradbišču pred Labinom.
Tik pred peto popoldne sem končno v prijavni službi pod hotelom Belvi v Rabcu, kjer pa se prostovoljke samo spogledajo, ko želim prevzeti štartno številko za petkov HC – startnina plačana, kasen prevzem dogovorjen, vse 5 – in mi povedo, da tega pač ne morem storiti, ker so sodniki že odšli na start. “Sutra u sedam”, se še glasi odgovor.

OuKeej … adrenalina imam polno kapo, a se s prostovoljkami ne želim prepirati. Zato štartam kar zase, dvajset minut pred prvim kronometristom in popolnoma neogret napadem dotični vzpon.
Small detail: nekje vmes se na pregledni cesti skoraj zaletim v gospoda Zipvita – še z dvema badijema se vozi v troje, pa se mu pač ne zdi vredno umikati. Podn!
Na vrhu ob pisku zadihan stisnem štoparico: 23:06. Sledi razpeljava čez Kose dol k obali.

V soboto ponovno prijavna služba, tokrat ob 7:30.
“Sudci su baš popili kavu i nekdje otišli, ali se odmah vraćaju”, se glasi odgovor tokrat. Pa saj to ne moreš da verjamiš! Tako klavrne organizacije pa res še nisem doživel!

Čakam sodnike deset minut, nato me mine vse in grem nazaj v apartma na palačinke. Ob 8:30 spakiram bajk in se (zopet) v lastni režiji odpravim na 75-ko. Napol zares, napol zanalašč (v razpisu so pozabili omeniti, da je dolga trasa rezervirana samo za Elite, Sport in M1). M2-ji pa gremo lahko samo na kratko 50-ko.

Trasa 75-ke je predvsem psihično zahtevna, sledijo si ups and downs na zelo slabi podlagi, a to pač je Istra. Na momente se mi dozdeva, da sem na XC dirki in ne na maratonu, tako je potrebno razmetavati z energijo.
Nekje v bližini Raše se srečam s kratko traso in končno – sodnikom.

Zanimivo – prvotna skoraj prepoved vožnje po trasi se je po krajši debati in pojasnjevanju okoliščin spremenila v opravičevanje sodnika za vse neprijetnosti in pomoč z rinjenjem pri štartu v klanec. Še vedno pa ostajam izven konkurence – itak.

Ta prvi klanec nad Rašo odpeljem zaradi okoliščin ponovno na adrenalinu, potem pa me počasi prične zmanjkovati. Mimo se vozijo tekmovalci s krajše trase, ki imaju tu šele dobrih 10 km krasa v nogah, tudi Bobi. Ne premorem niti toliko moči viška, da bi mu zaklical par vzpodbudnih besed.
Ta del me zares pobere. Sonce, nizka motivacija, dehidracija. Ki jim sledijo blato, tehnikalije in grmovje.

Psihično se dvignem šele pri prečkanju glavne ceste pred Labinom. Sledi zadnji del jebenega poskakovanja po meliščih in končno spust – na teraso hotela. Štoparica se ustavi pri 4:35.
Kar OK za starčka, kot sem. Plašči, feltne in okvir pa so tudi vsaj približno prestali test za Sello.

A bottom line ostaja, da me lepoti pokrajine navkljub ta prireditev naslednje leto zagotovo ne bo več videla.

Družinska nedelja naslednji dan je potem povsem druga zgodba, a vseeno nič manj zapletena. A glavno je, da ostaja dejstvo, da se imamo vsi radi. 🙂


Prvomajski prazniki

05/05/2014

Zame so, odkar pomnim, prvomajci vedno bili presečišče poletja in zime. Preizkusni kamen za tisto, kar sem uspel spraviti skupaj pred sezono. Pa naj je to bilo plezanje v Pakli ali pa bajkanje v Gardi ali na omiljenem kosu klanca na Katarini.

Letos stvari zaenkrat, kar se tega tiče, stoje kar pozitivno. V primerjavi z enakim obdobjem lani sem tudi približno 15 TSS/d točk višje, kar je najbolj opazno pri napornejših in daljših treningih. Ti mi gredo res bolje od nog. Nekoliko težje bi kaj takega trdil o teži. Tu imam še precej prostora za izboljšanje. In da brez te izboljšave tudi ne bo željenih rezultatov na klance, to mi tudi počasi postaja jasno.

Do Selle Ronde je še dober mesec in pol dni, čas torej za kakšno daljšo rundo. Minulo nedeljo sem le ujel vremensko / družinsko / trening – vstavi po potrebi – nišo in jo končno odpeljal.
Občutki so mešani, saj sem se kljub precej izkušnjam ponovno prevečkrat potepal po obrobjih Bonktowna. To se mi res ni bi smelo več dogajati. Pa tudi psihična toleranca za gor-dol-gor-dol je precej nizko, a na tem lahko dobro delam tudi v bližnjih Polhograjcih.

Sicer pa so v Krog GvP vključeni res lepi konci, kot iz Cvetja v jeseni (doh!) in hudo vredni obiska. Upam, da jih kdaj (kmalu), razumljivo v manjšem obsegu, uspem obdelati tudi s Pito ali pa peš z mišonkama in familijarno.
Borovničevje na Žirovskem vrhu in gobonosne košenice na Cerkljanskem izgledajo za uresničitev tovrstnih idej prav obetavno :).


Tenerife

13/04/2014

Za tole sva se odločila praktično čez noč. Našla karte iz Bologne, rezervirala apartma in voila!
Kratek premor spomladi se prileže. A ne gre za to in tudi ne za kolo (no, malo že) 🙂

Gre za to, da od Z.jkinega rojstva dalje še nisva nikamor potovala sama. Res je, da teden dni v dvoje ni prav veliko časa – no za tamali in babici že 🙂 – a nekaj je.

Ker jaz seveda niti na dopustu ne morem čisto brez kolesa (rent v bikepoint.com), Pita tačas sama odkriva nove butičke v El Medanu, ali pleza na Montano Rojo, ali pa le lenari na sončni terasi najinega apartmaja.

Na splošno pa vstajava pozno, skupaj pohajava naokrog, jeva malo zunaj, malo kuhava sama in se imava fino. In to je bistveno!


S šodra na cesto

31/03/2014

Vnetju mojih sinusov ni videti konca in mi po malem še / že kar gnjavijo. Čez teden jim absorbirani stres ne dovoli zazdravljenja, vikendi so pa sploh kulminacija. Na momente že dvomim, da je vse skupaj le prehlad, ki sem se ga 14 dni nazaj nalezel v vrtcu. Posredno, se razume. 🙂

Dež in sonce, mraz in pomlad. Kot v kakšnem izkrivljenem štosu imam čas imeti čas vedno ob nepravem trenutku. Zato svoje watte bolj ali manj (pogosto) odfuram kar na trenažerju. A če se le pokaže priložnost, smuknem tudi na prosto. Čas je že, da se kakovost dopolni tudi s količino.

Idealna priložnost za to je bil Bike festival minuli vikend, torej v nedeljo v Portorožu.
Sonce, brezvetrje, semi-dirka in grupa, ki ga je fino raztegovala. Klanci so šli na polno, smene na ravninah – če kaj takega v Istri sploh obstaja – pa so letele. Dejstvo, ki (še) ni zaskrbljujoče, ampak mi je pa vseeno dalo misliti je, da sem zadnji klanec na Bijele zemlje, po cca. dveh urah vožnje na polno, lahko odpeljal le še na tempu!?! Ja, je čas za premislek (o šibkih in močnih točkah) …

bike festival_perskindol1

foto: Perskindol

Z.-jka je medtem dopolnila šesto leto življenja. In N.-jka ji hitro (razvojno) sledi. Piški že rolata! Še prav pred kratkim pa sta se pred menoj vozili v vozičku in bili zadovoljni z izletom v Tivoli in plazenjem po trati … In njun najljubši psiček je medtem poginil. Pojasnilo o tem naju še čaka …

Čez vikend so nam vlomili v garažo in Piti iz nje ukradli anando. Meni pa tale (končani) projekt. Pita meni, da je nekdo očitno uočil, da se naokrog vozim na dragih (sic!) biciklih, pa je poizkusil … Na srečo sta ljubčka spravljena drugje, na varnem. Zaenkrat.


Akcija

17/03/2014

Od jeseni do včeraj nisem spal, a hkrati tudi ne počel kaj tako posebnega, da bi bilo vredno beleženja. Hibernacija, bolj kot ne. In vmes mesec otroških prehladov, vročin, kašlja in bronhitisa, ki sem se ga od hroščkic nalezel. V ta čas sodi tudi prihod Trekovega superflya, ki je v voznem parku nadomestil Canyona (odprodan dalje na Hrvaško).

Zima je šla letos zame načrtno mimo brez štartov na Zimski ligi. Lani me je izučilo. Ob tem času sem dirkaško motivacijo že praskal nekje z dna piskra. Upam, da bo letos bolje.

Tako sem včeraj štartal šele prvič v letošnji sezoni, zgolj za trening, po precej napornem tednu (500 TSS). 2. Kras kros GF sem glede na vse (štart povsem iz ozadja, izgubljeni bidon, neubogljive noge … 🙂 ) odpeljal solidno. Absolutna uvrstitev sicer zgolj povprečna, referenčna na Kučana in Bobija pa kar v redu – 5 do 10 minut zaostanka na dirki kjer leti, je in ni veliko.

In občutki? 29er je kul, navaditi se bom moral samo na to, da niti približno ni tako okreten, kot je bil Canyon. Vsaj zaenkrat ga tako še ne znam furat.