Just in case

Ne, ne plezam več. Razlagam verjetno že n-tič, n-ti faci, ki se me spomni s ferajna (in takšnih še vedno srečam kar dosti). Že 8 let ne več, oziroma 5, kakor pravkar vidim. Zato ker: … in potem je tu kar nekaj razlogov – precej bednih, če bi me vprašal po njih trdnosti pred desetimi leti, ko sem bil še v “flowu” in povsem solidnih, če me vprašaš danes.

Prvi in najpomembnejši in sploh tisti iz katerega izhajajo nadalje vsi preostali pa je: pomanjkanje časa. Kar pravzaprav, vsaj če resno misliš s početjem nečesa in če te to veseli, sploh ne bi smel biti noben problem.

No, pa je, vsaj zame je bil in je. Ne, da me ne bi veselilo in ne, da ne bi misli resno s početjem tega. Prav zato ker sem mislil resno, je nastal problem. Morda res samo v moji glavi, ampak družina vendar ne more biti suženj mojih ambicij.

No, pravzaprav jaz nisem tip človeka, ki bi takšno žrtvovanje ljudi, ki so mi pri srcu, pa če bi se še tako strinjali s tem kar počnem in če bi bilo to strinjanje še tako iskreno – in kaj to pove o njih samih? – lahko prenesel.

Ker, čisto resno : resno pomeni časovno intenzivno in hkrati tudi “resno”, torej nekaj, kjer žena in otroci ne morejo sodelovati ter nenazadnje tudi – nevarno. Torej nekaj, kar je lahko zame tudi usodno – in usodno je lahko zelo hitro in brez tvojega lastnega vpliva; kar zelo dobro veš, če si se s tem ukvarjal tako dolgo kot jaz in se  poslavljal v mislih in na pokopališčih od prijateljev – kdo bo potem skrbel za moji mladički do polnoletnosti?

In kdo jima bo igral vlogo nadomestnega roditelja?

Ja, je torej pri vsem skupaj kar nekaj pomislekov in dober približni nadomestek tega kar je bilo, postanejo v življenju druge stvari. Sprva malo po sili, nato pa z izgubljanjem edine perspektive, ki je zate obstajala več let, kaj – desetletij, vse lažje in vse bolj iskreno.

Dokler nekega dne ne ugotoviš, da si zaradi te edine perspektive ki si jo poznal tudi kaj zamudil in da je šlo zaradi nje tudi kaj mimo tebe. Pa saj ne, da karkoli obžalujem, sploh ne.

Še dober občutek imam, ko se danes spominjam vsega kar je že bilo, ker se mi zdi, da sem eno zelo polno življenje že živel.

In zato, ker se mi zdi, da sem s Pito in Z-jko in N-jko dobil priložnost, da ustvarim še eno lepo zgodbo. S poklicem, kjer za kuliso ne gledam slike mojega najljubšega igrišča in s hobiji, ki niso le bedni nadomestek tistega, kar bi sicer v svojem življenju v resnici najraje počel.

Advertisements

5 Responses to Just in case

  1. Gregor Torkar pravi:

    Super napisano 🙂

  2. enxen pravi:

    Hej, tnx!

  3. Janez Vratanar pravi:

    Bolje ne bi mogel napisat. Enako je pri meni 😉

  4. enxen pravi:

    Je prišlo kar samo … hvala! 🙂

  5. potpodnoge pravi:

    Čestitke! Fotr.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s