VTM 2016

23/05/2016

Valamar Terra Magica – kot medklic cesti in v bistvu sploh prvič v tej sezoni zares dirkaško sedeč na gorcu – mi je bila končno le usojena! Lepo na EZ s familjo, v hotelu, s polpenzionom. In lagodnim sobotnim štartom šele popoldne ter nedeljskim kot običajno, prepozno – sredi dopoldneva.

Vse ostalo pa je bilo na meji … Težko bi se pritoževal, da me je zeblo, ker me ni. Na sobotnem štartu iTT-ja je termometer kazal 37 st. C! Na uvodni klanec XCM-ja do Ripende Kosi v nedeljo dopoldne pa 32! Da roke niso bile aktivne, tudi ne: kamenja je okoli Labina vedno bilo dovolj in polet čez balanco tudi ni umanjkal. Pljuča so delala na polno – posebno v soboto, noge pa v nedeljo malo manj – zato trasa C.

VTM 2016

VTM, Labin. Foto: Marko Kadija

Tehnikalije – forma celo zame po moje še kar je – in edina bedarija VTM-ja: da 45-letniki tekmujemo v kategoriji z 21-letniki …

Day1: GC 20/55, C45+ 3/…

Day2: GC 7/50, C45+ 2/…

Advertisements

Skuldaze

27/01/2016

Prva je v drugem in druga v prvem. Razredu seveda. 🙂 Kolk gre to hit.

Jaz pa tudi na začetku nečesa, za kar še ne vem kako bo teklo in se izteklo – od danes sem namreč prijavljen na austria-top-tour.at 2016. V bistvu na njihovih vseh sedem. Should be interesting, če že ne kaj drugega?

Pa še to – preizkušeno lahko ponovno tečem vsaj 10 km, ne da bi mi zato potem otekalo koleno. In že imamo celo novo paleto opcij …


S šodra na cesto

31/03/2014

Vnetju mojih sinusov ni videti konca in mi po malem še / že kar gnjavijo. Čez teden jim absorbirani stres ne dovoli zazdravljenja, vikendi so pa sploh kulminacija. Na momente že dvomim, da je vse skupaj le prehlad, ki sem se ga 14 dni nazaj nalezel v vrtcu. Posredno, se razume. 🙂

Dež in sonce, mraz in pomlad. Kot v kakšnem izkrivljenem štosu imam čas imeti čas vedno ob nepravem trenutku. Zato svoje watte bolj ali manj (pogosto) odfuram kar na trenažerju. A če se le pokaže priložnost, smuknem tudi na prosto. Čas je že, da se kakovost dopolni tudi s količino.

Idealna priložnost za to je bil Bike festival minuli vikend, torej v nedeljo v Portorožu.
Sonce, brezvetrje, semi-dirka in grupa, ki ga je fino raztegovala. Klanci so šli na polno, smene na ravninah – če kaj takega v Istri sploh obstaja – pa so letele. Dejstvo, ki (še) ni zaskrbljujoče, ampak mi je pa vseeno dalo misliti je, da sem zadnji klanec na Bijele zemlje, po cca. dveh urah vožnje na polno, lahko odpeljal le še na tempu!?! Ja, je čas za premislek (o šibkih in močnih točkah) …

bike festival_perskindol1

foto: Perskindol

Z.-jka je medtem dopolnila šesto leto življenja. In N.-jka ji hitro (razvojno) sledi. Piški že rolata! Še prav pred kratkim pa sta se pred menoj vozili v vozičku in bili zadovoljni z izletom v Tivoli in plazenjem po trati … In njun najljubši psiček je medtem poginil. Pojasnilo o tem naju še čaka …

Čez vikend so nam vlomili v garažo in Piti iz nje ukradli anando. Meni pa tale (končani) projekt. Pita meni, da je nekdo očitno uočil, da se naokrog vozim na dragih (sic!) biciklih, pa je poizkusil … Na srečo sta ljubčka spravljena drugje, na varnem. Zaenkrat.


Pomirjen

20/01/2012

Nič novega, v bistvu. Še vedno na istem naslovu, za malo manj šuškov, v isti sestavi, z istimi sanjami in isto realnostjo. Fajn da so tudi ljudje, ki so včasih pripravljeni popuščat, če ima to smisel in ne rinejo zaradi principa z glavo skozi zid, kot to vedno počnem jaz. In fajn, da je tak ravno najin lastnik, ker nam je tu, kjer trenutno smo, res lepo in priročno.
Pa letos še plesni na prekladah, ki sicer vsako zimo zaradi konstrukcijske napake mori veliko stanovalcev v naselju ni toliko, ker je taka suha in izvenserijska zima. A ni, da take še ne bi bilo, kot jih danes veliko slišim razglašati. Jaz jih takih, po svojih športnih udejstvovanjih, v mislih pa po obrazih sotrudnikov pred očmi, pomnim vsaj pol ducata …

In drsim tako zaradi vseh teh spominov in realnosti ki me ta hip obdajajo, počasi v eno tako pomirjeno stanje, nekam tja nazaj v kranjsko nirvano s preloma milenija, ki se v moje misli vse pogosteje javlja kot referenčna. Mir, pes, ritem in dišeč, suh zrak, celo koleno in poln koš ukvarjanja samo s samim seboj … huh, bil sem odprt oltarček duha takrat, ko bi ga moral hiteti zagrinjati pred darovi nepoklicanih. Smešno naporno, da more šele očiščenje narediti, da znaš bolje oceniti in ceniti odsotnost notranjega dialoga.

In da, zima kljub vsemu je, saj v moje misli pogosto vstopa Magični. Vse kar je bil, vse kar sva skupaj doživela in občasno tudi vse, kar bi lahko bil, če bi še živel.
Veš, res pogrešam najine fužinske kofetkarije in ledena podmonterejevska jutra. Hm, pravzaprav vse te zgodbe v katerih nastopaš premorejo toliko miru in suverenosti, da se mi zdi, da me prav taka tasiva puhovka, kot si jo imel tudi ti, ko jo nadanem, vedno greje močneje, kot bi me povsem enaka, pa nepolinkana. Težko je, ko prijatelj odide. Ampak saj to že veš.

In ker je zima, se večkrat kot običajno vprašam tudi, če pa morda jaz le nisem res en čisto navaden izdajalski kljukec? Ker sem ga – alpinizem – povsem zanemaril in ga ne prakticiram prav nič več kljub temu, da mi je skoraj četrt stoletja nesebično služil kot orodje za omogočanje uvidov v ta del celote, v katerem kar dobro živim danes.
A ravno zato – ne, nisem! Midva sva račune poravnala! Dobil je moj znoj in kri in solze in jaz v zameno za njih od njega nauk: da za vsako prepreko vedno stoji nova, še višja in da je v zorenju do tiste duhovne moči, ki omogoča korak preko nje pravzaprav ves smisel igre življenja.
Zato le tuhtat in tuhtat in tuhtat in pri tem v tem začaranem krogu zaradi tega nikar ne umret, ker brez življenja ni igre in ne igre brez življenja – kulise in načini pa so in bodo vedno le navadne tehnikalije, zato jih pliz, nikoli ne povzdiguj preveč in ne malikuj!

In ker naj blog beleži, morda za konec vseeno vsaj na kratko o tehnikaliji, ki mi to zimo uspešno pomaga lajšati sicer pri meni za ta čas običajne težave s sinusi in se hkrati navezuje še na vse zgoraj zapisano: Daleron? I don’t think so!.
Odkar prakticiram tale jogijski ritual, se moji sinusi zelo uspešno otepajo vnetij. Vsaj zaenkrat – trk, trk. Hrapavo grlo pa je sploh preteklost. Ja ja, odgovor je vedno v (v/ob)račanju k sebi.


Moj paleo izziv

12/10/2010

Včeraj sem začel s štiritedenskim paleo izzivom.

Obširnejše poročilo o izkušnji se od konca prvega tedna izziva dalje lahko pričakuje na tej podstrani.


Did not start

28/06/2010

DNS. Niti ne DNF. Ker priložnosti za ne priti skozi cilj Selleronde niti nisem imel. Dobil. Whatever. Razlog: počena zvezdica v vratu vilic bajka.

Da je počena, sem opazil v petek zjutraj, ko sem na domačem balkonu še zadnjič pred sobotno dirko šaril po kolesu. Zvezdica je v bistvu en tak droben kos narezane pločevine, ki ga dobiš v vsaki malo bolje založeni kolesarski štacuni za ene 4 evre. Nikakav. A pomemben.
Brez nje je v krmilnem ležaju luft (edit: zdaj vem, da to ne drži povsem), tko kot imaš recimo brez drobne prednje kolenske križne vezi luft v kolenu. In potem ni mirnega teka in obstaja realna bojazen, da bi lahko šlo nenadoma vse skupaj v maloro. Pa je to res ena taka čist micena zadeva … matr … ki je zdaj prav resno grozila, da mi bo za-j vikend.

Na nesrečo je bil v petek v Sloveniji praznik, pa je zato v Ljubljani nisem mogel zamenjati, na poti v Dolomite pa sem na nesrečo (ponovno) v Lienzu nepoučen kupil takšno, napačnih dimenzij (nauk: večkrat beri Sheldona Browna). Kar sem nato mnogo prepozno, da bi lahko še kaj (po)opravil, opazil šele na nekem peščenem parkirišču, visoko pod prelazom Sella.

V ugašajočem večernem soncu, pod Messnerjevo smerjo v Drugem stolpu. V katere vertikali sva svoje dni, tudi že malo v nevihti, po eni od mojih Kirgizij uživala s Pito.
Oh, ja – a ker mi poleg obujanja spominov in vzdihovanja po sobotni vožnji in tega, da pomalicam odlično Pitino predpripravljeno rižoto ni ostalo prav nič pametnega, kar bi še lahko storil (štacune v Selvi zaprte, sobotni štart prezgoden, naključje, da bi kje našel koga, ki bi mi bil pripravljen odstopiti prav ta košček opreme, če bi ga sploh imel, pa malo verjetno), sem se lahko le spet vsedel v avto in odšofiral nazaj. Smjer: kućne radosti.

Kućne radosti

Vendar tokrat prosim čez Cortino in mimo Niagare – se še spomniš dogovora, Jasen? (Težka bo?!) Ker sem bil pač prepričan, da bo tako hitreje. V gardensko Selvo sem se čez tirolski Pustertal namreč cijazil obupno dolgih 6 ur! In iz Val Gardene čez Arabbo in Cortino nazaj v Ljubljano po praznih cestah … 5:45 ure. Hmm? Majčkeno razvajen od avtocest, perhaps?

Anyway, fajn in poučen roadtrip, kljub doživeti hudi nočni nevihti na avtocesti med Postojno in Logatcem. Konec koncev … starter pekiđ sem dobil (bikerski nahrbtnik, kolesarski triko in rutka z motivom Selleronde – relativno precej za 70€ štartnine) in štartno številko 551 tudi, ventile na mašini multiple sem na autostradah spucal in še izučilo me je, da je modro generalno poservisirati kolo vsaj kak dan prej, pred dirko (in pogosteje brati modrosti Sheldona Browna).
Pa še toliko časa in energije mi je v soboto po vseh prekopicovanjih po serpentinah in analizah ostalo, da sem lahko oba powerbara in powergel iz starter pekiđa skuril na eni krajši, popoldanski simulacijski selirondi (70K/2300m) čez drn in strn soparnih Polhograjcev.

Ni bila niti približno Sellaronda, je bila pa OK-runda. Želja po Sellarondi pač ostaja …

In še detajl, o katerem raje ne bi … Danes, v ponedeljek, sem na Sheldonu namreč našel tole navodilo:

“To adjust an “Aheadset”-type headset, the stem binder must be loosened, then the bolt that runs through the cap to the starnut is tightened … This presses the stem down against the tapered bushing that fits inside the adjustable cup and takes up the slack in the system. The stem is then aligned with the front wheel and tightened with its binder bolts (once the stem binder bolts have been tightened, the adjusting bolt that goes to the star nut is under no significant stress, and may even be removed).”

OMG! Torej bi le lahko vozil?!


Home alone

07/06/2010

Punce so danes popoldne ob petih šle. Teško mi palo … Želim jim, da bi se imele na morju fajn in da bi bile zdrave in da bi čimbolj uživale. Spočile se verjetno tako ne bodo – glede na to, da sem pred nekaj minutami govoril s Pito, pa še niso spale!?

Jaz sem po njihovem odhodu na večer na balkonu na soncu ležerno opral bicikel, očistil in naoljil verigo, obrisal diske zavor in pakne – ki so po slabem mesecu, oziroma 44-ih urah, oziroma 620 kilometrih in 16.151 višinskih metrih XC uporabe že spet videti prekleto oglodane!?! – in se zapeljal do Koseškega bajerja na testno vožnjo. Po vrnitvi pa sem čisto do teme presajal rože. No, prazaprav sem samo našemu hohštaplerskemu zeliščnemu šopku, baziliki, rožmarinu, timijanu in žajblju dosul zemlje in OK, preselil en kaktus, pardon sočnico, v malo večji lonček.

Pa je bilo potem potrebno balkon še počistiti, kar sem storil kar s sesalcem za prah in v zaletu mimogrede pospravil še drobtine izpod kuhinjske mize in prašne kosme izpod postelje v spalnici.
Napolnil in zagnal sem pomivalnega in pralni stroj – da razveselim Pito z mojo novo barvno mešanico – in pobral vrečko s smetmi iz kuhinje in tisto s kakci iz kopalnice in ju odnesel v kontejner pred blok.
Pospravil sem Z.jkine igrače in zložil suho perilo.

Se nato vsedel za računalnik in spil kozarec vode. Pisal.

Misli pa mi že uhajajo k tlačenju kolesa v punta. Jutri grem popoldne malo oponašat Sinico, pa gre z menoj na šiht … Potem pa me zvečer – upam da po pizzi – čakajo okna, vrata in kopalnica. Glitzi, glitzi, happy, happy.