Ob letu osorej – povodenj

12/11/2015

Lanskega leta, natančneje 21.10., je potoček ki teče skozi Frjanco (Florjanco) – zdaj na Maps-ih prvič videl da se imenuje Mavelščica (?) – po daljših krepkih padavinah močno narasel. Poplavil je celotni spodnji del doline, tako da je voda tekla dobesedno povsod.

Posledice povodnji je Pavka mukoma odpravljala kar nekaj časa.

Spodnje fotke so z mesta dogajanja – takrat in danes.

Dan potem, 22.10.2014

Frjanca – dan potem, 22.10.2014

Dovozna cesta, 22.10.2015

Neprevozna dovozna cesta, 22.10.2014

WP_20151009_002

Same place – leto dni kasneje, 9.10.2015

Advertisements

Meet the Oldie

08/11/2015

Oldie je dirkalno kolo Flema, model Delphin. Ni iz titana, je pa Cinelli.

Njegov okvir je jeklen. Bil je butično zvarjen v Meinheimu v Nemčiji, konec prejšnjega stoletja, v delavnici legendarnega Fritza Flecka. Ta je sicer (bolj) znan zaradi izdelave prvih okvirjev iz titanovih cevi.

Natančneje in sodeč po kodiranju posameznih komponent (pesta, zavorne čeljusti) je bilo kolo sestavljeno in poslano na trg nekje v začetku 90-ih let. V svoji originalni podobi je bilo verjetno zelo podobno temu svojemu bratrancu z i-neta.

Na žalost so mojemu kolesu leta uporabe in čudaški lastnik(i)? kar konkretno prizadejali in je prišlo v moje roke precej zdelano.

WP_20150918_005[1]

Rane na okvirju je nekdanji lastnik prekril kar z barvo za radiatorje.

WP_20150918_011[1]

36 naper bo zagotavljalo potrebno trdnost za načrtovano CX uporabo.

WP_20150918_013[1]

High-tech iz začetka 90-ih – oldskul!

V osnovi obstoječa oprema na kolesu več kot zadošča zamišljenemu namenu – torej zimski uporabi.
Komponente Shimano 105 (pesta, zavore), Campagnolo Super Record (zobnika 52/42, gonilka 170 mm, prednji menjalnik, obroča), Suntour (zadnji menjalnik) so robustne in zagotavljajo solidno kakovost. Potrebna je bila le njihova krepka osvežitev.

Z Bolhe se je Oldie za 100€ moji dvokolesni floti precej na hitro pridružil letos sredi septembra. Nadaljnih 300€ sem odštel za njegovo obnovo, preobleko in povratek v vozno stanje. Za število ur dela ne vem, lahko pa če kdo upa, vprašate Pito. 🙂

Z Oldijem sem do današnjega dne prekobalil preko 410 – pretežno prašnih – kilometrov. Z užitkom!

WP_20151017_001[1]

Oldie, še neokrancljan, na testu v okolici Šentjošta.


Sanjskih 1200 €

15/01/2013

Krat 2. In še enkrat toliko za družbo.

c1

Cheap shit, januar 2013

Cheap seat, januar 2013

Cheap seat, januar 2013

For the record.


Down the road

30/08/2012

Za menoj je par težkih dni. In noči. Psihično napornih. Takih, da bi zanje težko okrivil luno. Takih, ko hočeš vse stvari potuhtat in spravit pod kontrolo in v predalčke, pa se po 15-ih minutah razčlenjevanja zaveš, da nanje sploh vpliva nimaš. Skratka filing tak, kot pred rojstvom Z.jke. In greš potem še en krog. In še enega. In ko hočeš potem nazadnje zaradi jeze nad neoprijemljivostjo lastne usode vstati, se obleči in sredi noči sesti na bicikel in pobegniti v hosto, na srečo prej zaspiš.

Nikoli nisem bil mojster rezanja sidrnih vrvi in bog pomagaj, nekatere vrednote so mi – kot otroku – pretrdno vtepli v glavo, da bi šel zlahka preko njih (zato recimo nikoli ne kradem glasbe in filmov s spleta – ok priznam, precej off topic, vendar moram nekje zapisat). Ampak včasih je pač treba igrati tudi tvegano.
In tokrat (spet) sem. Prvi novemberski dnevi bodo tako očitno ponovno prelomni v mojem življenju.
V umirajoči jeseni sem nekoč že menjal umirjenost za svobodo, tokrat pa menjam zanesljivost enega delovnega mesta – ki pa se je v zadnjih mesecih tudi že kar nekako razblinjala in me prav zanima, kam bo razvoj dogodkov vso stvar pripeljal – za kreativni izziv drugega. Menjam delodajalca skratka.

Zaenkrat uspešno.
Sladko se je odpravljati na neko novo pot v življenju in nekako samoumevno, ko opazuješ druge, ki hodijo po njej. Ko si sam na tem, da to storiš, pa ni vse tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled. Zato občudujem tiste, ki v lajfu sploh ne komplicirajo. Razen pri iskrenem poslušanju sebe.


Na hladnem, pa spet ne tko zlo

03/01/2011

Običajni pozna jesen in zgodnja zima. Ko ni nič kaj dosti za povedat. In še manj za pogledat; tema zjutraj in tema zvečer, ko prihajamo domov in imamo potem vsi skupaj na sporedu bejbitivi ali pa jaz v Konexu solo diskaveri. In ni nič kaj prav originalno potepuškega za počet.

Ja, že res, da me prsti zato, ker je zdaj pač sezona – se komaj spomnim izraza: neige, glace et mixed – že še srbijo iz dvajsetletne navade, ampak jaz si zdaj pač ne morem več dopustiti biti tisti divji od prej, ker je šla moja glava v tem času pač odgovorno drugim interesom žvižgat. Da pred kratkim odkritega nezaslišanega greha, še od zadnjega lanskega vzpona tumpastih oklov na lednih orodjih, sploh ne omenjam.
To zdaj končno razumem. In čutim. In verjamem. Da te v življenju lahko izredno pomembnega naredi tudi še kaj drugega, ne le občutek, da si na robu ali na vrhu. Recimo izraz v učkah ob prvem poizkusu samostojne hoje. In gradnja stolpa iz lego kock v družbi majhnih prstkov. In da mi je lahko povsem dovolj biti v prostoru športa njegov čisto povprečen uporabnik – no, a kind of – v novem koordinatnem sistemu in z novimi limensi.

Letos se me za razliko od lanske sezone že od novembra bolezni pridno izogibajo, zato z vse večjim zadovoljstvom ugotavljam, da prav lepo nabiram bazo na trenažerjih in na občasnih vožnjah zunaj. Morda bi lahko za še boljše športne občutke skočil dodatno še na kakšno nedeljsko dirko zimske lige v Istro, a mi je prevečkrat preudobno doma.
Tudi bejbija sta zdrava, če odmislim običajne kratke in tudi za naju s Pito naporne epizodice z bruhanji in drisko in zamašenimi noski, zato tudi spimo OK.
V bistvu čutim, da padam v eno tako veselo družinsko rutino, ki je prijetna in vsak nov dan bolj izpolnjujoča in me osrečuje. Ja, spet lezem v kožo tistega zadovoljnega labradorca, ki me dela močnega. Končno. In hkrati trikrat trkam ob les: tok, tok, tok.

Ker bomo pač za take občutke tudi v prihodnje še naprej morali imeti veliko sreče in biti močni. Najprej v četrtek.
In imeti debelo dlako. Ker nas bo sicer, sploh če kani naš domači plinski grelec še naprej tako izdajalsko crkovati, kot je to počel čez praznike, tale drobceni preostanek zime, ki nas še loči od sončka in zelene travice in gugalnic, lahko še pošteno zeblo.


Under construction

14/10/2010

Rastoči zapis o predelavi starega gorca v singlespeed kolo.