Benchmark – 2020

27/02/2020

Nekaj podatkov SURS-a na današnji dan.
Za benchmark, ko se bo čez eno leto (ali pet) sadilo rožice ali iskalo izgovore in manipuliralo s podatki (že videno).


COVID 19

27/02/2020

Laično videnje trenutne statistike koronavirusa na podlagi (trenutno) edinega meni poznanega zaprtega in kontroliranega eksperimenta, kjer so bili testirani prav vsi (neprostovoljno) vključeni v test.

Kraj eksperimenta: ladja Diamond Princess

Trajanje eksperimenta: od 20. 1. do 20. 2. 2020

Končno število testiranih oseb: 3711

Število okuženih oseb (ob omejenih možnostih izogibanja okužbi – ladijska karantena): 705 (19%)

Število umrlih: 4 (0.1%)

Število kritičnih bolnikov: 36 (1%)

Statistika je zaradi specifike (starejše) populacije na ladji verjetno nagnjena v stran pesimizma kar se tiče smrtnosti in kritičnih komplikacij.

To je to. Približno gripa.


Running late

27/01/2020

Bolje pozno, kot nikoli. Verjetno.

Toliko tega je bilo vmes, da mi je težko vse strniti v le nekaj stavkov. Ampak v principu gre za le dve večji spremembi. No, tri. Ok, morda štiri?

Prvič, smo na novi lokaciji. Adijo, Ljubljana! Spim zelo dobro, ker je okrog mene sedaj tišina.

Drugič, več ko nas je, bolj smo glasni. Dobrodošli Brčica in Lily! Brčica sicer ne vokalizira, zato pa zna toliko bolj glasno bobnati z nogami.

home

Pod tretjič in četrtič … pa sodijo bolj nepomembne stvari, kakor so recimo naraščajoča leta, nivo aktivnosti, stroka in podobno. Pa to, da je tavelika v šestem, tamala pa v petem razredu. Kol’k gre to hitr’! (to sta želeli, da napišem)

No, med temi je recimo tekanje, po vseh teh letih na kolesu – kar lepa popestritev mojega doživljanja narave in sebe.

T3V

Foto: FB – Prinči Prinči


Belž by road – 2019

23/01/2020

Torek je bil. Sedel sem v tihi sobi, umeščeni v podeželsko hišo na robu Kortrijka, po majhnih požirkih sem srebal Buwal, skozi skipano okno pa se je slišalo škropotanje dežja, čvirikanje kosov in videlo košček neba z nekaj potujočimi oblaki in šop sveže ozelenelih vej topola, ki jih je upogibal veter.

Tri dni nazaj sem se z bičikletom skotalil čez De Ronde-o. Še dan prej pa z avtom čez pol Evrope, da sem sploh priromal sem gor v Flandrijo, v sveto deželo kolesarjev. V obljubljeno deželo velominatov, kjer tlakovane romarske poti vodijo do vznožij številnih kolesarskih križevih potov, udejanjenih v obliki berg-ijev. Imenovati jih hupserji, bi bila blasfemija.

Bil sem popolnoma pomirjen – ena od moji poti se je pred kratkim dopolnila, doživeta izkušnja pa skozi sinapse spomina tudi že toliko precedila, da je vse, kar je bilo neprijetnega odteklo in bi se preostanku lepega takoj pustil ponovno zapeljati.

Nedeljsko “pravo” dirko sem si ogledal na laptopu v toplem zavetju začasnega doma. Brez predhodne organizacije in načrtovanja je dirko  videti v živo itak skoraj skoraj nemogoče, pa še deževalo je.

Da v dneh med obema monumentoma – in vsi pravoverni sedaj že veste, kateri je drugi – forma ne bi preveč trpela, sem sredi tedna, po lovu za idejami na netu, končal na hribovitem delu trase Ghent – Wevelgem-a. Čez polja Flandrije so me furali sončno dopoldne, lepi smerokazi in veter.
Kaj več bi si lahko še želel od kolesa, legendarnih cest in legendarnih krajev?

Razorani ostanki bojišča

Seveda, družbo Pite! In je prišla. 🙂

Sva šla v Ghent in na obalo Atlantika. In delila sva si posteljico v Kortrijku, dokler mi ni pobegnila v Luksemburg. A ušla mi je le za nekaj dni. Toliko, da sem lahko v miru opravil s tlakovci.

belgija2

Mraz je bilo zjutraj, okrog ničle. Na srečo pa jasno, a z močnim severnikom. Tako da je šlo na jug, proti Parizu, skorajda brez napora in zelo hitro. A ves čas tudi kar precej v strahu, kako se bo tale tok zraka občutil, ko se bomo vračali proti Roubaixu.

Da je bil strah upravičen, se je izkazalo takoj, ko smo obrnili nazaj proti severu, v Arenberškem gozdu. Podlaga je bila res obupna, a še bolj kot ta, je bil obupen boj z vetrom. Vsak tlakovani odsek – pave, ki je šel v veter, je bil vsaj za stopnjo težji od enako zahtevnega, kjer vetra v prsa ni bilo.

Troue d'Arenberg

Obupni boj z vetrom in podlago se je stopnjeval z vsakim prevoženim odsekom tlakovcev vse do zadnjega, kjer pa tlakovcev ponekod sploh ni bilo, so bile pa namesto njih na vozišču 15 centimetrov globoke udarne jame. Te in obup so iz mojih nog izstisnile še zadnje atome moči in mi ožele možgane, da se je iz mojega grla izvil histerični smeh. Pa saj to sploh ne more biti več res!

Krog po ovalu v Roubaixu je točno to, kar je videti tudi po televiziji – odrešitev!

WTF was that?! Ampak res?!

Kontemplacija o pravkar doživetem na trati v sredini stadiona in reset sta me vrnila v svet urnikov in opravil. Preoblekel sem se, pospravil stvari v avto in vzel pot pod noge. Moj cilj je bil v Luxu, moja motivacija pa pica in pivo.

Belgijsko pivo

Oboje je prišlo na vrsto pozno zvečer, v družbi Pite in Maje in Išmana.

 


Kje je vaš čut za sočloveka?

26/01/2017

Se večkrat takole vprašam, ko se vozim s kolesom naokrog, pa me prehiti avto s 15 centimetri bočne varnostne razdalje.

Saj ne vem, morda bi se moral pa vprašati, kje je moja pamet? In če vprašaš te male šoferje, ki takole švignejo mimo – prav zares. Z družino, službo in ostalimi obveznostmi in odgovornostjo na ramenih pravzaprav res ne vem, kaj sploh delam na teh svetih poteh malih voznikov in zakaj upam motiti njihov mir in prevlado.

Ampak … potem se skoraj vsako jutro srečam še z enim izdelkom sivih celic takšnega tipa voznika [slash] osebka. In mi situacija vedno znova tako dvigne pritisk, da potem niti jogijsko dihanje s prepono in štetje do deset ne pripomore k umiritvi.

Ker … preprosto ne morem dojeti, da lahko nekdo sploh tako omejeno razmišlja!

Pa pizda, no!?!

Namreč; otroka v šolo zaradi takšne možnosti skoraj vsakodnevno dostavljam z avtom. Taka vrsta dostave je s strani šole omogočena na način, da se z avtom z glavne
ceste čez kolesarsko stezo in pločnik zapelješ na polkrožni dovoz, tam ustaviš, odložiš tovor oziroma le ta iz avta izstopi sam in se ti potem na drugi strani dovoza vrneš čez pločnik in kolesarsko stezo nazaj na glavno cesto.

Pred osmo je na cesti seveda kar gneča in ponavadi nas je kar nekaj, ki čakamo ali pa se pripravljamo na zgoraj opisani pristajalni manever. Včasih pristanemo hitro, včasih in pogosteje pa kar traja in traja.

Traja in traja pa predvsem takrat in takšno stanje je pogostejše, kadar se v vrsti pred menoj nahaja veliko takšnih voznikov, ki takoj po prečkanju kolesarske steze in pločnika avto kljub desetim metrom praznega in prostega dovoza takoj zaustavijo – in s tem seveda vsem ostalim zapro dostop  – in pričnejo z lagodnim izkrcavanjem svojega tovora.
Pa kaj vendar takšnim ni jasno?!? Saj niso sami?!?

be95c93ec3e4e7ee86b9136e484ffe65

Jasno mi je, da jim je jasno le eno: oni so svoje opravili. Ali pa, da jim ni jasno prav nič. No, v bistvu priznam, da ne vem.

Upam in želim pa jim, da bi jim nekdo takšen, kot so sami, na cesti čim manjkrat prehiteval njihovega otroka – kolesarja.


Just in case

13/01/2017

Ne, ne plezam več. Razlagam verjetno že n-tič, n-ti faci, ki se me spomni s ferajna (in takšnih še vedno srečam kar dosti). Že 8 let ne več, oziroma 5, kakor pravkar vidim. Zato ker: … in potem je tu kar nekaj razlogov – precej bednih, če bi me vprašal po njih trdnosti pred desetimi leti, ko sem bil še v “flowu” in povsem solidnih, če me vprašaš danes.

Prvi in najpomembnejši in sploh tisti iz katerega izhajajo nadalje vsi preostali pa je: pomanjkanje časa. Kar pravzaprav, vsaj če resno misliš s početjem nečesa in če te to veseli, sploh ne bi smel biti noben problem.

No, pa je, vsaj zame je bil in je. Ne, da me ne bi veselilo in ne, da ne bi misli resno s početjem tega. Prav zato ker sem mislil resno, je nastal problem. Morda res samo v moji glavi, ampak družina vendar ne more biti suženj mojih ambicij.

No, pravzaprav jaz nisem tip človeka, ki bi takšno žrtvovanje ljudi, ki so mi pri srcu, pa če bi se še tako strinjali s tem kar počnem in če bi bilo to strinjanje še tako iskreno – in kaj to pove o njih samih? – lahko prenesel.

Ker, čisto resno : resno pomeni časovno intenzivno in hkrati tudi “resno”, torej nekaj, kjer žena in otroci ne morejo sodelovati ter nenazadnje tudi – nevarno. Torej nekaj, kar je lahko zame tudi usodno – in usodno je lahko zelo hitro in brez tvojega lastnega vpliva; kar zelo dobro veš, če si se s tem ukvarjal tako dolgo kot jaz in se  poslavljal v mislih in na pokopališčih od prijateljev – kdo bo potem skrbel za moji mladički do polnoletnosti?

In kdo jima bo igral vlogo nadomestnega roditelja?

Ja, je torej pri vsem skupaj kar nekaj pomislekov in dober približni nadomestek tega kar je bilo, postanejo v življenju druge stvari. Sprva malo po sili, nato pa z izgubljanjem edine perspektive, ki je zate obstajala več let, kaj – desetletij, vse lažje in vse bolj iskreno.

Dokler nekega dne ne ugotoviš, da si zaradi te edine perspektive ki si jo poznal tudi kaj zamudil in da je šlo zaradi nje tudi kaj mimo tebe. Pa saj ne, da karkoli obžalujem, sploh ne.

Še dober občutek imam, ko se danes spominjam vsega kar je že bilo, ker se mi zdi, da sem eno zelo polno življenje že živel.

In zato, ker se mi zdi, da sem s Pito in Z-jko in N-jko dobil priložnost, da ustvarim še eno lepo zgodbo. S poklicem, kjer za kuliso ne gledam slike mojega najljubšega igrišča in s hobiji, ki niso le bedni nadomestek tistega, kar bi sicer v svojem življenju v resnici najraje počel.


Luks by road

14/11/2016

Da ne bodo (tako pogosto) padali Pitini očitki o tem, da se nikoli nikamor ne spravim, smo za praznike, oziroma krompirjeve počitnice naložili v avto prtljage za en teden in seveda mojega cestaka in odbrzeli proti Velikemu vojvodstvu Luksemburg.
Starša sva bila v štartu malo skeptična glede potovalne stamine najinih tamalih, pa sva organizirala gor grede spanje v bližini Munchena, in nazaj grede na Tirolskem. Psst! … obisk slednje je bil del najinega skrivnega itinerarja. Enajst ur v kosu, od tega štiri po zelo prometnih štiripasovnicah Nemčije, to pač ni mačji kašelj.

Šli smo v petek popoldne in prispeli v Luks v soboto, direktno v Majkino naročje. Pravzaprav v naročje stanovanja, ki nam ga je za teden dni odstopila v uporabo njena prijateljica. Šla je na Bali, zato ga ni potrebovala … Zaloge hrane na višku, komfort na nivoju. V zameno je Majka dobila slovenski med in nekaj paketov eko slovenskih jajc, pa morda še kakšno malenkost, žakelj je bil težek. Lastnica stanovanja je dobila pa ljubke copatke. 🙂

V nedeljo so punce kuhale kosilo, meni so pa za spremstvo dali gospoda, ki je ko je bil še mlajši in še ni bil pulmolog, raztegoval peloton in brata Schleck, in sva jo skupaj udarila na cesto. Ker je  Luks relativno majhen, sva v slabih petih urah in po 130 kilometrih obiskala njegove vse tri sosednje države: Belgijo, Francijo in Nemčijo. Razgiban teren po katerem sva potovala me je precej presenetil, ne vem namreč kdo me je v preteklosti uspel prepričati, da je Luks raven. Ampak niti ni, je prav zagaman in posejan s hupserji, ki si neusmiljeno sledijo. To zdaj vem in lahko potrdim.
Zato me je “wannabe LongSlowDistance” trening, ki to ni bil, precej zdelal. Ali pa je bil to moj spremljevalec … Hm? Anyway, hvala Chris!
Pa še prav zanimiva debata in komentarji so na koncu pri kosilu padli na temo Wigginsa in TUE in to s strani nekoga, ki se poklicno ukvarja z astmatiki!?

Nedeljo smo zaključili familjarno pohodniško, na điru po mestnem središču – Majka nam je pa za nameček na koncu ujela še bus na Limpertsberg. 🙂

Hvala bogu je bil ponedeljek tudi v Majkini excel tabelci dan za počitek in namenjen obisku približno 90 kilometrov oddaljenega francoskega Verduna. Pač jaz in … moja skrita WWI agenda. Ampak biti tako blizu in ne obiskati zgodovinsko tako pomembnega kraja, bi se mi pa zdelo škoda! In do 700.000 borcev, ki so tu darovali svoja življenja na oltar človeške neumnosti, precej nespoštljivo.
Doma, po vrnitvi, nas je na mizi pričakalo super kosilce, ki ga je za nas pripravil Majkin soprožič Hičo. Za nekatere je bilo prepikantno, ampak vsi odrasli smo ga večinoma pospravili s slastjo 😉

“Zone Rouge” – 100 let po najdaljši bitki WWI so še vidne njene sledi

Kostnica v Duamontu

Francoska kostnica v Duamontu

Na torkovo jutro sem si s kolesa luksemburško krajino vzel sam. Po malo manj kot dveh urah in štirih konkretnih klancih sem bil popolnoma potešen – ah, zjeban. Škoda, ker je bilo skoraj ves čas megleno, ker bi bilo sicer kičasto. Ceste in pokrajina in predvsem kultura njenih voznikov, so tu naravnost ustvarjeni za kolesarjenje. Poleg navdušenja nad doživetim, sem kot se je kasneje pokazalo, ta dan žal nekje staknil tudi virozo, ki pa je dokončno udarila šele cel teden dni kasneje.

Dan smo nadaljevali z odkrivanjem trikotnika na mejah Luksa, Nemčije in Francije. Seveda: mesteca Schengen, reke Mosell in Posarja! Majkin plan smo zagnali s kavico na trgu v Šengnu in ga nadaljevali z obiskom razgledišča nad reko Saar. Nekje vmes je njen plan malo zašel s poti, a smo jo skupaj kar uspešno vdeli in po urici zložne, neplanirane hoje stalu nad evropskim Horseshoe Bend-om.

Saarschleife - Sarina pentlja

Saarschleife – Sarina pentlja

Sreda je bila mestna – štacune and stuff. Tole bi zaradi mene lahko tudi izpustili … Vredno spomina je bilo le kosilce v Happ-u.  Njami, Majko!

V četrtek smo spakirali, se poslovili od Majke in sredi dneva krenili na pot proti Tirolski. Cilj: dežela Bergdoktorja! Zvečer smo že legli v postelje penziona v mali vasici v bližini Kufsteina – in Pita ni bila zadovoljna prav z ničemer.

Mislim, da je bil tale naš zadnji potovalni dan – petek -kaplja čez rob. Najprej zajtrk – beden, nato filmske lokacije – brezvezne in nato še pot – dolgočasna! In smo šli samo malo z avtom okrog, poškljocali in se nato odpeljali drito proti Bischofshofnu in avtocesti, in po najkrajši poti skozi karavanško luknjo domov. Na srečo sem na Tirolskem izsilil par fotk, sicer ne bi verjel, da sem tam sploh bil.

Jih bom špelam že kazal naslednje poletje, ko bo dr. Martin spet aktualen … 🙂

Doktorjeva ordinacija

Doktorjeva ordinacija

PS
Vse fotke sta prispevali Z.jka in N.jka.