Skuldaze

27/01/2016

Prva je v drugem in druga v prvem. Razredu seveda. 🙂 Kolk gre to hit.

Jaz pa tudi na začetku nečesa, za kar še ne vem kako bo teklo in se izteklo – od danes sem namreč prijavljen na austria-top-tour.at 2016. V bistvu na njihovih vseh sedem. Should be interesting, če že ne kaj drugega?

Pa še to – preizkušeno lahko ponovno tečem vsaj 10 km, ne da bi mi zato potem otekalo koleno. In že imamo celo novo paleto opcij …

Advertisements

24 ur Primoža

10/05/2012

Tale dogodek nima veze ne z MTB-jem, ne s cestakom, ne s klasičnim tekom, je pa ravno prav (zelo) odbit v smislu vzdržljivostne preizkušnje, da že nekaj let kliče k udeležbi. 🙂

Žal se je Primož ves čas svojega obstoja datumsko zvesto prekrival s Trojkami (in se tudi letos), ki so vse do poškodbe kolena pri meni kot prva tazaresna tekaška preizkušnja v sezoni pač vedno dobile prednost in se na 24 ur tako nikoli nisem spravil.
No, vse do letos, ko si na nek način še rehabilitant, šprinterskih dobrih 12 kilometrov še ne zmorem privoščit (v željeni hitrosti) … čeprav bi mi bilo verjetno tudi letos lažje in manj naporno od Primoža odlaufat Trojke, hehe. 🙂

Sv. Primož nad Stahovico (3,5 km in 400 v. m.) je sicer že nekaj let sestrin priljubljeni kucelj za zbiranje stotic, jaz pa se nanj ne odpravljam po zbirateljski dosežek, ampak predvsem po 24-urno izkušnjo, za sadove katere menim, da bi mi znali v prihodnosti morda še koristiti. 😉

Kljub mešanim občutkom pred štartom, saj se mi generalka za Primoža ni najbolje posrečila, pa tudi logistike za takšno početje nimam naštudirane, gledam na prihajajoče repeticije precej optimistično in se pustolovščine veselim … in kot zaenkrat kaže, hehe, mi jo bo dodatno začinilo še vreme, saj je prav za sobotni dan napovedan vremenski preobrat, ki naj bi mu sledila občutna ohladitev. 😮

V petek popoldne ob petih krenem torej na pot, po povsem svežih informacijah pa se mi bo pri prvih nekaj kroženjih na Primožu pridružila tudi Vrtačka. 🙂


Gor in dol po bregu

16/04/2012

Sobotnih 6 ur Kališča se je zame končalo v manj kot treh in z le dvema pohodoma gor in dol.
Malo za Kališčarje, dovolj za moja pešačenja v in z brega nevajena kolesarska kolena. Premalo peš treninga in predvsem motiva za še kaj več, jebiga in predober izgovor zakaj ne.

foto: Kališče

Da me na stara leta le počasi srečuje pamet, se pa iz doživetega vseeno še ne bi upal prav z gotovostjo trditi: namreč zdaj, ko sem odkril zame nov sestop s Kališča po “grebenu”, me mika še to, da bi odkril tistega pod “žičnico”. Baje je zelo hiter in razmišljam, da mi z njim in z malo več usmerjene priprave (motivov je najti obilo na Avijevi strani) in sreče, kdaj v prihodnje štirka ali celo petka zagotovo ne uideta …

Sicer pa super dopoldne! Zelo intenzivno dihajoče, zahtevno in s fajn motivacijsko popotnico za še kaj več pobrcat. Sem skoraj že pozabil, kako je, ko naslednji dan, pa i šire, udari tekaški musklfiber! In kako tekne, če te doma babnice pričakajo s testeninami in fašircem in objemčki … in dovoljenjem za popoldanski dremež 🙂

Pa še reklama: ne predstavljam si namreč, kako bi z doživetim dirjanjem cel in nepoškodovan opravil v kakšnem drugačnem obuvalu od Inov8-ovih roklajtic 315. Res super čevelj za trekanje v blatu, po koreninah, skalah, snegu in listju, česar je bilo v soboto med potočkom nad Mačami in kočo na Kališču v izobilju.


Rad bi šel

21/02/2012

Pa si moram priznat, da še nisem pripravljen. Sploh ne. Če lahko odtečem dve urci po Stražnem in Rožniku, to še nič ne pomeni. Saj pač res jih – ampak če sem iskren: glih za glih.

Zato se osredotoči raje na bajk stari, za trejle bo čas po ultri. Seveda pa občasno lahko skočiš na kakšen krajši tek. Raznolikost bogati. Sploh, če si jo lahko po dolgem času ponovno privoščiš.


Mrzli dnevi

06/02/2012

Temperature, ki se tudi preko dne ne poberejo nad ničlo, so zame ne-ne za trening zunaj. In tako mi preostane le vrtenje pedal na spinerju in tekaški intervali na tepihu in steperju. Angažiran kardio med štirimi stenami, na mestu in brez premikanja v prostoru pa zahteva konkretno mobilizacijo motivacije. Še bolj tako, če to počnem nekaj dni – bog ne daj da bi moral – nekaj tednov zapored.

Zaradi mraza bom kot kaže tudi ob nekaj visoko intenzivnih treningov – štartov na Zimski ligi (5. in 6. kolo – Marušići in Krk), a takle pač imamo. Na srečo pomembnost udeležbe na ZL v mojih planih ni velika, vseeno pa z izostanki izgubljam na načrtovanih elementih igre, motiva in razbijanja sivine izgradnje baze.

A bolje nekaj dni z malo manj urami in nekoliko več psihičnega napora, kot pa nekaj tednov s prehladom in zmanjšano zmogljivostjo, si mislim. Saj … če bi bil alpinist, bi mi takšne temperature verjetno ugajale, tako pa mi je mraz čisto odveč.

vir: i-net

Te dni enkrat bo minilo leto dni od rekonstrukcijskega posega na moji desni križni. Draga križna, vse najboljše!


Najin Pohod 2011

07/05/2011

Po dveh letih spet aktivno na Pohodu. Tokrat peš in v družbi s Pito celoten điro okrog Ljubljane.
Z Viča sva krenila ravno dovolj zgodaj, da sva na Golovcu še ujela zadnje hodeče trojke.

Moje čestitke za skoraj dosežek na Trojkah gredo bratski Tolpi in suverenemu demonstratorju rutine Vrhovnemu!


Garda 38,5

02/05/2011

Po več kot desetih letih spet na Gardi. Pa se mi zdi, kot da bi bil nazadnje tu včeraj. Kar krut opomnik, da mladost ni večna – in zdaj sem že — Master?!

Menedžerka Pita nama je tako kot vedno tudi tokrat zorganizirala vse: pot, prenočevanje in varstvo za bolehni tamali. Le ko je v malho zajemala za zdravje, je zajela v prazno. In tako me je praznični velikonočno-prvomajski blok, preživet ob pokašljujočih in vročičnih otrocih, zadel ob najbolj nepravem trenutku, na jutro pred štartom. Škripajočih pljuč, razdraženega grla in občutka praznine v glavi pa se ne da odpraviti zgolj z lekadolom, veš Pečetka? No morda za na špancir in kavo, nikar za dirko.

Whatever. Štartni adrenalin je nekoliko utišal simptome, a je tempo skupine iz štartnega bloka A, na tisoč višincih vzpona v prologu dirke ekspresno opravil z mojima slavnima dvema tednoma postoperativnih baznih priprav. Do cilja Ronde Piccole sem se nato odvlekel pretežno na volo in trpleje in ob priprošnjah, da me naslednji hupser ali polkontroliran blatno-skalnat spust ne bi dokončno zmlinčila in da bi bila končno le zadnja. Skratka: na arriveju v Rivi sem bil hudo hvaležen, da je te prve preizkušnje pokala MME zame konec.

Vožnjo domov sem pretežno pozombiral in zvečer obležal z 38,5 vročine. Smešno! Moja štartna številka? Ali pa spet le haluciniram? Koleno z novo ACL je preživelo OK.

Bottom line: ne tko prezadovoljen, da ne bi bil lahko še boljši. Samo pozdravit se bo pa prej treba. Rezultati.