Kje je vaš čut za sočloveka?

26/01/2017

Se večkrat takole vprašam, ko se vozim s kolesom naokrog, pa me prehiti avto s 15 centimetri bočne varnostne razdalje.

Saj ne vem, morda bi se moral pa vprašati, kje je moja pamet? In če vprašaš te male šoferje, ki takole švignejo mimo – prav zares. Z družino, službo in ostalimi obveznostmi in odgovornostjo na ramenih pravzaprav res ne vem, kaj sploh delam na teh svetih poteh malih voznikov in zakaj upam motiti njihov mir in prevlado.

Ampak … potem se skoraj vsako jutro srečam še z enim izdelkom sivih celic takšnega tipa voznika [slash] osebka. In mi situacija vedno znova tako dvigne pritisk, da potem niti jogijsko dihanje s prepono in štetje do deset ne pripomore k umiritvi.

Ker … preprosto ne morem dojeti, da lahko nekdo sploh tako omejeno razmišlja!

Pa pizda, no!?!

Namreč; otroka v šolo zaradi takšne možnosti skoraj vsakodnevno dostavljam z avtom. Taka vrsta dostave je s strani šole omogočena na način, da se z avtom z glavne
ceste čez kolesarsko stezo in pločnik zapelješ na polkrožni dovoz, tam ustaviš, odložiš tovor oziroma le ta iz avta izstopi sam in se ti potem na drugi strani dovoza vrneš čez pločnik in kolesarsko stezo nazaj na glavno cesto.

Pred osmo je na cesti seveda kar gneča in ponavadi nas je kar nekaj, ki čakamo ali pa se pripravljamo na zgoraj opisani pristajalni manever. Včasih pristanemo hitro, včasih in pogosteje pa kar traja in traja.

Traja in traja pa predvsem takrat in takšno stanje je pogostejše, kadar se v vrsti pred menoj nahaja veliko takšnih voznikov, ki takoj po prečkanju kolesarske steze in pločnika avto kljub desetim metrom praznega in prostega dovoza takoj zaustavijo – in s tem seveda vsem ostalim zapro dostop  – in pričnejo z lagodnim izkrcavanjem svojega tovora.
Pa kaj vendar takšnim ni jasno?!? Saj niso sami?!?

be95c93ec3e4e7ee86b9136e484ffe65

Jasno mi je, da jim je jasno le eno: oni so svoje opravili. Ali pa, da jim ni jasno prav nič. No, v bistvu priznam, da ne vem.

Upam in želim pa jim, da bi jim nekdo takšen, kot so sami, na cesti čim manjkrat prehiteval njihovega otroka – kolesarja.

Advertisements

Just in case

13/01/2017

Ne, ne plezam več. Razlagam verjetno že n-tič, n-ti faci, ki se me spomni s ferajna (in takšnih še vedno srečam kar dosti). Že 8 let ne več, oziroma 5, kakor pravkar vidim. Zato ker: … in potem je tu kar nekaj razlogov – precej bednih, če bi me vprašal po njih trdnosti pred desetimi leti, ko sem bil še v “flowu” in povsem solidnih, če me vprašaš danes.

Prvi in najpomembnejši in sploh tisti iz katerega izhajajo nadalje vsi preostali pa je: pomanjkanje časa. Kar pravzaprav, vsaj če resno misliš s početjem nečesa in če te to veseli, sploh ne bi smel biti noben problem.

No, pa je, vsaj zame je bil in je. Ne, da me ne bi veselilo in ne, da ne bi misli resno s početjem tega. Prav zato ker sem mislil resno, je nastal problem. Morda res samo v moji glavi, ampak družina vendar ne more biti suženj mojih ambicij.

No, pravzaprav jaz nisem tip človeka, ki bi takšno žrtvovanje ljudi, ki so mi pri srcu, pa če bi se še tako strinjali s tem kar počnem in če bi bilo to strinjanje še tako iskreno – in kaj to pove o njih samih? – lahko prenesel.

Ker, čisto resno : resno pomeni časovno intenzivno in hkrati tudi “resno”, torej nekaj, kjer žena in otroci ne morejo sodelovati ter nenazadnje tudi – nevarno. Torej nekaj, kar je lahko zame tudi usodno – in usodno je lahko zelo hitro in brez tvojega lastnega vpliva; kar zelo dobro veš, če si se s tem ukvarjal tako dolgo kot jaz in se  poslavljal v mislih in na pokopališčih od prijateljev – kdo bo potem skrbel za moji mladički do polnoletnosti?

In kdo jima bo igral vlogo nadomestnega roditelja?

Ja, je torej pri vsem skupaj kar nekaj pomislekov in dober približni nadomestek tega kar je bilo, postanejo v življenju druge stvari. Sprva malo po sili, nato pa z izgubljanjem edine perspektive, ki je zate obstajala več let, kaj – desetletij, vse lažje in vse bolj iskreno.

Dokler nekega dne ne ugotoviš, da si zaradi te edine perspektive ki si jo poznal tudi kaj zamudil in da je šlo zaradi nje tudi kaj mimo tebe. Pa saj ne, da karkoli obžalujem, sploh ne.

Še dober občutek imam, ko se danes spominjam vsega kar je že bilo, ker se mi zdi, da sem eno zelo polno življenje že živel.

In zato, ker se mi zdi, da sem s Pito in Z-jko in N-jko dobil priložnost, da ustvarim še eno lepo zgodbo. S poklicem, kjer za kuliso ne gledam slike mojega najljubšega igrišča in s hobiji, ki niso le bedni nadomestek tistega, kar bi sicer v svojem življenju v resnici najraje počel.