PCReveč ali PCRemalo?

02/02/2021

Srž te dileme se skriva v podrobnostih. In te so ravno prav fine, da – politikom, stroki? – omogočajo zeeelooo široko razlago.
Da, tudi tokrat odpiram eno od flateartherskih tem, ki pa kot se začenja (ponovno) kazati, morda to vendarle ni? Dejstvu da ni, namreč vse bolj pritjuje tudi (objavljena) znanost. A pojdimo kar lepo po vrsti.


Dvomi v pravilnost interpretacije rezultatov PCR testov se namreč (v Sloveniji) v primeru covid-19 vlečejo že vse od pomladi, 2020. Interpretacija rezultatov testov je namreč neposredno povezana s številom primerov, le-ti pa z vsemi epidemiološkimi ukrepi in njihovimi posledicami za ekonomijo in prebivalstvo.


Štetje oseb pozitivnih na PCR testu in hkratno pregledno navajanje pražnega števila ciklov, pri katerem so bile osebe razglašene za pozitivne, ni v rutinski navadi (skoraj) nikjer na svetu – o casedemiji sem na kratko pisal tule.
V povezavi s tem, sta za Slovenijo zagotovo najpomembnejša dva (javno) dostopna dokumenta, izjava o številu izvajanih ciklov MFUniLj in navodila za zdravstvene delavce NIJZ – tu želim opozoriti na podpisane avtorje in datum objave, 15. 6. 2020:

V tem – zadnjem dokumentu – v oči najbolj zbode citat: “[…] pomemben podatek, da kultivacija ni bila uspešna v primeru, ko je bil pri pozitivnem brisu pomnoževalni cikel večji od 24 (angl. cycle threshold-Ct, pražni cikel) ter je od pojava simptomov in znakov bolezni minilo več kot 8 dni […]”.
Slednji je namreč v luči vsakodnevnega vztrajnega zasipanja s številom okuženih – in ob poznavanju dejstva, da so za pozitivne razglašeni vsi, ki se za takšne izkažejo vse do 40. pražnega cikla – s stališča stroke izredno kontradiktoren??!

Mar to pomeni, da se odločevalci – in stroka – že vse od 15. junija lani povsem zavedajo, da z rezultati zavajajo in v šahu držijo ekonomijo in javnost??!

Na žalost (veselje) je dejstvo, da se nekatera spoznanja v zvezi s povezavo med številom pražnih ciklov in kužnostjo poznana že junija, oziroma celo prej, v zadnjih študijah le še potrjujejo, oziroma se znanje na tem področju celo poglablja, razširja in utrjuje.


Tako recimo študija izvedena v Južni Koreji pred kratkim potrjuje, da so kužni samo bolniki s covid-19 s pražno mejo ciklov pod Ct < 29 in najdlje 12 dni po prvih znakih okužbe (večinoma pa do Ct < 24 in 8 dni, torej praktično kot je navedeno v dokumentu NIJZ).

vir: NEJM

Drugo, prvi podobno raziskavo, a razširjeno z vsebino o povezavi med kužnostjo in možnostjo širjenja okužbe so izvedli raziskovalci na Oxfordu (Tim Peto et. all.). Tu je za nas “karantence”, poleg povezave med kužnostjo in pražnim številom ciklov, zanimiva še statistična povezava med kužnostjo in možnostjo prenosa glede na populacijo, s katero je bil okuženi v stiku.

Kot kažejo rezultati te raziskave se največ prenosov okužbe zgodi znotraj gospodinjstev in ob obiskih, bistveno manj pa na delovnem mestu in v šolstvu! Opozarjam še na oceno možnosti prenosa okužbe od dogodku, glede na kužnost prenašalca. Ob izredni kužnosti je po izsledkih te raziskave možnost prenosa le 15-odstotna??!

Da z interpretacijo rezultatov PCR testov ni vse tako, kot bi moralo biti, oziroma da definitivno niso in ne morejo biti “zlati standard”, v kar nas kar naprej želijo prepričati predvsem mediji (politika, stroka, lobisti), so nakazovale že (avgusta, 2020) ta in tej podobne pregledne študije o zanesljivosti PCR testa.

vir: Annals of Internal Medicine

Nenazadnje je v začetku januarja 2021, to posredno priznal tudi WHO, o čemer sem že pisal, z izjavo: “[…] The cycle threshold (Ct) needed to detect virus is inversely proportional to the patient’s viral load […]”.


Če je torej bilo konec novembra, 2020 objavljeno Corman – Drostenovo poročilo o pomanjkljivosti PCR testov, pod katero se je podpisal dober ducat (zelo) uglednih svetovnih znanstvenikov, in o čemer sem pisal tu, še lahko nekaj, kar se uradno da pomesti pod preprogo teorije zarote, pa se zadnje tedne vse bolj kaže, da je bil za nedogmatike to prvi znak, da vsaj na tem vogalu podpora epidemiji covid-19 zelo glasno škripa.


Morda bi bil v Sloveniji zato v tem trenutku ravno še pravi hip – če se seveda slovenska stroka iz godlje v katero se je zakopala, sploh želi izvleči in se tako izogniti popolnemu strokovnemu debaklu – da se dnevno poročanje o zaznanem številu okuženih oseb zaokroži še z relevantnim številom pražnih ciklov detekcije, vsaj po deležih. In da se v karanteno ne pošilja oseb, pri katerih je bila potrjena okužba s pražnim ciklom višjim od vrednosti 30. Vsaj to.

Že tako, kot kaže ta zapis, dober delež okuženih – in prenašalcev – zaradi izjemno blagih znakov, tako rekoč prehlada – in netestiranja s PCR testi zgrešimo!

vir: BMJ



Euromomo vs. Worldometer

27/01/2021

Velikodušno medijsko bombardiranje s podatki o umrlih, obolelih in okuženih, ki smo ga vsakodnevno deležni, se v teh časih kovidne norosti mimogrede lahko izvije oboru objektivnosti in oddirja na marketinško (farmacevtsko / politično / lobistično) prosto pašo, zato je navzkrižno preverjanje različnih primernih statističnih produktov javnih ali zasebnih institucij, ki načeloma obdelujejo podobne izvorne podatke, za kritično razmišljujočega človeka lahko nadvse zgovoren in zanimiv pokazatelj tega, kje se konji medijskih (političnih) interesov v posameznih državah trenutno nahajajo.

Prvi za to primeren in gotovo vsem najbolj poznan statistični produkt za preverbo je Worldometrov kazalnik umrlih (in ostalega v povezavi s covid-19). Worldometer je v zasebni lasti in kot trdijo njegovi ustvarjalci – neodvisen.
Drugi, prvemu podoben statistični produkt je Euromomo. Je delno v lasti ECDC, torej je v javni lasti in je namenjen spremljanju umrljivosti (in vpliva nalezljivih bolezni nanjo) na področju Evrope.

Kot sem zapisal že zgoraj, obe instituciji zbirata in obdelujeta praktično zelo podobne izvorne podatke, ki jih jima pošiljajo zainteresirane države – oziroma v imenu držav pooblaščeni partnerji. V tem zapisu se bom z namenom osredotočanja na objektivnost poročanja medijev (politike?) o (presežnih?) umrlih (zaradi (s?) covid-19), ki med javnostmi zaseje največ strahu, omejil le na ta kazalnik.

Kot produkt obdelave vhodnih podatkov, kakor jih poročajo države, Worldometer preprosto poda le tabelarično obdelano grafično dnevno evidenco umrlih zaradi (s?) covid-19. Euromomo pa po drugi strani, na podlagi podatkov o vseh umrlih, kakor jih poročajo države, vodi statistiko presežne obdobne smrtnosti (glede na večletno?) povprečje. Presežna obdobna smrtnost je absolutni pojem, torej je kakršna je, neodvisna od parcialnih deležev, kot jih prispevajo posamezni vzroki smrti. Število smrti zaradi (s?) covid-19, raka, srčno-žilnih obolenj, prometnih nesreč, samomorov, naravnih smrti pa po drugi strani predstavlja posamezne parcialne vzročne deleže.

Na podlagi predpostavk, da je covid-19 res tista bolezen, ki povzroča povečano (presežno) smrtnost med prebivalstvom in da se število smrti zaradi preostalih vzrokov ni spremenilo (zakaj bi se?), bi potemtakem morala držati hipoteza, da bo vsak porast števila smrti (smrtnosti) zaradi (s?) covid-19 nedvoumno sorazmerno vplival tudi na trend povečanja (statistično običajne) smrtnosti. Oziroma povedano drugače – poteka (naklona) krivulj smrti zaradi (s?) covid-19 in povečane smrtnosti si morata grafično skoraj (v popolnosti) slediti.
Za moj vzorec laičnega preverjanja te hipoteze sem izbral tistih nekaj evropskih držav, ki so doživele izrazit prvi val smrtnosti zaradi covid-19, spomladi 2020 in hkrati tudi drugega, jeseni 2020, ter nekaj takih, ki izrazitega prvega vala niso imele. Hipotezo sem preverjal grafično, s prekrivanjem statističnih produktov obeh institucij.

Za območje (statističnega) prikaza umrljivosti v Euromomo-u sem izbral obdobje med 2019-02 in 2021-02, da se lahko sledi še običajnim trendom smrtnosti v obdobjih pojava izbruhov covid-19, območje prikaza z Worldometra pa je vzeto, kot je (bilo) trenutno na voljo.
Prikaz z Worldometra sem nato po višini “normaliziral” glede na prvi vrh povečane smrtnosti z Evromomo-a spomladi.
Ker je prvi val epidemije potekal izven običajnega okvira pojavnosti nalezljivih bolezni, je skoraj zagotovo zaznana povečana smrtnost v tem obdobju lahko zgolj posledica smrti zaradi (s?) covid-19. Ta prilagoditev višine odziva – “vsa presežna smrtnost je zagotovo posledica samo covid-19 smrti” – mi je nato dala referenco za oceno vpliva jesenskega vala smrti zaradi (s?) covid-19, kot ga poročajo države, na morebitno statistično povečanje povprečne smrtnosti v Euromomo-u.
V namen validacije zgoraj poudarjeno spisane teze tudi ugotavljam, da se vse spomladanske krivulje v vseh primerih med seboj v popolnosti prekrivajo.

Za uvod naprej sledi predstavitev držav, ki so doživele oba vala in kjer krivulja povečane obdobne smrtnosti v Euromomo-u (modra) dobro sledi številu posameznih smrti, ki so jih pripisali covid-19 (Worldometer, rjava – 7 dnevni trend) – Italije, Belgije in Švice.

Videti je, da v primeru Italije število smrti pripisanih covid-19 ves čas skoraj v popolnosti sledi (povečani) statistični obdobni smrtnosti. Manjše odstopanje je opaziti le povsem na koncu opazovanega obdobja, kar pa je verjetno posledica zaostanku v poročanju. Zaenkrat kaže, da je covid-19 v Italiji tudi v jeseni pomembno prispeval k povečani smrtnosti, oziroma da zdravniki niso pretiravali z navajanjem obolenja covid-19 kot vzroka (povoda?) za smrt.

Tudi v primeru Belgije se oba grafa lepo prekrijeta. Pri Belgiji je dodatne pozornosti vreden poletni pojav povečane smrtnosti, ki je (poletno) periodičen in je bil v lanskem letu res nenavadno visok. Hkratno nizko število smrti pripisanih covid-19 v tem obdobju lahko kaže na to, da so lani poleti v Belgiji množično umirali predvsem tisti kronični in / ali neodkriti bolniki, ki zaradi spomladanskega vala niso dočakali pravočasne zdravniške oskrbe in / ali diagnoze.

Švica je prvi primer države, kjer krivulja povečane obdobne smrtnosti v drugem valu ne sledi več popolnoma krivulji smrti, pripisanih obolenju covid-19. Slednja krivulja namreč pada opazno počasneje kot statistično povečana povprečna smrtnost, za kar pa lahko takole iz glave na hitro najdem (vsaj) dve (ne-soodvisni) pojasnili.
Prvo je dejstvo, da v tem delu leta v Švici običajno že poteka sezona gripe, ki “dvigne” povprečno umrljivost, zato morebitno večje število smrti zaradi (s?) covid-19 trenutno nima velikega vpliva na statistično povprečje – namesto gripe, covid-19.

Drugo – manj verjetno pojasnilo – pa je morebitno preveliko pripisovanje obolenja covid-19 kot vzroka (povoda?) smrti.

Slovenija je ne glede na pompozno poročanje medijev spomladi in prelet letal v znak zmage nad “prvim” valom, v resnici v praksi zaenkrat doživela le en (“drugi”) val epidemije. Ker se je celotna populacija Slovencev tako z virusom prvič zares srečala šele jeseni, je bil seveda ta “drugi” val toliko bolj intenziven in smrten.
Kako bi bilo, če bi v Sloveniji odločevalci omogočili vsaj delno prekuževanje spomladi in poleti (predpisano nošenje mask, zaprtje v občine in kar je bilo še tega vse do začetka maja, nekaj pa tudi preko celotnega poletja), ko je bil virus najšibkeši, ne bomo nikoli izvedeli. Lahko pa si mislim.
V primeru Slovenije zaradi šibkega “prvega” vala normalizacijo podatkov težko izvedem objektivno. Če pa že bi (neobjektivno) špekuliral, potem bi na podlagi spodnjega grafa lahko komentiral, da so bili jeseni v Sloveniji zdravniki morda malo preveč “pridni” pri pripisovanju covida-19 kot vzroka (povoda?) smrti. Čas (trend smrtnosti) bo pokazal, če je bilo temu res tako, oziroma če bo pri tem tudi ostalo (morebiten politični interes).

Za zaključek testa hipoteze pa sledijo primeri, kjer sem zaznal večje razlike med krivuljama statistične povprečne smrtnosti in smrti, pripisane covid-19 – Avstrija, Švedska in Zdrženo kraljestvo (UK).

Najprej k naši severni sosedi, Avstriji. Bila je brez močnejšega prvega vala, zato pa z bistveno intenzivnejšim drugim – kot Slovenija. Jeseni je opazen očitno nesorazmeren vpliv obolenja covid-19 na povečano povprečno obdobno smrtnost!? Kaj vse bi lahko botrovalo takšnemu odmiku?
Za začetek morda “premalo” zaznanih smrti zaradi (s?) covid-19 v prvem valu, zaradi česar bi bila potem seveda “normalizacija” grafov nevalidna. In seveda, kot najbolj očitno – jasno – zelo pretirano pripisovanje obolenja covid-19 kot vzroka smrti v drugem valu. Tudi tu bo časovni trend pokazal, če ta postavljena teza zdrži presojo na daljši rok.

Sledi Švedska. Dejstvo je, da je bila med epidemijo Švedska zaradi povsem samosvojega pristopa k reševanju socialno-zdravstvenih izzivov obolenja covid-19 pod velikim pritiskom mednarodne strokovne javnosti in medijsko izredno izpostavljena država. In dejstvo je tudi, da tudi v primeru Švedske prihaja do velikega razhajanja med potekoma statistične in dejanske smrtnosti.

Tako je jesenski val, normaliziran na spomladansko povečano smrtnost, še enkrat višji od povečane povprečne smrtnosti jeseni!

Ker sta bila oba vala v primeru Švedske res izrazita, je zelo malo verjetno, da bi spomladi na Švedskem prišlo do prenizkega števila preštetih smrti zaradi (s?) covid-19 in posledično nevalidne “normalizacije” grafov. Ali to pomeni, da kot edina logična razlaga velikega odstopanja ostane le teza o tem, da so jeseni Švedi smrt zaradi (s?) covid-19 pripisali prevelikemu številu preminulih? Tako izgleda. Tudi zaradi diplomatskih pritiskov, ki so jih zadnje tedne deležni s strani svetovnih velesil (EU, ZDA in WHO).

In čisto za konec še Združeno kraljestvo (UK). V zadnjih nekaj letih prav zagotovo država populizma in političnih šovov, tudi zaradi brexita. Sodeč po zaznanem v moji analizi se tudi v tem primeru pretiravanju niso izognili! UK je država, kjer je korelacija poteka obeh krivulj najmanjša!

Težko bi ugibal o vzrokih za tako velik odmik, a če bi moral, bi ga vsekakor pripisal izjemno močni medijski (in politični) kampanji, ki trenutno poteka v UK. Vlada in vladina stroka morata namreč pred povsem validnimi vprašanji znanosti ubraniti “strokovne ukrepe”, ki sta jih sprejeli in upravičiti zdravstveno in gospodarsko katastrofo, ki zaradi tega v Združenem kraljestvu nastaja. V ta namem je prikazovanje obolenja covid-19 kot množičnega ubijalca seveda kot naročeno.

Ni dvoma, da je obolenje covid-19 vplivalo na splošno povečano smrtnost med (starejšim) prebivalstvom EU na letnem nivoju, vprašanje je le koliko in kdaj, če sploh, bodo ti podatki na voljo javnostim.
Prav tako ni dvoma, da bi za nedvoumno potrditev ali ovrženje moje hipoteze o obolenju covid-19 kot vzroku za povečano obdobno smrtnost seveda potreboval več od teh nekaj zgoraj prikazanih primerov, je pa že iz teh razvidno, da so diskrepance v načinu beleženja smrti v državah EU – prav tako kot s(m)o domnevali nepopravljivi teoretiki zarote – metodološko zelo nekonzistentne.
Na podlagi opaženega pri preverjanju hipoteze se zato upam trditi, da se s številom dnevnih smrti pripisanem covid-19 vsaj ponekod v Evropi zagotovo načrtno manipulira v (farmacevtsko / politično / lobistične) namene. Pa Bog nam pomagaj!



Pir rivjud?

22/01/2021

O pre-občutljivosti PCR testov sem pisal povsem na koncu zapisa tukaj, seveda takrat še kot teoretik globoke zarote. Dne 13. 01. 2021, pa so se nam očitno pridružili še gospodje pri WHO?
Seveda upam, da jih bodo fact – checkerji čimprej ožigosali za neverodostojne in neznanstvene, ker tole njihovo navodilo ne pelje nikamor.

Rezultira lahko kvečjemu v izsledkih, kot ga je dala analiza spomladanskih Ct vrednosti za zvezno državico Rhode Island na tem blogu.

Vir: http://www.rationalground.com

Po domače: večina pozitivnih testov, ki so poganjali casedemijo v zgodnje poletje, je imela Ct vrednosti nad 32. Francozi bi rekli – plain feu – Gus Portokalos pa nekaj v zvezi s tem, da je vse to že povedal, vendar ga nihče nikoli ne posluša.


O slovenski prekuženosti

01/12/2020

Kot piše Ionnidis v svoji oceni – kompilaciji za WHO, znaša v tem trenutku povprečna popravljena smrtnost, na podlagi celotnega (ocenjenega) števila obolelih s Covid-19 (IFR), 0.23%.

Očitno februarja nisem bil tako daleč stran od te ocene?

Glede na to, da smo v Sloveniji do danes na račun bolezni Covid-19 zabeležili skoraj 1500 smrti, lahko na podlagi obeh podatkov zaključim, da stopnja prekuženosti pri nas trenutno znaša okrog 30%. Skoraj vsak tretji Slovenec je torej že prišel v stik z virusom Sars-CoV-2. Če pa k tem 30-odstotkom prištejem še konzervativnih 20% prebivalstva, ki je navzkrižno imunih zaradi predhodnega stika z virusi iz družine koronavirusov, kot sledi iz te objave, potem pa smo verjetno že kar na polovici vseh državljanov.

Napovedujem, da bo na tej stopnji ta val epidemije počasi izzvenel, pa ne zaradi ukrepov, temveč zato, ker bo virusu zmanjkalo in mu že zmanjkuje osebkov dovzetnih za njegovo nadaljno propagacijo.

Hkrati tudi menim, da so neučinkoviti in včasih preostri ukrepi čas trajanja epidemije v Sloveniji po nepotrebnem podaljšali – sploh zelo “uspešni” spomladanski in povzročili, da so bili ranljivi (še) dlje časa po nepotrebnem izpostavljeni delovanju virusa. Za lažjo vizualizacijo – počasno tlenje vedno omogoči popolno reakcijo celotne količine reaktantov, eksplozija pa nikoli.
Nenazadnje temu mojemu zaključku pritrjuje tudi primerjava švedske in slovenske izkušnje.
Švedi so v prvem (spomladanskem) valu zabeležili eno najvišjih smrtnosti na svetu zaradi Covida-19 – in se verjetno spotoma do tolikšne mere prekužili – da se jih je jesenski, drugi val, ki je bil vsaj pri španski gripi najmočnejši, komaj dotaknil.
Slovenci pa smo doživeli ravno obratni – in hkrati klasični potek. Spomladi smo širjenje (pre)intenzivno zavrli, se celotno pomlad in poletje otepali širjenja z vsemi mogočimi ukrepi, nato pa na jesen virus spustili z vajeti in poželi, kar smo celo leto sejali – eno najvišjih smrtnosti na svetu v jesenskem valu.

Worldometer – Švedska
Worldometer – Slovenija

Just in case – ker se vedno najde kakšen dvomljivi kljukec – kumulativna letna smrtnost na Švedskem je kljub spomladanskemu valu ostala na nivoju desetletnega povprečja, oziroma znotraj njegovih toleranc – upam si celo trditi, da bo nekako tako tudi drugod po svetu.

Statista.com – Švedska

Izzvenevanje tega drugega vala bosta politika in “strokovna skupina” seveda pripisali (svojim) uspešnim ukrepom. Čeprav naj se jih Slovenci (prav po njihovem mnenju) ne bi držali, in čeprav je od njihove uvedbe (zapiranje šol, občine, policijska ura) minilo že več kot en mesec, brez da bi dali kakršenkoli opazni učinek (ti naj bi bili glede na potek bolezni Covid-19 in smrtnost vidni v približno 3 tednih) – glej spodaj.

Covid – 19 sledilnik – ukrepi, smrtnost – brez korelacije

Na srečo je začetek izzvenevanja drugega vala v Evropi (in po svetu) zamudilo tudi cepivo, zato si tudi promotorji cepljenja ne bodo mogli pripisati zaslug za “zatrtje” tega vala.
Moje laično mnenje sicer je, da je cepljenje (celotne – wtf?!) populacije s cepivom tipa mRNA proti Sars-CoV-2 (glede na do sedaj videno) popolnoma nepotrebno in predstavlja zaradi nove, dolgoročno nepreizkušene tehnike izzvanja imunskega odziva lahko (za zdravega človeka) morda celo večje tveganje od okužbe s samim virusom.

Worldometer – svet, trend

Naj za zaključek tega zapisa na podlagi vsega, kar je do danes meni poznanega o poteku epidemije in o virusu SARS-Cov-2 še napovem, da tretjega vala Covida-19 spomladi v Evropi (po številu smrti) skorajda ne bo opaziti.
Smrtnost bo bolj izrazita le v do sedaj popolnoma izoliranih državah – Nova Zelandija, Avstralija, oziroma tistih, ki jih prvi in drugi val nista prizadela in imajo hkrati večji odstotek prebivalstva z boleznimi, ki so posledica metabolnega sindroma (diabetes, pre-diabetes, hipertenzija). Jeseni, 2021 pa bo epidemiološko gledano virus Sars-CoV-2 predstavljal le še tveganje na nivoju običajnih sezonskih viroz.

PS
Ocene poteka epidemije na podlagi PCR testiranj sem se skozi zapis načrtno izogibal zaradi možnih inherentnih metodoloških napak testa.


Benchmark – 2020

27/02/2020

Nekaj podatkov SURS-a na današnji dan.
Za benchmark, ko se bo čez eno leto (ali pet) sadilo rožice ali iskalo izgovore in manipuliralo s podatki (že videno).


COVID 19

27/02/2020

Laično videnje trenutne statistike koronavirusa na podlagi (trenutno) edinega meni poznanega zaprtega in kontroliranega eksperimenta, kjer so bili testirani prav vsi (neprostovoljno) vključeni v test.

Kraj eksperimenta: ladja Diamond Princess

Trajanje eksperimenta: od 20. 1. do 20. 2. 2020

Končno število testiranih oseb: 3711

Število okuženih oseb (ob omejenih možnostih izogibanja okužbi – ladijska karantena): 705 (19%)

Število umrlih: 4 (0.1%)

Število kritičnih bolnikov: 36 (1%)

Statistika je zaradi specifike (starejše) populacije na ladji verjetno nagnjena v stran pesimizma kar se tiče smrtnosti in kritičnih komplikacij.

To je to. Približno gripa.


Running late

27/01/2020

Bolje pozno, kot nikoli. Verjetno.

Toliko tega je bilo vmes, da mi je težko vse strniti v le nekaj stavkov. Ampak v principu gre za le dve večji spremembi. No, tri. Ok, morda štiri?

Prvič, smo na novi lokaciji. Adijo, Ljubljana! Spim zelo dobro, ker je okrog mene sedaj tišina.

Drugič, več ko nas je, bolj smo glasni. Dobrodošli Brčica in Lily! Brčica sicer ne vokalizira, zato pa zna toliko bolj glasno bobnati z nogami.

home

Pod tretjič in četrtič … pa sodijo bolj nepomembne stvari, kakor so recimo naraščajoča leta, nivo aktivnosti, stroka in podobno. Pa to, da je tavelika v šestem, tamala pa v petem razredu. Kol’k gre to hitr’! (to sta želeli, da napišem)

No, med temi je recimo tekanje, po vseh teh letih na kolesu – kar lepa popestritev mojega doživljanja narave in sebe.

T3V

Foto: FB – Prinči Prinči


Belž by road – 2019

23/01/2020

Torek je bil. Sedel sem v tihi sobi, umeščeni v podeželsko hišo na robu Kortrijka, po majhnih požirkih sem srebal Buwal, skozi skipano okno pa se je slišalo škropotanje dežja, čvirikanje kosov in videlo košček neba z nekaj potujočimi oblaki in šop sveže ozelenelih vej topola, ki jih je upogibal veter.

Tri dni nazaj sem se z bičikletom skotalil čez De Ronde-o. Še dan prej pa z avtom čez pol Evrope, da sem sploh priromal sem gor v Flandrijo, v sveto deželo kolesarjev. V obljubljeno deželo velominatov, kjer tlakovane romarske poti vodijo do vznožij številnih kolesarskih križevih potov, udejanjenih v obliki berg-ijev. Imenovati jih hupserji, bi bila blasfemija.

Bil sem popolnoma pomirjen – ena od moji poti se je pred kratkim dopolnila, doživeta izkušnja pa skozi sinapse spomina tudi že toliko precedila, da je vse, kar je bilo neprijetnega odteklo in bi se preostanku lepega takoj pustil ponovno zapeljati.

Nedeljsko “pravo” dirko sem si ogledal na laptopu v toplem zavetju začasnega doma. Brez predhodne organizacije in načrtovanja je dirko  videti v živo itak skoraj skoraj nemogoče, pa še deževalo je.

Da v dneh med obema monumentoma – in vsi pravoverni sedaj že veste, kateri je drugi – forma ne bi preveč trpela, sem sredi tedna, po lovu za idejami na netu, končal na hribovitem delu trase Ghent – Wevelgem-a. Čez polja Flandrije so me furali sončno dopoldne, lepi smerokazi in veter.
Kaj več bi si lahko še želel od kolesa, legendarnih cest in legendarnih krajev?

Razorani ostanki bojišča

Seveda, družbo Pite! In je prišla. 🙂

Sva šla v Ghent in na obalo Atlantika. In delila sva si posteljico v Kortrijku, dokler mi ni pobegnila v Luksemburg. A ušla mi je le za nekaj dni. Toliko, da sem lahko v miru opravil s tlakovci.

belgija2

Mraz je bilo zjutraj, okrog ničle. Na srečo pa jasno, a z močnim severnikom. Tako da je šlo na jug, proti Parizu, skorajda brez napora in zelo hitro. A ves čas tudi kar precej v strahu, kako se bo tale tok zraka občutil, ko se bomo vračali proti Roubaixu.

Da je bil strah upravičen, se je izkazalo takoj, ko smo obrnili nazaj proti severu, v Arenberškem gozdu. Podlaga je bila res obupna, a še bolj kot ta, je bil obupen boj z vetrom. Vsak tlakovani odsek – pave, ki je šel v veter, je bil vsaj za stopnjo težji od enako zahtevnega, kjer vetra v prsa ni bilo.

Troue d'Arenberg

Obupni boj z vetrom in podlago se je stopnjeval z vsakim prevoženim odsekom tlakovcev vse do zadnjega, kjer pa tlakovcev ponekod sploh ni bilo, so bile pa namesto njih na vozišču 15 centimetrov globoke udarne jame. Te in obup so iz mojih nog izstisnile še zadnje atome moči in mi ožele možgane, da se je iz mojega grla izvil histerični smeh. Pa saj to sploh ne more biti več res!

Krog po ovalu v Roubaixu je točno to, kar je videti tudi po televiziji – odrešitev!

WTF was that?! Ampak res?!

Kontemplacija o pravkar doživetem na trati v sredini stadiona in reset sta me vrnila v svet urnikov in opravil. Preoblekel sem se, pospravil stvari v avto in vzel pot pod noge. Moj cilj je bil v Luxu, moja motivacija pa pica in pivo.

Belgijsko pivo

Oboje je prišlo na vrsto pozno zvečer, v družbi Pite in Maje in Išmana.

 


Kje je vaš čut za sočloveka?

26/01/2017

Se večkrat takole vprašam, ko se vozim s kolesom naokrog, pa me prehiti avto s 15 centimetri bočne varnostne razdalje.

Saj ne vem, morda bi se moral pa vprašati, kje je moja pamet? In če vprašaš te male šoferje, ki takole švignejo mimo – prav zares. Z družino, službo in ostalimi obveznostmi in odgovornostjo na ramenih pravzaprav res ne vem, kaj sploh delam na teh svetih poteh malih voznikov in zakaj upam motiti njihov mir in prevlado.

Ampak … potem se skoraj vsako jutro srečam še z enim izdelkom sivih celic takšnega tipa voznika [slash] osebka. In mi situacija vedno znova tako dvigne pritisk, da potem niti jogijsko dihanje s prepono in štetje do deset ne pripomore k umiritvi.

Ker … preprosto ne morem dojeti, da lahko nekdo sploh tako omejeno razmišlja!

Pa pizda, no!?!

Namreč; otroka v šolo zaradi takšne možnosti skoraj vsakodnevno dostavljam z avtom. Taka vrsta dostave je s strani šole omogočena na način, da se z avtom z glavne
ceste čez kolesarsko stezo in pločnik zapelješ na polkrožni dovoz, tam ustaviš, odložiš tovor oziroma le ta iz avta izstopi sam in se ti potem na drugi strani dovoza vrneš čez pločnik in kolesarsko stezo nazaj na glavno cesto.

Pred osmo je na cesti seveda kar gneča in ponavadi nas je kar nekaj, ki čakamo ali pa se pripravljamo na zgoraj opisani pristajalni manever. Včasih pristanemo hitro, včasih in pogosteje pa kar traja in traja.

Traja in traja pa predvsem takrat in takšno stanje je pogostejše, kadar se v vrsti pred menoj nahaja veliko takšnih voznikov, ki takoj po prečkanju kolesarske steze in pločnika avto kljub desetim metrom praznega in prostega dovoza takoj zaustavijo – in s tem seveda vsem ostalim zapro dostop  – in pričnejo z lagodnim izkrcavanjem svojega tovora.
Pa kaj vendar takšnim ni jasno?!? Saj niso sami?!?

be95c93ec3e4e7ee86b9136e484ffe65

Jasno mi je, da jim je jasno le eno: oni so svoje opravili. Ali pa, da jim ni jasno prav nič. No, v bistvu priznam, da ne vem.

Upam in želim pa jim, da bi jim nekdo takšen, kot so sami, na cesti čim manjkrat prehiteval njihovega otroka – kolesarja.


Just in case

13/01/2017

Ne, ne plezam več. Razlagam verjetno že n-tič, n-ti faci, ki se me spomni s ferajna (in takšnih še vedno srečam kar dosti). Že 8 let ne več, oziroma 5, kakor pravkar vidim. Zato ker: … in potem je tu kar nekaj razlogov – precej bednih, če bi me vprašal po njih trdnosti pred desetimi leti, ko sem bil še v “flowu” in povsem solidnih, če me vprašaš danes.

Prvi in najpomembnejši in sploh tisti iz katerega izhajajo nadalje vsi preostali pa je: pomanjkanje časa. Kar pravzaprav, vsaj če resno misliš s početjem nečesa in če te to veseli, sploh ne bi smel biti noben problem.

No, pa je, vsaj zame je bil in je. Ne, da me ne bi veselilo in ne, da ne bi misli resno s početjem tega. Prav zato ker sem mislil resno, je nastal problem. Morda res samo v moji glavi, ampak družina vendar ne more biti suženj mojih ambicij.

No, pravzaprav jaz nisem tip človeka, ki bi takšno žrtvovanje ljudi, ki so mi pri srcu, pa če bi se še tako strinjali s tem kar počnem in če bi bilo to strinjanje še tako iskreno – in kaj to pove o njih samih? – lahko prenesel.

Ker, čisto resno : resno pomeni časovno intenzivno in hkrati tudi “resno”, torej nekaj, kjer žena in otroci ne morejo sodelovati ter nenazadnje tudi – nevarno. Torej nekaj, kar je lahko zame tudi usodno – in usodno je lahko zelo hitro in brez tvojega lastnega vpliva; kar zelo dobro veš, če si se s tem ukvarjal tako dolgo kot jaz in se  poslavljal v mislih in na pokopališčih od prijateljev – kdo bo potem skrbel za moji mladički do polnoletnosti?

In kdo jima bo igral vlogo nadomestnega roditelja?

Ja, je torej pri vsem skupaj kar nekaj pomislekov in dober približni nadomestek tega kar je bilo, postanejo v življenju druge stvari. Sprva malo po sili, nato pa z izgubljanjem edine perspektive, ki je zate obstajala več let, kaj – desetletij, vse lažje in vse bolj iskreno.

Dokler nekega dne ne ugotoviš, da si zaradi te edine perspektive ki si jo poznal tudi kaj zamudil in da je šlo zaradi nje tudi kaj mimo tebe. Pa saj ne, da karkoli obžalujem, sploh ne.

Še dober občutek imam, ko se danes spominjam vsega kar je že bilo, ker se mi zdi, da sem eno zelo polno življenje že živel.

In zato, ker se mi zdi, da sem s Pito in Z-jko in N-jko dobil priložnost, da ustvarim še eno lepo zgodbo. S poklicem, kjer za kuliso ne gledam slike mojega najljubšega igrišča in s hobiji, ki niso le bedni nadomestek tistega, kar bi sicer v svojem življenju v resnici najraje počel.