Kje je vaš čut za sočloveka?

26/01/2017

Se večkrat takole vprašam, ko se vozim s kolesom naokrog, pa me prehiti avto s 15 centimetri bočne varnostne razdalje.

Saj ne vem, morda bi se moral pa vprašati, kje je moja pamet? In če vprašaš te male šoferje, ki takole švignejo mimo – prav zares. Z družino, službo in ostalimi obveznostmi in odgovornostjo na ramenih pravzaprav res ne vem, kaj sploh delam na teh svetih poteh malih voznikov in zakaj upam motiti njihov mir in prevlado.

Ampak … potem se skoraj vsako jutro srečam še z enim izdelkom sivih celic takšnega tipa voznika [slash] osebka. In mi situacija vedno znova tako dvigne pritisk, da potem niti jogijsko dihanje s prepono in štetje do deset ne pripomore k umiritvi.

Ker … preprosto ne morem dojeti, da lahko nekdo sploh tako omejeno razmišlja!

Pa pizda, no!?!

Namreč; otroka v šolo zaradi takšne možnosti skoraj vsakodnevno dostavljam z avtom. Taka vrsta dostave je s strani šole omogočena na način, da se z avtom z glavne
ceste čez kolesarsko stezo in pločnik zapelješ na polkrožni dovoz, tam ustaviš, odložiš tovor oziroma le ta iz avta izstopi sam in se ti potem na drugi strani dovoza vrneš čez pločnik in kolesarsko stezo nazaj na glavno cesto.

Pred osmo je na cesti seveda kar gneča in ponavadi nas je kar nekaj, ki čakamo ali pa se pripravljamo na zgoraj opisani pristajalni manever. Včasih pristanemo hitro, včasih in pogosteje pa kar traja in traja.

Traja in traja pa predvsem takrat in takšno stanje je pogostejše, kadar se v vrsti pred menoj nahaja veliko takšnih voznikov, ki takoj po prečkanju kolesarske steze in pločnika avto kljub desetim metrom praznega in prostega dovoza takoj zaustavijo – in s tem seveda vsem ostalim zapro dostop  – in pričnejo z lagodnim izkrcavanjem svojega tovora.
Pa kaj vendar takšnim ni jasno?!? Saj niso sami?!?

be95c93ec3e4e7ee86b9136e484ffe65

Jasno mi je, da jim je jasno le eno: oni so svoje opravili. Ali pa, da jim ni jasno prav nič. No, v bistvu priznam, da ne vem.

Upam in želim pa jim, da bi jim nekdo takšen, kot so sami, na cesti čim manjkrat prehiteval njihovega otroka – kolesarja.

Advertisements

Just in case

13/01/2017

Ne, ne plezam več. Razlagam verjetno že n-tič, n-ti faci, ki se me spomni s ferajna (in takšnih še vedno srečam kar dosti). Že 8 let ne več, oziroma 5, kakor pravkar vidim. Zato ker: … in potem je tu kar nekaj razlogov – precej bednih, če bi me vprašal po njih trdnosti pred desetimi leti, ko sem bil še v “flowu” in povsem solidnih, če me vprašaš danes.

Prvi in najpomembnejši in sploh tisti iz katerega izhajajo nadalje vsi preostali pa je: pomanjkanje časa. Kar pravzaprav, vsaj če resno misliš s početjem nečesa in če te to veseli, sploh ne bi smel biti noben problem.

No, pa je, vsaj zame je bil in je. Ne, da me ne bi veselilo in ne, da ne bi misli resno s početjem tega. Prav zato ker sem mislil resno, je nastal problem. Morda res samo v moji glavi, ampak družina vendar ne more biti suženj mojih ambicij.

No, pravzaprav jaz nisem tip človeka, ki bi takšno žrtvovanje ljudi, ki so mi pri srcu, pa če bi se še tako strinjali s tem kar počnem in če bi bilo to strinjanje še tako iskreno – in kaj to pove o njih samih? – lahko prenesel.

Ker, čisto resno : resno pomeni časovno intenzivno in hkrati tudi “resno”, torej nekaj, kjer žena in otroci ne morejo sodelovati ter nenazadnje tudi – nevarno. Torej nekaj, kar je lahko zame tudi usodno – in usodno je lahko zelo hitro in brez tvojega lastnega vpliva; kar zelo dobro veš, če si se s tem ukvarjal tako dolgo kot jaz in se  poslavljal v mislih in na pokopališčih od prijateljev – kdo bo potem skrbel za moji mladički do polnoletnosti?

In kdo jima bo igral vlogo nadomestnega roditelja?

Ja, je torej pri vsem skupaj kar nekaj pomislekov in dober približni nadomestek tega kar je bilo, postanejo v življenju druge stvari. Sprva malo po sili, nato pa z izgubljanjem edine perspektive, ki je zate obstajala več let, kaj – desetletij, vse lažje in vse bolj iskreno.

Dokler nekega dne ne ugotoviš, da si zaradi te edine perspektive ki si jo poznal tudi kaj zamudil in da je šlo zaradi nje tudi kaj mimo tebe. Pa saj ne, da karkoli obžalujem, sploh ne.

Še dober občutek imam, ko se danes spominjam vsega kar je že bilo, ker se mi zdi, da sem eno zelo polno življenje že živel.

In zato, ker se mi zdi, da sem s Pito in Z-jko in N-jko dobil priložnost, da ustvarim še eno lepo zgodbo. S poklicem, kjer za kuliso ne gledam slike mojega najljubšega igrišča in s hobiji, ki niso le bedni nadomestek tistega, kar bi sicer v svojem življenju v resnici najraje počel.


Luks by road

14/11/2016

Da ne bodo (tako pogosto) padali Pitini očitki o tem, da se nikoli nikamor ne spravim, smo za praznike, oziroma krompirjeve počitnice naložili v avto prtljage za en teden in seveda mojega cestaka in odbrzeli proti Velikemu vojvodstvu Luksemburg.
Starša sva bila v štartu malo skeptična glede potovalne stamine najinih tamalih, pa sva organizirala gor grede spanje v bližini Munchena, in nazaj grede na Tirolskem. Psst! … obisk slednje je bil del najinega skrivnega itinerarja. Enajst ur v kosu, od tega štiri po zelo prometnih štiripasovnicah Nemčije, to pač ni mačji kašelj.

Šli smo v petek popoldne in prispeli v Luks v soboto, direktno v Majkino naročje. Pravzaprav v naročje stanovanja, ki nam ga je za teden dni odstopila v uporabo njena prijateljica. Šla je na Bali, zato ga ni potrebovala … Zaloge hrane na višku, komfort na nivoju. V zameno je Majka dobila slovenski med in nekaj paketov eko slovenskih jajc, pa morda še kakšno malenkost, žakelj je bil težek. Lastnica stanovanja je dobila pa ljubke copatke. 🙂

V nedeljo so punce kuhale kosilo, meni so pa za spremstvo dali gospoda, ki je ko je bil še mlajši in še ni bil pulmolog, raztegoval peloton in brata Schleck, in sva jo skupaj udarila na cesto. Ker je  Luks relativno majhen, sva v slabih petih urah in po 130 kilometrih obiskala njegove vse tri sosednje države: Belgijo, Francijo in Nemčijo. Razgiban teren po katerem sva potovala me je precej presenetil, ne vem namreč kdo me je v preteklosti uspel prepričati, da je Luks raven. Ampak niti ni, je prav zagaman in posejan s hupserji, ki si neusmiljeno sledijo. To zdaj vem in lahko potrdim.
Zato me je “wannabe LongSlowDistance” trening, ki to ni bil, precej zdelal. Ali pa je bil to moj spremljevalec … Hm? Anyway, hvala Chris!
Pa še prav zanimiva debata in komentarji so na koncu pri kosilu padli na temo Wigginsa in TUE in to s strani nekoga, ki se poklicno ukvarja z astmatiki!?

Nedeljo smo zaključili familjarno pohodniško, na điru po mestnem središču – Majka nam je pa za nameček na koncu ujela še bus na Limpertsberg. 🙂

Hvala bogu je bil ponedeljek tudi v Majkini excel tabelci dan za počitek in namenjen obisku približno 90 kilometrov oddaljenega francoskega Verduna. Pač jaz in … moja skrita WWI agenda. Ampak biti tako blizu in ne obiskati zgodovinsko tako pomembnega kraja, bi se mi pa zdelo škoda! In do 700.000 borcev, ki so tu darovali svoja življenja na oltar človeške neumnosti, precej nespoštljivo.
Doma, po vrnitvi, nas je na mizi pričakalo super kosilce, ki ga je za nas pripravil Majkin soprožič Hičo. Za nekatere je bilo prepikantno, ampak vsi odrasli smo ga večinoma pospravili s slastjo 😉

“Zone Rouge” – 100 let po najdaljši bitki WWI so še vidne njene sledi

Kostnica v Duamontu

Francoska kostnica v Duamontu

Na torkovo jutro sem si s kolesa luksemburško krajino vzel sam. Po malo manj kot dveh urah in štirih konkretnih klancih sem bil popolnoma potešen – ah, zjeban. Škoda, ker je bilo skoraj ves čas megleno, ker bi bilo sicer kičasto. Ceste in pokrajina in predvsem kultura njenih voznikov, so tu naravnost ustvarjeni za kolesarjenje. Poleg navdušenja nad doživetim, sem kot se je kasneje pokazalo, ta dan žal nekje staknil tudi virozo, ki pa je dokončno udarila šele cel teden dni kasneje.

Dan smo nadaljevali z odkrivanjem trikotnika na mejah Luksa, Nemčije in Francije. Seveda: mesteca Schengen, reke Mosell in Posarja! Majkin plan smo zagnali s kavico na trgu v Šengnu in ga nadaljevali z obiskom razgledišča nad reko Saar. Nekje vmes je njen plan malo zašel s poti, a smo jo skupaj kar uspešno vdeli in po urici zložne, neplanirane hoje stalu nad evropskim Horseshoe Bend-om.

Saarschleife - Sarina pentlja

Saarschleife – Sarina pentlja

Sreda je bila mestna – štacune and stuff. Tole bi zaradi mene lahko tudi izpustili … Vredno spomina je bilo le kosilce v Happ-u.  Njami, Majko!

V četrtek smo spakirali, se poslovili od Majke in sredi dneva krenili na pot proti Tirolski. Cilj: dežela Bergdoktorja! Zvečer smo že legli v postelje penziona v mali vasici v bližini Kufsteina – in Pita ni bila zadovoljna prav z ničemer.

Mislim, da je bil tale naš zadnji potovalni dan – petek -kaplja čez rob. Najprej zajtrk – beden, nato filmske lokacije – brezvezne in nato še pot – dolgočasna! In smo šli samo malo z avtom okrog, poškljocali in se nato odpeljali drito proti Bischofshofnu in avtocesti, in po najkrajši poti skozi karavanško luknjo domov. Na srečo sem na Tirolskem izsilil par fotk, sicer ne bi verjel, da sem tam sploh bil.

Jih bom špelam že kazal naslednje poletje, ko bo dr. Martin spet aktualen … 🙂

Doktorjeva ordinacija

Doktorjeva ordinacija

PS
Vse fotke sta prispevali Z.jka in N.jka.


Ne tako dolgo tega – pa še ilegalno!

05/11/2015

Čudovit jesenski dan, dolg post. Pita na dvodnevnem izobraževanju out of the house in organiziran pick-up in popoldansko varstvo mularije. Vse to skupaj je ipak too much of a prevelik izziv za psiho, kot je recimo moja 🙂 In ne, ne govorim o keksu. 🙂 No, skoraj ne … It’s all about adventure – see?

Ne vem kaj je tisto kar me pokliče, ampak po moje ima sto posto veze z vpadnim kotom sončnih žarkov, ker se mi ti zdrsi vedno zgodijo pozno pozimi ali jeseni: Pelerins, Droites in Pre de Bar v Chamu, solo Turskega slapu, Ledincev in Vikijeve sveče v Kamniških in te stvari … Ko sem bil še mlajši.
Zdaj, v zrelejših letih pa so to zgolj quick pobegi v dimenzijo, kjer kvazi-vrednote vsakdana ne igrajo prav nobene vloge.

Narava, fokus, telo, orodje.
Enkrat. Desetkrat. Tisočkrat.

alpine CX

Meet the Oldie- alpine CX, po stari cesti do Poštarce

WP_20151103_009

The Oldie – the classic view


Road rage in KOM-i

15/06/2015

Asfalt je vse kar je. Skoraj. Z izjemo KOM-ov in treh punc.

Na njem in z njimi sem letos prebil večino kolesarske pomladi in odpeljal nekaj rund in dirk / maratonov / ali karkoli že ta množična prerivanja, polna trpljenja so.

Bike festival v Portorožu za začetek, na primer, v cvetju mandljevcev. Družinski prej in potem. Vmes pa z nekoliko boljšim časom (ki se uradno ne meri) kot lani. OK – a v principu je bila ključna ugotovitev, da me klanci še kar zaustavljajo. In da tistih 305 wattov v dvajsetih minutah za kaj bolj konkretnega pač ni dovolj – niti ne tako presenetljivo.

portbikefest15_002

Pa potem izjemoma offroad in skoraj XCM Kamenjak. A sem vikend na lokaciji dirke rajši izrabil za izletkanje s Pito in njenim novim kolesom. Pa za kofe pripravljen v Vrtačkinem novem kemperju.
Si pa glede na lokacijo počitniškega vikenda in kljub njegovi mirni naravnanosti nisem mogel kaj, da ne bi na jutro pred dirko v visokem ritmu vorfarersko odpeljal kamenjaškega kroga in se potem na Rovinjski rivi divil doseženemu rezultatu na Stravi. Zadovoljen.

Sledil je skok na deževen in hladen Dunaj, kjer sem odpeljal rožnati dunajski krog vreden prej kakšne Mur-de-Huyevske Flandrije, kot pa sladke zaharce in kofeta.
Menim, da je bil plan sadističnih organizatorjev ob načrtovanju dirke precej preprost: s tistimi, ki bodo preživeli vzpon po Holzgasse, naj v nadaljevanju neusmiljeno opravijo čelni, bočni, križni, vzdolžni in kar je še tam teh vetrov ob Donavi. Kaj naj rečem, zanimiva izkušnja, sploh ob dejstvu, da so še lokalci tarnali in grizli.

sportograf-59273963_lowres

Od ostalega familiarno-dunajskega sta se mi tako zaradi umanjkanja endomorfinov v spomin zataknila edino še nikoli do takrat videni gigantski nosorog iz ZOO-ja in praktična, vendar nagravžna rešitev prostorske stiske v apartmaju, kjer smo z družinico bivali – kombi WC-ja in tuš kabine (ter koritca za umivanje zob).

En Vršič in zilijon Stravinih segmentov kasneje in že je tu ponovno vročina in z njo poletje. Ter kot edina primerna za zaključek pomladnega ogrevanja: Franja.
Ker lanskega šeškanje od Tavelike še nisem pozabil, se zato tokrat rajši nisem stegoval predaleč. Očitno je razdalja stotke zame ravno pravšnja, enako pa kot kaže velja tudi za šprinterske višince na njeni trasi.

635699578454216771_franja_nedelja_343_ak_vp

Odpeljal sem jo za LabTim in jo kot dve leti starejši uspel rezultatsko skoraj povsem izenačiti s prejšnjo. Kitim se pa tokrat predvsem z dejstvom, da mi je dve minutki z neto časa uspelo odbriti z bistveno nižjo povprečno vatažo. Očitno sem se v teh dveh letih nekaj le uspel naučiti o kolesarstvu … za razliko od mezg(ecev)ov, ki v cilju še kar šprintajo na žive in mrtve za uvrstitve od 95. do 105. mesta. Bog nam pomagaj!


S šodra na cesto

31/03/2014

Vnetju mojih sinusov ni videti konca in mi po malem še / že kar gnjavijo. Čez teden jim absorbirani stres ne dovoli zazdravljenja, vikendi so pa sploh kulminacija. Na momente že dvomim, da je vse skupaj le prehlad, ki sem se ga 14 dni nazaj nalezel v vrtcu. Posredno, se razume. 🙂

Dež in sonce, mraz in pomlad. Kot v kakšnem izkrivljenem štosu imam čas imeti čas vedno ob nepravem trenutku. Zato svoje watte bolj ali manj (pogosto) odfuram kar na trenažerju. A če se le pokaže priložnost, smuknem tudi na prosto. Čas je že, da se kakovost dopolni tudi s količino.

Idealna priložnost za to je bil Bike festival minuli vikend, torej v nedeljo v Portorožu.
Sonce, brezvetrje, semi-dirka in grupa, ki ga je fino raztegovala. Klanci so šli na polno, smene na ravninah – če kaj takega v Istri sploh obstaja – pa so letele. Dejstvo, ki (še) ni zaskrbljujoče, ampak mi je pa vseeno dalo misliti je, da sem zadnji klanec na Bijele zemlje, po cca. dveh urah vožnje na polno, lahko odpeljal le še na tempu!?! Ja, je čas za premislek (o šibkih in močnih točkah) …

bike festival_perskindol1

foto: Perskindol

Z.-jka je medtem dopolnila šesto leto življenja. In N.-jka ji hitro (razvojno) sledi. Piški že rolata! Še prav pred kratkim pa sta se pred menoj vozili v vozičku in bili zadovoljni z izletom v Tivoli in plazenjem po trati … In njun najljubši psiček je medtem poginil. Pojasnilo o tem naju še čaka …

Čez vikend so nam vlomili v garažo in Piti iz nje ukradli anando. Meni pa tale (končani) projekt. Pita meni, da je nekdo očitno uočil, da se naokrog vozim na dragih (sic!) biciklih, pa je poizkusil … Na srečo sta ljubčka spravljena drugje, na varnem. Zaenkrat.


Nazaj z dopusta

03/10/2013

Je šlo poletje in z njim sonce rakom žvižgat. Konec je z delavniškimi popoldanskimi mini rundicami in moja dvokolesna fizična dejavnost se zdaj bolj ko ne, spet seli “under ground”, v klet. Pa saj je bila letošnja sezona dolga in me zato to niti ne moti preveč. In fino bo pač tudi spet malo bresti po šumečem jesenskem listju na planinskih poteh v Polhograjcih in zaključiti kakšen pohod v soju čelne svetilke in s priokusom po pustolovščini. Da več časa, preživetega z malima škratkama in škratuljo Pito niti ne omenjam … 🙂

Dolžina letošnje sezone, kot sem si jo zamislil, in pomanjkanje konkretnih ciljev v njenem drugem delu – z izjemo Vršiča, če ta lahko predstavlja konkreten cilj – mi je po Franji in Selli dalo kar malo misliti. A sem motiv za akcijo potem le našel v optimizaciji telesne mase in po sprva temu namenjenih daljših vožnjah, sem se avgusta skoraj nehote znašel v povsem novem zagonu aktivnosti, s poudarkom predvsem na FTP intenzivnosti. Cilja: Vršič pod 45′ in seštevek dvodnevne Parenzane pod tremi urami; prvi glede na moj W/kg – pogumen, drugi pa sodeč po lanskem rezultatu – naravnost drzen.

Skozi Strmec. foto: i-net

Skozi Strmec na poti na Mangartsko sedlo. foto: i-net

A je nato že dosežen čas na Vzponu na Mangart, ki mi je bil za lakmusov test pred Vršičem pokazal, da se znam v zaključku sezone morda še presenetiti. Kaj bi šele bilo, če me ne bi takoj po Mangrtu s kolesa skoraj za teden dni snela viroza z vročino?

Na Jurišu sem Vršič nato res skoraj igraje – don’t get me wrong, ampak ljudje okrog mene so vidno trpeli bolj od mene – čas stisnil pod tričetrt ure, celo pod 44 minut – in nenadoma postal rezultatsko lačen. Ob nekoliko nerodnem času, bi lahko temu rekel, glede na iztekajoč se koledar dirk.

Štart na kriteriju (VN Vodic) – da zbudim noge za Parenzano, me je malo prizemljil, ja ja, spremembe ritma, moja nočna mora; štart na kronometru (Kronometer na Rašico) in dosežen dober rezultat pa dal še zadnjo spodbudo pred Parenzano. Sledilo je malo počitka na Gardskem jezeru, jup predpisani družinski mikrocikel in nato zadnja A dirka v sezoni.

Parenzane sem se veselil, a se začuda potem na štartu petkove (tahitre) etape v Funtani otepal predvsem z mislimi o tem, da se mi letos pravzaprav ne da več zares dirkati. No, ko je grupa potegnila sem ji sicer sledil, a z mešanimi občutki. Ves čas nekje ob vznožju zidu, brez ideje o tem kako preko, predvsem pa volje za to, sem v cilju presenečeno ugotovil, da sem svoj lanski čas izboljšal za cele štiri minute – Bobi, here I come! (Hm, sumim, da je k temu prispeval predvsem napad os, ki sem ga bil deležen nekje proti koncu gonje, in štirje piki, ki sem jih pri tem skupil. :))

Drugo etapo v Taru sem nato začel precej bolj odločno. Spet ves čas na meji, a tokrat tudi nekajkrat preko. Z enega od izletov preko, sem se nato vračal več kot deset minut in lahko le nemočno opazoval tekmece, ki so se “sprehajali” mimo – ni vredno ponovitve. Vse v vsemu, čas v cilju je bil za skoraj 20 minut boljši od lanskega, željeni skupni seštevek pa (vseeno) prekoračen za šest.
Še dobro, da kaj ostane tudi za leta, ki prihajajo!