Just in case

13/01/2017

Ne, ne plezam več. Razlagam verjetno že n-tič, n-ti faci, ki se me spomni s ferajna (in takšnih še vedno srečam kar dosti). Že 8 let ne več, oziroma 5, kakor pravkar vidim. Zato ker: … in potem je tu kar nekaj razlogov – precej bednih, če bi me vprašal po njih trdnosti pred desetimi leti, ko sem bil še v “flowu” in povsem solidnih, če me vprašaš danes.

Prvi in najpomembnejši in sploh tisti iz katerega izhajajo nadalje vsi preostali pa je: pomanjkanje časa. Kar pravzaprav, vsaj če resno misliš s početjem nečesa in če te to veseli, sploh ne bi smel biti noben problem.

No, pa je, vsaj zame je bil in je. Ne, da me ne bi veselilo in ne, da ne bi misli resno s početjem tega. Prav zato ker sem mislil resno, je nastal problem. Morda res samo v moji glavi, ampak družina vendar ne more biti suženj mojih ambicij.

No, pravzaprav jaz nisem tip človeka, ki bi takšno žrtvovanje ljudi, ki so mi pri srcu, pa če bi se še tako strinjali s tem kar počnem in če bi bilo to strinjanje še tako iskreno – in kaj to pove o njih samih? – lahko prenesel.

Ker, čisto resno : resno pomeni časovno intenzivno in hkrati tudi “resno”, torej nekaj, kjer žena in otroci ne morejo sodelovati ter nenazadnje tudi – nevarno. Torej nekaj, kar je lahko zame tudi usodno – in usodno je lahko zelo hitro in brez tvojega lastnega vpliva; kar zelo dobro veš, če si se s tem ukvarjal tako dolgo kot jaz in se  poslavljal v mislih in na pokopališčih od prijateljev – kdo bo potem skrbel za moji mladički do polnoletnosti?

In kdo jima bo igral vlogo nadomestnega roditelja?

Ja, je torej pri vsem skupaj kar nekaj pomislekov in dober približni nadomestek tega kar je bilo, postanejo v življenju druge stvari. Sprva malo po sili, nato pa z izgubljanjem edine perspektive, ki je zate obstajala več let, kaj – desetletij, vse lažje in vse bolj iskreno.

Dokler nekega dne ne ugotoviš, da si zaradi te edine perspektive ki si jo poznal tudi kaj zamudil in da je šlo zaradi nje tudi kaj mimo tebe. Pa saj ne, da karkoli obžalujem, sploh ne.

Še dober občutek imam, ko se danes spominjam vsega kar je že bilo, ker se mi zdi, da sem eno zelo polno življenje že živel.

In zato, ker se mi zdi, da sem s Pito in Z-jko in N-jko dobil priložnost, da ustvarim še eno lepo zgodbo. S poklicem, kjer za kuliso ne gledam slike mojega najljubšega igrišča in s hobiji, ki niso le bedni nadomestek tistega, kar bi sicer v svojem življenju v resnici najraje počel.

Advertisements

Sončev dan

21/05/2012

Kilometri se lepo nabirajo in vzdržljivost počasi raste. Ti vikend blokci so res kul. Sploh, če so za spremembo začinjeni z lepim vremenom, kot je bil minuli in mi planov ni potrebno flikati s tekom – pa čeprav …

V petek sem ga po šihtu s cestakom tiščal na moč v klanec, se v soboto zarana urno zapodil z MTB-jem gor in dol po bregih Polhograjcev in spotoma vključil še eno kruto tabato navkreber, v nedeljo pa trojčka zašpilil z dolgim naj-bi-bil vzdržljivcem po cestah bližnje okolice.

Čelni veter – napovedani okrepljen jugozahodnik – ki sem ga kasiral v Radmirju, je vzdržljivca prekategoriziral v vožnjo na moč, ma na srečo je šlo dol s Črnivca na gravitacijo …
Nadaljna vožnja do Ljubljane je bila pa ravno pravšnja psihološka priprava na zadnjih 40 kilometrov Salzkammerguta, če se ne motim, hehe 🙂

Nekje vmes med Stahovico in domačo kopalnico sem sicer uletel na eno vrtno pojedino, ko sem šel terjat Primožev dolg, in bil povabljen k mizi, a sem iz načelnosti povabilo odklonil. Če se bajka, se bajka! Bajka. Ah ne, basta!

Sledi teden na off in v nedeljo dirka v Vrtojbi. Če bo vreme res ves čas bolj deževno, bom lahko več tekel. Kar bi bilo kar fajn, če mislim resno z GM4O.