Kje je vaš čut za sočloveka?

26/01/2017

Se večkrat takole vprašam, ko se vozim s kolesom naokrog, pa me prehiti avto s 15 centimetri bočne varnostne razdalje.

Saj ne vem, morda bi se moral pa vprašati, kje je moja pamet? In če vprašaš te male šoferje, ki takole švignejo mimo – prav zares. Z družino, službo in ostalimi obveznostmi in odgovornostjo na ramenih pravzaprav res ne vem, kaj sploh delam na teh svetih poteh malih voznikov in zakaj upam motiti njihov mir in prevlado.

Ampak … potem se skoraj vsako jutro srečam še z enim izdelkom sivih celic takšnega tipa voznika [slash] osebka. In mi situacija vedno znova tako dvigne pritisk, da potem niti jogijsko dihanje s prepono in štetje do deset ne pripomore k umiritvi.

Ker … preprosto ne morem dojeti, da lahko nekdo sploh tako omejeno razmišlja!

Pa pizda, no!?!

Namreč; otroka v šolo zaradi takšne možnosti skoraj vsakodnevno dostavljam z avtom. Taka vrsta dostave je s strani šole omogočena na način, da se z avtom z glavne
ceste čez kolesarsko stezo in pločnik zapelješ na polkrožni dovoz, tam ustaviš, odložiš tovor oziroma le ta iz avta izstopi sam in se ti potem na drugi strani dovoza vrneš čez pločnik in kolesarsko stezo nazaj na glavno cesto.

Pred osmo je na cesti seveda kar gneča in ponavadi nas je kar nekaj, ki čakamo ali pa se pripravljamo na zgoraj opisani pristajalni manever. Včasih pristanemo hitro, včasih in pogosteje pa kar traja in traja.

Traja in traja pa predvsem takrat in takšno stanje je pogostejše, kadar se v vrsti pred menoj nahaja veliko takšnih voznikov, ki takoj po prečkanju kolesarske steze in pločnika avto kljub desetim metrom praznega in prostega dovoza takoj zaustavijo – in s tem seveda vsem ostalim zapro dostop  – in pričnejo z lagodnim izkrcavanjem svojega tovora.
Pa kaj vendar takšnim ni jasno?!? Saj niso sami?!?

be95c93ec3e4e7ee86b9136e484ffe65

Jasno mi je, da jim je jasno le eno: oni so svoje opravili. Ali pa, da jim ni jasno prav nič. No, v bistvu priznam, da ne vem.

Upam in želim pa jim, da bi jim nekdo takšen, kot so sami, na cesti čim manjkrat prehiteval njihovega otroka – kolesarja.

Advertisements

Just in case

13/01/2017

Ne, ne plezam več. Razlagam verjetno že n-tič, n-ti faci, ki se me spomni s ferajna (in takšnih še vedno srečam kar dosti). Že 8 let ne več, oziroma 5, kakor pravkar vidim. Zato ker: … in potem je tu kar nekaj razlogov – precej bednih, če bi me vprašal po njih trdnosti pred desetimi leti, ko sem bil še v “flowu” in povsem solidnih, če me vprašaš danes.

Prvi in najpomembnejši in sploh tisti iz katerega izhajajo nadalje vsi preostali pa je: pomanjkanje časa. Kar pravzaprav, vsaj če resno misliš s početjem nečesa in če te to veseli, sploh ne bi smel biti noben problem.

No, pa je, vsaj zame je bil in je. Ne, da me ne bi veselilo in ne, da ne bi misli resno s početjem tega. Prav zato ker sem mislil resno, je nastal problem. Morda res samo v moji glavi, ampak družina vendar ne more biti suženj mojih ambicij.

No, pravzaprav jaz nisem tip človeka, ki bi takšno žrtvovanje ljudi, ki so mi pri srcu, pa če bi se še tako strinjali s tem kar počnem in če bi bilo to strinjanje še tako iskreno – in kaj to pove o njih samih? – lahko prenesel.

Ker, čisto resno : resno pomeni časovno intenzivno in hkrati tudi “resno”, torej nekaj, kjer žena in otroci ne morejo sodelovati ter nenazadnje tudi – nevarno. Torej nekaj, kar je lahko zame tudi usodno – in usodno je lahko zelo hitro in brez tvojega lastnega vpliva; kar zelo dobro veš, če si se s tem ukvarjal tako dolgo kot jaz in se  poslavljal v mislih in na pokopališčih od prijateljev – kdo bo potem skrbel za moji mladički do polnoletnosti?

In kdo jima bo igral vlogo nadomestnega roditelja?

Ja, je torej pri vsem skupaj kar nekaj pomislekov in dober približni nadomestek tega kar je bilo, postanejo v življenju druge stvari. Sprva malo po sili, nato pa z izgubljanjem edine perspektive, ki je zate obstajala več let, kaj – desetletij, vse lažje in vse bolj iskreno.

Dokler nekega dne ne ugotoviš, da si zaradi te edine perspektive ki si jo poznal tudi kaj zamudil in da je šlo zaradi nje tudi kaj mimo tebe. Pa saj ne, da karkoli obžalujem, sploh ne.

Še dober občutek imam, ko se danes spominjam vsega kar je že bilo, ker se mi zdi, da sem eno zelo polno življenje že živel.

In zato, ker se mi zdi, da sem s Pito in Z-jko in N-jko dobil priložnost, da ustvarim še eno lepo zgodbo. S poklicem, kjer za kuliso ne gledam slike mojega najljubšega igrišča in s hobiji, ki niso le bedni nadomestek tistega, kar bi sicer v svojem življenju v resnici najraje počel.


Luks by road

14/11/2016

Da ne bodo (tako pogosto) padali Pitini očitki o tem, da se nikoli nikamor ne spravim, smo za praznike, oziroma krompirjeve počitnice naložili v avto prtljage za en teden in seveda mojega cestaka in odbrzeli proti Velikemu vojvodstvu Luksemburg.
Starša sva bila v štartu malo skeptična glede potovalne stamine najinih tamalih, pa sva organizirala gor grede spanje v bližini Munchena, in nazaj grede na Tirolskem. Psst! … obisk slednje je bil del najinega skrivnega itinerarja. Enajst ur v kosu, od tega štiri po zelo prometnih štiripasovnicah Nemčije, to pač ni mačji kašelj.

Šli smo v petek popoldne in prispeli v Luks v soboto, direktno v Majkino naročje. Pravzaprav v naročje stanovanja, ki nam ga je za teden dni odstopila v uporabo njena prijateljica. Šla je na Bali, zato ga ni potrebovala … Zaloge hrane na višku, komfort na nivoju. V zameno je Majka dobila slovenski med in nekaj paketov eko slovenskih jajc, pa morda še kakšno malenkost, žakelj je bil težek. Lastnica stanovanja je dobila pa ljubke copatke. 🙂

V nedeljo so punce kuhale kosilo, meni so pa za spremstvo dali gospoda, ki je ko je bil še mlajši in še ni bil pulmolog, raztegoval peloton in brata Schleck, in sva jo skupaj udarila na cesto. Ker je  Luks relativno majhen, sva v slabih petih urah in po 130 kilometrih obiskala njegove vse tri sosednje države: Belgijo, Francijo in Nemčijo. Razgiban teren po katerem sva potovala me je precej presenetil, ne vem namreč kdo me je v preteklosti uspel prepričati, da je Luks raven. Ampak niti ni, je prav zagaman in posejan s hupserji, ki si neusmiljeno sledijo. To zdaj vem in lahko potrdim.
Zato me je “wannabe LongSlowDistance” trening, ki to ni bil, precej zdelal. Ali pa je bil to moj spremljevalec … Hm? Anyway, hvala Chris!
Pa še prav zanimiva debata in komentarji so na koncu pri kosilu padli na temo Wigginsa in TUE in to s strani nekoga, ki se poklicno ukvarja z astmatiki!?

Nedeljo smo zaključili familjarno pohodniško, na điru po mestnem središču – Majka nam je pa za nameček na koncu ujela še bus na Limpertsberg. 🙂

Hvala bogu je bil ponedeljek tudi v Majkini excel tabelci dan za počitek in namenjen obisku približno 90 kilometrov oddaljenega francoskega Verduna. Pač jaz in … moja skrita WWI agenda. Ampak biti tako blizu in ne obiskati zgodovinsko tako pomembnega kraja, bi se mi pa zdelo škoda! In do 700.000 borcev, ki so tu darovali svoja življenja na oltar človeške neumnosti, precej nespoštljivo.
Doma, po vrnitvi, nas je na mizi pričakalo super kosilce, ki ga je za nas pripravil Majkin soprožič Hičo. Za nekatere je bilo prepikantno, ampak vsi odrasli smo ga večinoma pospravili s slastjo 😉

“Zone Rouge” – 100 let po najdaljši bitki WWI so še vidne njene sledi

Kostnica v Duamontu

Francoska kostnica v Duamontu

Na torkovo jutro sem si s kolesa luksemburško krajino vzel sam. Po malo manj kot dveh urah in štirih konkretnih klancih sem bil popolnoma potešen – ah, zjeban. Škoda, ker je bilo skoraj ves čas megleno, ker bi bilo sicer kičasto. Ceste in pokrajina in predvsem kultura njenih voznikov, so tu naravnost ustvarjeni za kolesarjenje. Poleg navdušenja nad doživetim, sem kot se je kasneje pokazalo, ta dan žal nekje staknil tudi virozo, ki pa je dokončno udarila šele cel teden dni kasneje.

Dan smo nadaljevali z odkrivanjem trikotnika na mejah Luksa, Nemčije in Francije. Seveda: mesteca Schengen, reke Mosell in Posarja! Majkin plan smo zagnali s kavico na trgu v Šengnu in ga nadaljevali z obiskom razgledišča nad reko Saar. Nekje vmes je njen plan malo zašel s poti, a smo jo skupaj kar uspešno vdeli in po urici zložne, neplanirane hoje stalu nad evropskim Horseshoe Bend-om.

Saarschleife - Sarina pentlja

Saarschleife – Sarina pentlja

Sreda je bila mestna – štacune and stuff. Tole bi zaradi mene lahko tudi izpustili … Vredno spomina je bilo le kosilce v Happ-u.  Njami, Majko!

V četrtek smo spakirali, se poslovili od Majke in sredi dneva krenili na pot proti Tirolski. Cilj: dežela Bergdoktorja! Zvečer smo že legli v postelje penziona v mali vasici v bližini Kufsteina – in Pita ni bila zadovoljna prav z ničemer.

Mislim, da je bil tale naš zadnji potovalni dan – petek -kaplja čez rob. Najprej zajtrk – beden, nato filmske lokacije – brezvezne in nato še pot – dolgočasna! In smo šli samo malo z avtom okrog, poškljocali in se nato odpeljali drito proti Bischofshofnu in avtocesti, in po najkrajši poti skozi karavanško luknjo domov. Na srečo sem na Tirolskem izsilil par fotk, sicer ne bi verjel, da sem tam sploh bil.

Jih bom špelam že kazal naslednje poletje, ko bo dr. Martin spet aktualen … 🙂

Doktorjeva ordinacija

Doktorjeva ordinacija

PS
Vse fotke sta prispevali Z.jka in N.jka.


VTM 2016

23/05/2016

Valamar Terra Magica – kot medklic cesti in v bistvu sploh prvič v tej sezoni zares dirkaško sedeč na gorcu – mi je bila končno le usojena! Lepo na EZ s familjo, v hotelu, s polpenzionom. In lagodnim sobotnim štartom šele popoldne ter nedeljskim kot običajno, prepozno – sredi dopoldneva.

Vse ostalo pa je bilo na meji … Težko bi se pritoževal, da me je zeblo, ker me ni. Na sobotnem štartu iTT-ja je termometer kazal 37 st. C! Na uvodni klanec XCM-ja do Ripende Kosi v nedeljo dopoldne pa 32! Da roke niso bile aktivne, tudi ne: kamenja je okoli Labina vedno bilo dovolj in polet čez balanco tudi ni umanjkal. Pljuča so delala na polno – posebno v soboto, noge pa v nedeljo malo manj – zato trasa C.

VTM 2016

VTM, Labin. Foto: Marko Kadija

Tehnikalije – forma celo zame po moje še kar je – in edina bedarija VTM-ja: da 45-letniki tekmujemo v kategoriji z 21-letniki …

Day1: GC 20/55, C45+ 3/…

Day2: GC 7/50, C45+ 2/…


ATT 2016

06/05/2016

Sedem štartov, na izbiro pa vsaj trikrat toliko različnih razdalj in višinskih profilov tras, tudi takšnih z gorcem – to je pokal Austria Top Tour.
V skupni seštevek pokala se štejejo trije najboljši dosežki, posamezni dosežek pa se vrednoti glede na časovni zaostanek za absolutnim zmagovalcem, torej s pomočjo časovnega koeficienta in vnaprej določenega fonda možnih točk.

Vsi letošnji štarti pokala so v Avstriji, v radiju maksimalno štirih ur in pol vožnje iz Ljubljane. To je verjetno za povprečnega Slovenca nezaslišano daleč, za nekoga ki je razdalje vajen, pa v soseščini. Ker je očitno, da sem se jaz že vnaprej odločil za opcijo 2., da me torej vozakanje v Avstrijo ne bo motilo, vožnjo tokrat omenjam zadnjič. 🙂

Prav tako omenjam zadnjič dejstvo, da so skoraj vsi štarti nedeljski in da se razen prvega, ki je v začetku maja, vsi zgodijo v zaporednih vikendih v juniju in juliju. To dejstvo je bilo mojim prodati moralno zame najbolj naporno, priznam. A ker sem hkrati vseeno tudi upal, da bomo kakšen takšen vikend lahko povezali v skupni izlet – z dirko, ups … je bila prodaja nekoliko lažja.

Priprav letos zaradi odločitve za ATT nisem pričel nič drugače, kot običajno. Oktobra in novembra sem pedaliral za dušo. Decembra sem dodal temu malce več intenzivnosti, precej več XT kot običajno – predvsem teka, januarja pa sem pričel dodajati tudi razdaljo.
Letos nisem štartal na Zimski ligi – kljub temu, da sta me nostalgija in FB grupa vlekli. A če bi želel voziti na Ligi resno – kar edino bi, če že bi :-), bi po preteklih izkušnjah marca že pregoreval. Za XC rekreacijo pa je Istra malce predaleč.

Tako je kombinacija zdravja, časa ki sem ga imel na voljo in jeseni pridobljene tehnike nanesla, da sem v začetku letošnje sezone čez vikende prebil na kolesu bistveno več / dlje časa kot običajno. Lahko bi tudi rekli, da sem prvič v kar nekaj letih kolikortoliko uspel zgraditi temeljito bazo. Dizel mašino, za katero sem vedel, da mi bo junija in julija prišla še kako prav.

Ker od vnaprej planiranih pomladanskih štartov potem zaradi priročnih izgovorov nisem vozil ne na portoroškem Bikefestu (prezgodaj), kot tudi ne na Kras krosu (preveč piha), sem v začetku aprila otvoritev sezone 2016 lovil že za zadnje laske.
Vrtački se je to zdelo sila zabavno. Moja glava pa je do tedaj preprosto prebila premalo časa na top obratih, da bi se ji dirkaška udeležba na dirkah zdela smiselna. 🙂

Sezono sem tako silom prilike otvoril kar z zaprto vožnjo na Črnuškem maratonu. Average sicer nizek – 35, a je izlet zaradi neplaniranega praznjenja mehurja in posledično lovljenja grupe vseeno postregel tudi z krajšim dvigom utripa v dirkaška nadstropja.

In nato je sledil že kar:

1.5.2016 – Neusiedlersee Radmarathon, 125 km, 250 vm
Mojo predstavo o maratonu okrog jezera, kot o pancake flat krogu, je krepko stresel že predogled začetnega dela trase v petek. Nedeljska izkušnja pa je potem posel drobljenja iluzije z neskončno furijo po false flatih precej solidno zaključila. Po oceni moje 500-ke, smo na 125 kilometrih realno storili za kar cca. 500 višincev.

Plan pred štartom je bil, odpeljati krog v 3:10:00. A ker je bila nato realnosti dodatno začinjena z:
5-minutnim all-out jurišem na hupser neposredeno po štartu (formiranje A grupe) in sledečim full gas pristopom do cilja,
– bočnim vetrom vzdolž vzhodne obale jezera (tu izgubim stik z B grupo) in
– za začetek sezone visoko povprečno hitrostjo,
sem bil na koncu glede na vse zadovoljen s C grupo in 12-minutnim zaostankom za zmagovalcem – 3:14:38 in GC 147/700 (M40+ 49/200).

Družinsko pa je obisk Gradiščanske postregel z bunk beding-om, turizmom in obiskom Family Park-a.

WP_20160429_19_57_11_Pro

Pomivalnik

WP_20160429_16_47_12_Pro[1]

When the shit hits the … roof

5.6.2016 – St. Poeltener Radmarathon, 158 km, 2728 vm

Sankt Poeltenski maraton se ponaša z največ cestnimi višinci v seriji – vsaj na papirju, zato sem ga z mojim watt per weight razmerjem upravičeno pričakoval  z nekoliko manjšim navdušenjem. Želel sem si ga samo odpeljati, tako – z najmanj škode za skupni rezultat serije. Tistih nekaj treningov na klancu, ki sem jih opravil v zadnjih tednih pred štartom, je bilo sicer povsem solidnih, a izkušenj s klanci na polno, po stotki, v resnici nisem imel / nimam. Pa še sodelovanje na družabnem dogodku, ki ga organizira podjetje kjer sem zaposlen, v celotnem tednu pred štartom – od osmih do polnoči – k boljšemu počutju in formi seveda ni pridodalo prav dosti …

Na četrt regeneriran od druženja sem tako s približno še 300 kolesarji ob 8:00 zjutraj izpred stavbe deželne vlade Spodnje Avstrije štartal proti jugu. Tempo grupe za začetek ni bil prehud, še v prvi hupser smo se zapeljali zmerno. Se je pa na jugu kljub rani uri že pobliskavalo in očitno nakazovalo, da se peljemo v neurje.

Dejansko se je skoraj takoj nato in še krepko pred prvim klancem od sedmih, kolikor nas jih je čakalo danes, ulil dež kot iz škafa in zares ponehal šele štiri ure (!) kasneje. V celotnem vmesnem času pa je vsaj rosilo, če ne že kar ulivalo in je bila zato vožnja v zavetrju (zaradi šprica) komaj mogoča, spusti pa spolzki, posuti s peskom in zelo nevarni. Skratka, ponovilo se je praktično to, kar sem lani doživel na Alpe Adria Giru na Vršiču. Spisek stotih, ki ali sploh niso štartali ali pa so med dirko odstopili, pač ne potrebuje nobenega dodatnega komentarja.

StPoeltenRM_2

Realnost ceste. Foto: Georg Pearl

Tehnikalije: plan je bil odpeljati “najtežjega na vzhodu” v petih urah – do cilja se jih je potem nabralo 5 in še 27 minut ali skoraj točno uro več kot skupnemu zmagovalcu, ki je bil – zanimivo – iz moje starostne kategorije (!). Od tega gre vsaj nekaj minut na rovaš policistke, ki me je v zadnjem krožišču pred ciljem usmerila na napačni odcep …
Strah pred klanci je bil pred štartom očitno povsem odveč, saj so mi šli presenetljivo dobro od nog, tudi tisti zadnji – seveda relativno, glede na moj že zgoraj omenjeni W/kg. 🙂 Tudi dosežena povprečna hitrost na trasi ni slaba glede na to, da sem skoraj 40 kilometrov spusta z vrha 5. vzpona odpeljal sam. GC 161/342 (M40+ 59/125).

In ja, to je moj glavni vtis z dirke, poleg ulivanja, ki pa verjetno ni stalnica: osamljenost. Ko se ti prva grupa odpelje, zaradi majhnega števila udeležencev v resnici pravzaprav zmanjka sodelavcev pri rezanju zraka na sicer izredno lepi in zahtevni trasi.

StPoeltenRM_1

Na startu: ko smo bili še suhi. Foto: St. Poelten Radmarathon

12.6.2016 – Dolomiten Radrundfahrt, 112 km, 1850 vm

Čez teden vremenska napoved za dolomitski krog ni obetala prav nič lepega: dež, oblake, celo nizke temperature … No, na koncu se je vse končalo lepo, glede na ostalo letos doživeto pa celo malo kičasto.

Dolomitenradrundfahrt se mi je sicer po razdalji – in ne po višincih – in načinu vožnje zdel nekoliko podoben mali Franji, a s porušenim ritmom. Namreč: full gas od štarta in juriš v prvi klanec, Gailberg – and then we went for something completely different – a vendar še kar full gas. 😮

Ta drugačnost, torej del trase maratona, ki poteka po povirju Ziljske doline – Gailtal-u – je dolga dobrih 40 kilometrov, dvigneš pa se v njej za konkretnih 700 višinskih metrov. Vendar to dvigovanje seveda ne poteka konstantno, to bi bilo preveč enostavno. Proti zatrepu doline se namreč dvigaš čez številne bolj ali manj strme zobce – hupserje, kar poskrbi za super intervalno vadbo – na nekaj kilometrov podlage. 🙂

Zaključek kroga – nekakšno Poljansko dolino dolomitskega kroga, predstavlja hiter spust po deželni cesti po dolini Drave nazaj do Lienza.

Za Franjin dolomitski giro sem potreboval 3:27:04, kar predstavlja približno pol ure zaostanka za zmagovalcem, oziroma GC 169/689 (M40+ 48/182).

19.6.2016 – Alpe Adria Giro, 165 km, 2480 vm

Od Alpe Adria Gira letos razen prijave nanj ni bilo prav veliko. Je bil moj strah pred morebitnim dežjem, ki so ga napovedovali tokrat že za dopoldan, prevelik. Oziroma sem bil zanj prelen.

Zato sem ostal doma in odfural par klancev v bližini Ljubljane. In bil spet itak konkretno namočen … Tile deževni vikendi v juniju postajajo nekoliko depresivni.

Ampak – nogi in glava so prišli do malenkost počitka, jaz pa glede na izrazito “klančarsko” konfiguracijo trase AA Gira ne ob prav veliko točk.

26.6.2016 – Mondsee Radmarathon, 135 km, 1250 vm

Na pot na Sedmograško sem se odpravil s puntičem in podcasti. Minila je brez posebnosti, če odmislim naliv – kaj naliv, vesoljni potop na predvečer dirke! Posledično so bile nato naslednji dan ceste polne peska in zato na spustih še posebno zabavne … Pardon, nevarne!

Štartal sem precej iz ozadja, ker sem zaradi jutranjega dviga štartne vrečke na štart skoraj zamudil. Do vrha prvega hupserja sem se skozi gnečo prifajtal v B grupo, za kaj več pa ni bilo nog. B grupo sem potem držal do konca.

Trasa 135-kilometrske razdalje je sicer položna, z izjemo dveh hribcev, v katera pa je šlo na polno. Na moje veliko olajšanje so se fantje v grupi proti koncu dirke malo umirili, zaradi česar mi je v cilj uspelo celo lepo odšprintati.

Čas 3:36 in drobiž, ali 15 minut zaostanka za prvim. GC 92/686 (M45+ 25/245)

To je bilo to, kar se mojega letošnjega zbiranja točk v ATT tiče. Po moje. Sledeča štarta sta namreč povsem klančarko naravnana in tu bom vozil bolj na užitek in preživetje, kot na rezultat.

3.7.2016 – Kaerntner Radmarathon, 106 km, 2150 vm

Od štarta na tem maratonu me je odvrnila slaba vremenska napoved z ohladitvijo. Verjamem pa, da je cesta lepa in vredna obiska. Popravim odločitev ob priliki. 😮

9.7.2016 – Salzkammergut MTB Marathon, 119 km, 3800 vm

Namesto na Salzburško, sem raje odšel predčasno na letni dopust z mojimi puncami 🙂 In te moje odločitve prav nič ne obžalujem …

ATT-ju 2016 pod črto: v skupnem seštevku doseženo končno 17./50. mesto v kategoriji M45+ in 105. v GC.

Za v prihodnje: če že, se ima na treh startih smisel pojaviti samo, če obstaja realna možnost za visok točkovni izkupiček. In še: če je le možno startaj na razdaljah s 1000-točkovnim izkupičkom!

Top 10 v M45+ je realen cilj!


Skuldaze

27/01/2016

Prva je v drugem in druga v prvem. Razredu seveda. 🙂 Kolk gre to hit.

Jaz pa tudi na začetku nečesa, za kar še ne vem kako bo teklo in se izteklo – od danes sem namreč prijavljen na austria-top-tour.at 2016. V bistvu na njihovih vseh sedem. Should be interesting, če že ne kaj drugega?

Pa še to – preizkušeno lahko ponovno tečem vsaj 10 km, ne da bi mi zato potem otekalo koleno. In že imamo celo novo paleto opcij …


Meet the Oldie

08/11/2015

Oldie je dirkalno kolo Flema, model Delphin. Ni iz titana, je pa Cinelli.

Njegov okvir je jeklen. Bil je butično zvarjen v Meinheimu v Nemčiji, konec prejšnjega stoletja, v delavnici legendarnega Fritza Flecka. Ta je sicer (bolj) znan zaradi izdelave prvih okvirjev iz titanovih cevi.

Natančneje in sodeč po kodiranju posameznih komponent (pesta, zavorne čeljusti) je bilo kolo sestavljeno in poslano na trg nekje v začetku 90-ih let. V svoji originalni podobi je bilo verjetno zelo podobno temu svojemu bratrancu z i-neta.

Na žalost so mojemu kolesu leta uporabe in čudaški lastnik(i)? kar konkretno prizadejali in je prišlo v moje roke precej zdelano.

WP_20150918_005[1]

Rane na okvirju je nekdanji lastnik prekril kar z barvo za radiatorje.

WP_20150918_011[1]

36 naper bo zagotavljalo potrebno trdnost za načrtovano CX uporabo.

WP_20150918_013[1]

High-tech iz začetka 90-ih – oldskul!

V osnovi obstoječa oprema na kolesu več kot zadošča zamišljenemu namenu – torej zimski uporabi.
Komponente Shimano 105 (pesta, zavore), Campagnolo Super Record (zobnika 52/42, gonilka 170 mm, prednji menjalnik, obroča), Suntour (zadnji menjalnik) so robustne in zagotavljajo solidno kakovost. Potrebna je bila le njihova krepka osvežitev.

Z Bolhe se je Oldie za 100€ moji dvokolesni floti precej na hitro pridružil letos sredi septembra. Nadaljnih 300€ sem odštel za njegovo obnovo, preobleko in povratek v vozno stanje. Za število ur dela ne vem, lahko pa če kdo upa, vprašate Pito. 🙂

Z Oldijem sem do današnjega dne prekobalil preko 410 – pretežno prašnih – kilometrov. Z užitkom!

WP_20151017_001[1]

Oldie, še neokrancljan, na testu v okolici Šentjošta.