Bi, ne bi

01/10/2012

Klasičen konec tedna: Z.jka dobi vročino v sredo zvečer, je nima več v petek dopoldne, mi pa imamo čez vikend rezerviran apartma v Poreču in jaz štart na Parenzani.

In ko sem se ravno že povsem vdal v usodo in začel verjeti, da je splavala tudi ta zame zadnja dirka v pravkar minuli črni sezoni po vodi, se je Pita odločila drugače in nas zjamrane, kot smo bili, sterala na morje. “Ajde, na zrak”, je rekla. In smo v petek opoldne na hitro spakirali in šli.

Da bi ohranili dan v tik-pred-zdajci stilu, sem popoldne za minutko ujel registracijo, dobil čip šele tik pred štartom in nato presenetljivo solidno odpeljal – kako bi temu rekel – nekakšen MTB kriterij. Torej prvo etapo Parenzane.
Veliko pospeševanja iz ovinkov, teranje po ravnem in malo višincev: elementi meni pisani na kožo. Dva detajla tehnike po spolzkih skalah in grušču – damn, not so me! – dvakrat zdrs in pešačenje. In seveda tam kjer jaz pešačim, me vedno prehiti vsaj deset tekmovalcev … a kot pravim, če mi da Bobi v eni uri samo šest minut, potem je ta dan zame dober.

Sobota se je začela utrujeno, nekam dol je viselo vse skupaj in sopara je pritisnila že navsezgodaj. Po zajtrku so se šle punce kopat na bazen, jaz pa kar s kolesom v “bližnji” Tar, na štart druge etape.

foto: Parenzana, Istria Bike

No, izkazalo se je, da ta Tar niti ni tako blizu. Štart sem tako po pospešenem gonjenju – ogrevanju – (ponovno) ujel za rep in zato lahko napadel le iz zadnjih vrst.

Hitri vožnji na začetku je sledila dolga mastna enoslednica, ki je marsikomu z začelja že povzročila resne težave, meni pa omogočala prehitevanje brez večjega napora. Na vsaj enem mastnem spustu sem še pod vtisom petka spustil na polno, pa naj bo kar naj bi imelo biti, sledilo je precej luštnih vzpončkov in dolgočasen makadam po dolini Mirne, kjer mi ni in ni bilo usojeno organizirati grupe na smeno. Sami šlepači!

Druga polovica etape je postregla z glavnino vzpona, večinoma po “lepljivki” – lepljivem rdečem blatu, kot ga premore le Istra. In v njem “težkokategorniki” pač nimamo šans!
Sledil je hiter zaključek v obliki krajšega kriterija po makadamu in asfaltu, kjer mi je veliko težav povzročala veriga, ki je na s peskom in zemljo zabasani kaseti na najmanjših dveh zobnikih naključno preskakovala, da sem bil prisiljen v motanje na 39X14 . Itak da sem v ciljni šprint iz grupe skočil prekmalu in zato neslavno pregorel, ampak tudi to mi ni moglo pokvariti pozitivnih občutkov po prihodu v cilj.

Bobi mi je dal tokrat sicer malo več kot akademske četrt, ampak glede na podlago in višince sem se držal kar solidno: skupno 19. mesto v najštevilčnejši kategoriji hobi turistov.

Advertisements

Na juriš

01/09/2012

Dežja, vlage, mraza, šminkerjev na karbonu in debilov, ki se nikjer in nikoli ne bodo znali – hoteli? – razvrstiti v sebi primerne štartne boxe, reši nas o, Gospod!

Zadovoljen z doseženimi neto 48. minutami in super izpeljanim treningom tempo vožnje v klanec.

Doseženi cajt po kalkulaciji izvrže povprečno produkcijo 320-ih watov, kar je v bistvu to, kjer trenutno na ANP sem.

Rezultati.


Intervali

28/08/2012

Kratki in sladki:

10 x 0:15 max / 0:15 RI
3 min RI
10 x 0:15 max / 0:15 RI
3 min RI
1:00 max / 0:45 max / 0:30 max / 0:15 max – 0:30 RI
3 min RI
1:00 max / 0:45 max / 0:30 max / 0:15 max – 0:30 RI
3 min RI
4 x 1:00 max – 0:90 RI

Napor doziran relativno, glede na dolžino intervala. Kratek – šprinti, najdaljši – rahlo nad AT, ostalo nekje vmes.

Naughty HR chromatography

Večal toleranco za laktat, širil meje VO2max in videl zvezde opoldne.


Logistika

13/07/2012

Tolažilna nagrada kot nadomestek.

Ad-hoc načrtovanje “fid stejšnov” na self supported LKP.


Težko verjamem

11/07/2012

Ampak je res. V Salzkammergutu bo ta vikend deževalo. Ponovno. Ker pač vreme to tam rado počne ob tem letnem času (skoraj) prav vsako leto. Včasih za maraton postreže celo z neurji in snegom. In sedaj tuhtam in sem že praktično odločen, da je 200 MTB kilometrov s 7000 višinci že brez oteževalnih okoliščin kar kruta preizkušnja, s 16-imi stopinjami in dežjem, ki je napovedan za soboto, pa je to zame lahko le no-go. Ker preprosto ne morem najti motivacije za štart v takih pogojih. Pač nisem te vrste hardman.

Šit! No go!?!!!
Po manj čustveni plati pa je to zgolj le še en DNS v moji vrsti. In verjetno niti ne zadnji.

Adijo torej štartnina in rezervirano prenočišče – saj bi šel tja na izlet in prespat, če bi le bila napoved nekoliko bolj optimistična, ampak če bi bila, bi itak štartal – in ves vloženi čas in psihična energija.

V nadaljevanju mi torej ostaja le forma. Forma mi bo pa že prišla za kaj prav.


Štiri občine

02/06/2012

Nad Petrovim Brdom je bilo vse v meglah. Iz nizkih oblakov je rahlo pršelo. Precej klavrn odgovor na vprašanje, kako oddelati za danes predpisanih šest ur gibanja.
No ja, pa je vseeno bolje biti šest ur moker na nogah, kot na kolesu, pomislim … in krenem na đir. Z nekoliko težkimi nogami, ker sem od ponedeljka sem naštel že deset treninških ur in okrog poldne šele, ker sem moral prej bejbi odložiti pri babici M., ampak glede na dolžino poznomajskega dneva še čisto nič prepozno.

Pri lovski koči Vrh Bače sem mimogrede, potem pa v popolni megli ves čas hodeč v klance in tekajoč navzdol in po ravnem, še kar hitro tudi vrh sedla Čez Suho pod Črno Prstjo. Spust v vasico Kal me za nekaj minut reši oblakov. Pri poznanem koritu dopolnim kamelco.
Do Stržišča nato ves čas (napačno) zvesto sledim asfaltu in tako opravim varianto za pridne – odcep čez travnik za Kalom sem nalašč spregledal in nato zaman iskal novega pred Stržiščem. Vzpenjajoča se prečnica od Znojil do Oblok se mi kot vedno vleče in po štirih urah končno le pristanem v dremajoči Hudajužni.

Samotni raz Žetlca se nad vasico z rečico, cesto in železnico vratolomno dviga v volhke megle. Vreme še kar drži. Srčno si želim, da bi tako ostalo vsaj še kako uro.
Dobro namreč še pomnim tisto moje zadnje kroženje po điru GM4O, ko sem se čez Durnik prebijal v hudi nevihti in med nalivom bredel v breg po lepki razmočeni zemlji, ki mi je pogosto segala čez gležnje in mi sezuvala superge.

Nad Rovtom zastavim zmerno in prisopiham vrh Durnika v eni uri, pred kočo pod Poreznom pa po prečenju kočljivega zamegljenega pašnika z bikom na paši, hehe … v slabih dveh.
Koča je zaprta, z radlerjem očitno ne bo nič. Ali pak … ena vratca so priškrknjena. Pokukam noter in vstopim, da bi se v zavetrju vsaj preoblekel in … na mizi uzrem pločevinko piva. Bi, ne bi? Bi: brez pomislekov jo odprem in nagnem! In v mislih povzdigujem v nebo neznanega pozabljivca in/ali dobrotnika!?? 🙂

Sestop po grebenu na Petrovo Brdo z izjemo enega kratkega vložka gozdnega blodenja v megli mine brez posebnosti. Po 6:45 sem spet pri avtu.
Dovolj hitro, da bi bil uvrščen, prepočasi, da bi bil s zadovoljen z doseženim.
Zbit sem, ovce me malo čudno gledajo ko med preoblačenjem stokam, a globoko v sebi sem pomirjen. Zdaj me čaka pa le še jutrišnji zaključek tega norega tedna: štiri ure vrtenja pedal.


Počitek in češnje

28/05/2012

Minuli teden je minil v znamenju počitka. Skoraj nič bicikla in malce teka. Milina, kot je že dolgo ni bilo. Nekoliko so mi jo v drugi polovici tedna kvarili le trije (napovedani) presojevalci, ki so cele tri dneve vrtali in kopali v (predvsem moje) minulo službeno delo. In bili na koncu z videnim in razloženim zelo zadovoljni, se zdi.
Ma smisel tega – plačati nekomu 60k€ za presojo nečesa, kar boš zaprl – mi vseeno ni čisto nič bolj jasen.

Včeraj sem malo zares, malo za pokušino peljal par krogov dirke za Pokal Slovenije v XC-ju v Vrtojbi.
Sem od Zimske lige sem že kar malo pozabil kako je, ko gre na polno. Medtem, ko je Pita s tamalima rabutala češnje po okoliških vrtovih, hranila kozice in kozle in pojedla moj krožnik dirkaške pašte, sem jaz na vroči trati med vinogradi pekoče občutil, kako zgrešena je bila ideja o dizlu, ki naj bi znal tudi šprintati.
Na srečo me je v tretjem krogu (od štirih) anaerobnih muk odrešil stavkajoči zadnji menjalnik in temu sledeč odstop. Ma je za en dober trening tehnike pri polni hitrosti vožnje vseeno bilo. In dirkanja za en samokritični vpogled v lastno pripravljenost na prenašanje bolečine (ki je skrbi vredna).

Fajn motivacijski uvod v še zadnji naporni, 22-urni teden, po katerem pa se mi bo tedenska minutaža treningov počasi le pričela špičiti in tanjšati navzdol proti Salzkammergutu.