Nazaj z dopusta

03/10/2013

Je šlo poletje in z njim sonce rakom žvižgat. Konec je z delavniškimi popoldanskimi mini rundicami in moja dvokolesna fizična dejavnost se zdaj bolj ko ne, spet seli “under ground”, v klet. Pa saj je bila letošnja sezona dolga in me zato to niti ne moti preveč. In fino bo pač tudi spet malo bresti po šumečem jesenskem listju na planinskih poteh v Polhograjcih in zaključiti kakšen pohod v soju čelne svetilke in s priokusom po pustolovščini. Da več časa, preživetega z malima škratkama in škratuljo Pito niti ne omenjam … 🙂

Dolžina letošnje sezone, kot sem si jo zamislil, in pomanjkanje konkretnih ciljev v njenem drugem delu – z izjemo Vršiča, če ta lahko predstavlja konkreten cilj – mi je po Franji in Selli dalo kar malo misliti. A sem motiv za akcijo potem le našel v optimizaciji telesne mase in po sprva temu namenjenih daljših vožnjah, sem se avgusta skoraj nehote znašel v povsem novem zagonu aktivnosti, s poudarkom predvsem na FTP intenzivnosti. Cilja: Vršič pod 45′ in seštevek dvodnevne Parenzane pod tremi urami; prvi glede na moj W/kg – pogumen, drugi pa sodeč po lanskem rezultatu – naravnost drzen.

Skozi Strmec. foto: i-net

Skozi Strmec na poti na Mangartsko sedlo. foto: i-net

A je nato že dosežen čas na Vzponu na Mangart, ki mi je bil za lakmusov test pred Vršičem pokazal, da se znam v zaključku sezone morda še presenetiti. Kaj bi šele bilo, če me ne bi takoj po Mangrtu s kolesa skoraj za teden dni snela viroza z vročino?

Na Jurišu sem Vršič nato res skoraj igraje – don’t get me wrong, ampak ljudje okrog mene so vidno trpeli bolj od mene – čas stisnil pod tričetrt ure, celo pod 44 minut – in nenadoma postal rezultatsko lačen. Ob nekoliko nerodnem času, bi lahko temu rekel, glede na iztekajoč se koledar dirk.

Štart na kriteriju (VN Vodic) – da zbudim noge za Parenzano, me je malo prizemljil, ja ja, spremembe ritma, moja nočna mora; štart na kronometru (Kronometer na Rašico) in dosežen dober rezultat pa dal še zadnjo spodbudo pred Parenzano. Sledilo je malo počitka na Gardskem jezeru, jup predpisani družinski mikrocikel in nato zadnja A dirka v sezoni.

Parenzane sem se veselil, a se začuda potem na štartu petkove (tahitre) etape v Funtani otepal predvsem z mislimi o tem, da se mi letos pravzaprav ne da več zares dirkati. No, ko je grupa potegnila sem ji sicer sledil, a z mešanimi občutki. Ves čas nekje ob vznožju zidu, brez ideje o tem kako preko, predvsem pa volje za to, sem v cilju presenečeno ugotovil, da sem svoj lanski čas izboljšal za cele štiri minute – Bobi, here I come! (Hm, sumim, da je k temu prispeval predvsem napad os, ki sem ga bil deležen nekje proti koncu gonje, in štirje piki, ki sem jih pri tem skupil. :))

Drugo etapo v Taru sem nato začel precej bolj odločno. Spet ves čas na meji, a tokrat tudi nekajkrat preko. Z enega od izletov preko, sem se nato vračal več kot deset minut in lahko le nemočno opazoval tekmece, ki so se “sprehajali” mimo – ni vredno ponovitve. Vse v vsemu, čas v cilju je bil za skoraj 20 minut boljši od lanskega, željeni skupni seštevek pa (vseeno) prekoračen za šest.
Še dobro, da kaj ostane tudi za leta, ki prihajajo!

Advertisements

Soba z razgledom

05/08/2013

Javlja se sicer kritično pomanjkanje alternativnih kolesarskih dostopov na naše priljubljeno kopališče, na srečo pa zaenkrat še ni krize z opcijami za prenočitev.
Jelka se je tankim stenam navzlic obnesla super, strah pred medvedom nam ni zagrenil pohoda na Lipansko planino, že kdaj prej preizkušeno kosilo pri Psnaku pa je po vsem skupaj tudi teknilo.

Still just trying to survive the heat wave …

Kdo pa zunaj tako pozvanja?

Le kdo zunaj tako pozvanja?


SellaRonda Hero 2013

12/07/2013

Polenil me je tale julij, da se mi ne da ne nič zapisati, ne vrteti pedal. In težko bi rekel, da je 14 dni morja na off, ki je sledilo herojski SelliRondi (SR), kaj prispevalo k izboljšanju razpoloženja … Definitivno bi mirno lahko prenesel vsaj še enkrat tolikšno dozo lenarjenja! In manj mirno kakšen AC session na 150% FTP-ja. 🙂

Pa čeprav mi je ravno tega AC-ja, kot sem domneval že v tem zapisu, na SR najbolj primanjkovalo. Dantercepies … AC klanec bednega imena!
Menda, da je res bilo leta 2009 celo bolje DNS-jati?

A kot prvič, je bila tudi tokrat najprej pot. 🙂 Prijeten roadtrip v Pitini družbi in sanjarije o finiširanju dirke v šestih urah. Espresso v nesrečnem Longaroneju in E-Z kruz čez Cortino in vse luštne prelaze, kjer sva s Pito ob pogledih na okoliške stene lahko obujala spomine na najine skupne dolomitske plezarije, vse do Gardene. V Selvi sva izvedla malo ponesrečeno iskanje štarter paketa in se končno nastanila v apartmaju še nekoliko nižje dol v dolini, v Ortiseju.

Kilersko zgodnje sobotno vstajanje iz postelje in priprava na štart za hobite (hobby-je), med katerimi sem bil prijavljen, na SR-ju odpade. Hobiti štartamo na SR namreč zadnji in to šele ob devetih! Milina za lenuhe, slab obet za stabilnost vremena in hitrost vožnje na spustih!
Mirno lahko torej pozajtrkujem in se (prezgodaj) odpravim v boks, da ne bi štartal ravno iz zadnje vrste. In nato končno: štart!

Ker trasa maratona takoj neusmiljeno zavije v breg, je tempo grupe tudi neposredno po štartu umirjen in celo zame kar nekoliko lenoben – a to pač je tako na maratonih. Prvi porivači koles se na kolovozu začnejo pojavljati zgodaj in še daleč pred vrhom prvega vzpona. Dolga bo njihova danes … Ves čas vozim na FTP pulzu in polagoma prehitevam, na spustu s prelaza Gardena pa povsem spustim. Leti, polovica folka pa ima celo na tekoči singli hude probleme?! Noro veliko zavira in komplicira, jaz pa tiho pojem hvalnice šoli Zimske lige.

Sledi ponovno dolg vzpon in tik pred njegovim koncem tudi prvi siten šodrast 50-metrski kos, ki v pešačenje prisili tudi mene. Spust čez prelaz Campolongo v Arabbo je tekoč in bliskovit! Še več mečkačev in komplikatorjev … a si dam duška s tuljenjem: ATENTI!
V Arrabi leži na reševalnih nosilih prvi in edini kolesar ta dan z razbito glavo.

V tem trenutku še ne vem, a za naslednji vzpon je potrebno vzeti veeeeliko zaleta. Zato se najprej zapeljemo še dodatnih 100 višincev navzdol po asfaltni dolini in nato čez most in šele sedaj se prične jebena ura resnice tega maratona – vzpon na Dantercepies!
Brez komentarja, oziroma z eno besedo: Durnik. Oziroma bruh. V prvih 15 minutah najprej kolnem izbiro grannya: 34-26 za ta klanec je očitno izbor debila! Ko bi le vedel … Nato kletvine počasi zajamejo še druge teme. A malo po malo plezam tudi peš in celo Durnik se mora nekje končati.
Singla, ki vodi proti prelazu Pordoi poskrbi za oddih, gneča pa žal za minimalno uživancijo – tu nekje so se nam zopet priključili kolesarji s takratke variante.

Sledi drop v Canazei, na katerem so na hudi preizkušnji zavore, nato pa zopet na polno prižge sonce, da vzpon na zadnji špic – Duron, postane stvar časti. Odločim se, da tokrat ne sestopim, pa če mi potem takoj noge odpadejo! Grizem in tiščim in ves čas na veliko prehitevam zaostalce iz master kategorij, ki so štartali uro in pol pred menoj.
Ploska dolina pred samim prelazom me prijetno preseneti z relativnim oddihom in zadnjih sto višinskih metrov do vrha prelaza zato odpeljem v adrenalinskem transu. Gremo dol!

foto by Sportograf

foto by Sportograf

Z Durona po tekočih kolovozih pikiram proti zadnjemu kratkemu vzpončku, ko zagrmi prvič. Skoraj v naslednjem hipu se tudi že vsuje: najprej dež, nato pšeno in kmalu tudi toča!
Najprej drobna, primerna za peeling, nato debelejša, za modrice. Na odprtem na koncu tako zbija, da se moram umakniti pod nadstrešek senika, da nase navlečem anorak, saj bolečina postaja nevzdržna.
Močno se ohladi, zmes dolomitskega peska in vode pa napade vse reže, ležaje in zavore na kolesu, da cvilijo in hreščijo in da batki zavor odpovejo poslušnost. Skozi vesoljni potop in treskanje se počasi prebijam proti cilju. Na srečo vodi cesta predvsem navzdol, mi pa predstavlja tudi to dejstvo občasno kar velik problem, saj mi za silo dela le še prednja zavora. Tu, na tem delu maratona, sem zaradi vremena gotovo izgubil vsaj 15 minut!

V cilj pripeljem predvsem podhlajen in ne toliko fizično zdelan, 7 ur in 42 minut po štartu. Uvrstitev ni pomembna (36/196) ;), bicikel pa je pretežno nevozen, paken ni več, ležaji so skoraj blokirani, in nujno potrebuje generalko. Sanje o šestih urah ostajajo samo sanje, a sedaj pač vsaj vem, kako jih odsanjati.

Popoldne po dirki presedim pod vročim tušem in v piceriji za polno mizo in kozarcem. Ne eno, ne drugo mi prav nič ne škodi. 🙂
Nedelja naju s Pito pozdravi že v Pustriški dolini, na poti proti domu. Krožec in kljukica. Le nekaj ur po najinem odhodu iz Gardene je na prelazu Gardena zapadlo 20 centimetrov snega.
Morda ponovno nasvidenje naslednje leto?!

SR na kratko: brezhibna organizacija, trasa brez pripomb, napornost navdušujoča, tehnična zahtevnost primerna, štarter paket vabljiv, število udeležencev pa zagotovo preprosto previsoko (kvalifikacije ne bi bile odveč).


Gruppetto driver

10/06/2013

And now for something completely different …

Po končani ZL sem z gorca presedlal pretežno na cestaka, predvsem z namenom nabiranja kilometrine, de facto pa tudi zaradi mentalne razbremenitve, če sem iskren. Siva in blatna zima je bila dolga, moje navdušenje kar se tiče pranja, razstavljanja in sestavljanja kolesa, pa je pričenjalo naglo pojemati.

MTB-jevsko Terro magico sem v začetku maja zaradi blatnih obetov zato brez oklevanja izpustil, in se, ker se vreme še kar ni hotelo spreobrniti, ves čas rajši zabaval z rednimi obiski dežele Sufferlandrije v domači kleti, na trenažerju. Obiski naporni za glavo, naporni za telo! Vendar hudo edukativni kar se tiče učenja sposobnosti prenašanja bolečine in razvoja moči!

In potem je sredi maja končno posijalo sonce! Še ne dovolj odločno in krepko, da bi narisalo na roke konkretne rokavčke, a dovolj, da je bilo pigmenta za rob in TSS-a za trikratno zimsko dozo. Aleluja!
Mali vrh je ta moja mala cestaška epizoda dosegla s štartom na pravkar končani Mali Franji. Zaradi zloglasnega “body and bike counta” težko, da bi se za štart kdaj odločil sam (sicer sem daleč nazaj na njej dvakrat že štartal, leta 1988 in 1989 se mi zdi, ko je bila razdalja samo ena, ta dolga), a ker sem bil nanjo pač prijavljen – v okviru “službenega tima” – sem se rundo odločil odpeljati za trening in na polno, kot v dobrih starih cestaških časih.

Doseženo 16. mesto v kategoriji je (še kar) vzpodbuden rezultat testiranja pred nadaljevanjem “sezone” (v tem kontekstu se sezona sliši funny, hehe), ne morem pa biti z njim povsem zadovoljen. V cilj sem se namreč pripeljal z B-študenti. In vso potrebno selekcijo za to je pri tem opravil klanec, ki kani biti čez 14 dni na Selli Rondi glavni in prevladujoči terenski pojav. Huh in moji kilogrami …


Kornarija

25/03/2013

Oziroma predzadnje kolo ZL. Oziroma kolo, na katerem bi bilo bolje, če ne bi štartal …

Spet ni bilo prav nič toplo. Z napovedanimi plohami, ampak na te smo letos že navajeni. In v Istri je filing ponavadi vseeno za odtenek boljši, kot na celini.

Trasa gozdna, brez večjih vzponov in spustov, ampak tehnična, z mnogo kompresijami, kompresijcami, prečkami in spremembami smeri. Na mokro podlago sem prišel kvazi pripravljen, bicikel sem preventivno preobul v kramparce.

401222_491997794183524_1092338056_n

foto: ZL

A plašči taki ali drugačni … Ilovnata podlaga, nalivi in moja teža so opravili svoje. Iz kroga v krog sem bolj lezel v lepljivo špuro, se mučil, spodrsaval in zaostajal.
Ihtave vožnje in umiranja na obroke me je rešil defekt v polovici tretjega kroga. Po mojem sem nekje staknil “snejka”. Nič drugega mi ni ostalo, kot se z dolgim nosom in besen nad razmerami peške pobrati do cilja in tam počakati na konec dirke.

Za češnjo na torti, se mi je nekje na poti proti domu v križu začela prebujati še dobro znana hromeča bolečina …


Dosta više te zime!

18/03/2013

Premražen, kot ta vikend, pa že dolgo nisem bil!

V soboto smo večino dneva družinsko presankali na Pokljuki, sicer na sončku, a z mrzlim severnikom, ki je bril okrog ušes. Nato sem pozno popoldne za potolažit kolesarsko vest skočil še na cestaka, na intervalček proti Topolu. Holly šit od mraza na spustu v dolino, ki mu je doma sledilo ogrevanje v banji s toplo vodo. Obračal sem pa vseeno kar lepe vate za začetek sezone na domačih klančkih. Fajn.

Ne najboljša taktična odločitev tole z intervalom na predvečer dirke v Buzetu; ampak izgubiti ali pridobiti v letošnji Zimski ligi skoraj tako nimam več kaj, pa nima velike veze.
Razen, če bi se bog ne daj, zgodil kak res velik čudež.

Nedelja je bila v skladu s tradicijo letošnje ZL v Buzetu zopet mračna in vetrovna, a za razliko od večine dirk je bil dan tokrat vsaj suh. Konkurenca nadštevilna, s kalcitovci in energetiki in tudi z udeležbo nekaterih pogrešanih slo-riderjev moje kategorije – Bobija in Dejaka, končno!

Nato pa mi tik pred štartom crkne prednji menjalnik!
Verigo imam na 26-tki in noče nikamor! OK, krasno. Je Mraz, zelo sem NEmotiviran, zdaj pa še z defektnim biciklom … Mi gre lahko narobe še kaj?
Zaradi vsega se tik pred zdajci odločim, da bom dirko odpeljal v kruz mode-u in na dovozu do XC đira me v klanec prehiti nebroj, torej večina sotekmovalcev. DenisU, ki je štartal v prvi vrsti, je nekje daleč pred menoj. Pa se sploh ne sekiram …

Buzetski điro je sicer precej dolgočasen: tvorijo ga pretežno ozka singla, ki je skoraj brez možnosti za prehitevanje, kratek spustek čez travnik in en strmejši šodrasti vzpon, ki je mnogim povzročil težave s trakcijo, ter malo kruzanja po mestu in stopnicah.

Na moje veliko presenečenje kljub zložnemu tempu v petem krogu ujamem DenisaU in ga v sedmem, v šodrastem klancu, tudi prehitim. Odpeljem mirno še zadnji krog in za ta dan zaključim: kot prvi v kategoriji in kot-ne-ravno-zadovoljen 19. skupno.
Sledita preoblačenje in pasulj, prijazna debata s hrvaško policistko na meji in vožnja domov s kapo na glavi.

A lahko prosim zdaj pa res že pride pomlad?


Epski Krk

11/03/2013

Oblačno, deževno, temperatura na meji sneženja, pomladi pa od nikoder. No, kanček sem je le bil deležen pred tednom v Istri, ko sem s cestakom v sončku, a tudi ob burji, obkrožil dolino Mirne. Za dušo, vsaj to.

Minulo nedeljo in na najbolj južnem kolu Zimske lige, nas je namreč zopet spremljal žmoht. Itak … kar pa sicer ni prav nič oviralo borbenosti dvajseterice, ki (smo) se (je) pojavila na štartu v krškem Vrbniku. Šlo je namreč zopet od začetka do konca do daske.

krk

Foto: Vladimir Kalinić

DenisU se je tokrat očitno resno odločil, da mi ne da dihati ne v klanec, ne na singlah, ne na spustih po blatnih, kamnitih in spolzkih kolovozih, kjer je šel na polno, a sem mu na srečo lahko pariral. Sicer sem za to plačal ceno – konkreten headplant v blato – a na srečo brez večjih posledic.

Dokončno obračunala sva šele 200 metrov pred koncem, na kratkem asfaltnem vzpončku, ki se zaključi s spustom v cilj.
Glede na to, da me je Denis taktično zelo modro pustil voziti spredaj in nikakor ni hotel iz mojega zavetrja (who would?), mi pač ni ostalo nič drugega, kot da pod klančkom eksplodiram in dam od sebe vse, kar mi je po dobri uri teranja po Luni še ostalo.

Zadnjih nekaj metrov pred vrhom klančka me je sicer precej pobralo, a na srečo ne samo mene. Sledil je le še zmagoviti vstop v cilj. Spet osmi in tokrat prvi v kategoriji.

Rezultati.