Just in case

13/01/2017

Ne, ne plezam več. Razlagam verjetno že n-tič, n-ti faci, ki se me spomni s ferajna (in takšnih še vedno srečam kar dosti). Že 8 let ne več, oziroma 5, kakor pravkar vidim. Zato ker: … in potem je tu kar nekaj razlogov – precej bednih, če bi me vprašal po njih trdnosti pred desetimi leti, ko sem bil še v “flowu” in povsem solidnih, če me vprašaš danes.

Prvi in najpomembnejši in sploh tisti iz katerega izhajajo nadalje vsi preostali pa je: pomanjkanje časa. Kar pravzaprav, vsaj če resno misliš s početjem nečesa in če te to veseli, sploh ne bi smel biti noben problem.

No, pa je, vsaj zame je bil in je. Ne, da me ne bi veselilo in ne, da ne bi misli resno s početjem tega. Prav zato ker sem mislil resno, je nastal problem. Morda res samo v moji glavi, ampak družina vendar ne more biti suženj mojih ambicij.

No, pravzaprav jaz nisem tip človeka, ki bi takšno žrtvovanje ljudi, ki so mi pri srcu, pa če bi se še tako strinjali s tem kar počnem in če bi bilo to strinjanje še tako iskreno – in kaj to pove o njih samih? – lahko prenesel.

Ker, čisto resno : resno pomeni časovno intenzivno in hkrati tudi “resno”, torej nekaj, kjer žena in otroci ne morejo sodelovati ter nenazadnje tudi – nevarno. Torej nekaj, kar je lahko zame tudi usodno – in usodno je lahko zelo hitro in brez tvojega lastnega vpliva; kar zelo dobro veš, če si se s tem ukvarjal tako dolgo kot jaz in se  poslavljal v mislih in na pokopališčih od prijateljev – kdo bo potem skrbel za moji mladički do polnoletnosti?

In kdo jima bo igral vlogo nadomestnega roditelja?

Ja, je torej pri vsem skupaj kar nekaj pomislekov in dober približni nadomestek tega kar je bilo, postanejo v življenju druge stvari. Sprva malo po sili, nato pa z izgubljanjem edine perspektive, ki je zate obstajala več let, kaj – desetletij, vse lažje in vse bolj iskreno.

Dokler nekega dne ne ugotoviš, da si zaradi te edine perspektive ki si jo poznal tudi kaj zamudil in da je šlo zaradi nje tudi kaj mimo tebe. Pa saj ne, da karkoli obžalujem, sploh ne.

Še dober občutek imam, ko se danes spominjam vsega kar je že bilo, ker se mi zdi, da sem eno zelo polno življenje že živel.

In zato, ker se mi zdi, da sem s Pito in Z-jko in N-jko dobil priložnost, da ustvarim še eno lepo zgodbo. S poklicem, kjer za kuliso ne gledam slike mojega najljubšega igrišča in s hobiji, ki niso le bedni nadomestek tistega, kar bi sicer v svojem življenju v resnici najraje počel.

Advertisements

Kolenske vesti in dilema

05/07/2010

Izvid radiologa in čakalna doba za rekonstrukcijo ACL nista obetavna. Zmerna artroza, velik izliv v sklep, par cist, precej zmlinčen medialni meniskus in leto, do leto in pol dni čakanja na poseg. Mislm … že ničkaterič … da lahko tek zelo verjetno odpišem, vse ostalo kar je športnega, pa zaenkrat ostaja odprto. Vsaj upam, da je tako.
Pri čemer o sistemu javnega zdravstva, skozi katerega sem se moral (tudi samoplačniško) prebiti do zgornjih informacij, raje ne bi. Sploh ker vanj redno vplačujem. In ga navsezadnje zelo poredko koristim.

Moj Salzkammergut (khm, Waterloo) se nezadržno bliža. In glej ga zlomka: bližje ko je, manj verjetno se mi zdi, da sem s progo sploh sposoben opraviti v predvidenem času. In verjetno res nisem, kajti opraviti z 210/7.1 km v šestnajstih urah, pri čemer jih za ne najbolj tehničnih 130/4.0 km porabim 10, se že aritmetično ne izzide, kaj šele psihološko.
Iti, ali ne iti, bo odločitev, ki si jo bom očitno puščal do zadnjega. Čeprav se bom moral na kraju neizbežno, pa čeprav s cmokom v grlu, za eno ali drugo vseeno odločiti.

Medtem pa se pripravljam dalje, kot da dileme ni. Na škodo Pite, Z.jke in N.jke, za katerih družbo sem prikrajšan ob popoldnevih in čez vikende (and I hate this!). Ostala sta mi pač še dva tedna – čeprav se z vso z ne-prevoženo kilometražo, ki bi jo želel (in moral) imeti v nogah, zdaj ne da več kaj dosti storiti. Razen da vozim dolge, vzdržljivostne runde.

Tako sem tadolgo sobotno, ki naj bi mi tokrat služila tudi kot nekakšen samo-preizkus pred Salzkammergutom, minuli vikend zastavil v Julijcih. Klancev v Polhograjcih in Loškega pogorja sem se namreč naveličal že do te mere, da sem se pripravljen precej voziti tudi po asfaltu, da se jim le ognem.
Odpeljal sem klasiko Kranjska gora – Vršič – Bovec – Mangrtsko sedlo – Predel, vključil za Rabljem dolino Mrzle vode in vzpon na sedlo Prašnik (sella Prasnig), kjer sem na šodrastem spustu v Zajezero preklel moj fancy cestni wheelset z Race Kingicami, se potem zaradi zaprte ceste ne-odpeljal na Višarje in nazadnje s polnim kufrom vsega privrtel nazaj v Kranjsko goro iz Ovčje vasi (Valbruna) kar po (odlični) kolesarski stezi, za katero nisem vedel, da sploh (že) obstaja (10 ur, 123/3.5 km).

Huda vročina me je kljub obilici zaužite tekočine tokrat izdatno zdelala, pa še odrgnine sem zaradi znojenja fasal po tazadnji – ampak saj tako vroče zna biti navsezadnje tudi v Avstriji, ne? – zato ob prihodu na cilj v Kranjski gori nisem prav točno vedel, ali naj bom s preizkusno turo zadovoljen ali naj bom zaradi nje razočaran, pravzaprav niti tega ne, kaj naj s kolesom (oziroma na njemu) sploh počnem.
No … tam nekje sem v mislih tudi še danes.


Spet bolani

16/06/2010

Vrtec res dela čudeže. Dva dneva v ustanovi in smo že bolani. Pa ravno danes, ko imajo malčki zaključni piknik ob koncu šolskega leta in ko naj bi vsaka družina predstavila svoj “talent”? No dobro, potem pa evo: naj bo ta – zbolevati, naš!


Home alone

07/06/2010

Punce so danes popoldne ob petih šle. Teško mi palo … Želim jim, da bi se imele na morju fajn in da bi bile zdrave in da bi čimbolj uživale. Spočile se verjetno tako ne bodo – glede na to, da sem pred nekaj minutami govoril s Pito, pa še niso spale!?

Jaz sem po njihovem odhodu na večer na balkonu na soncu ležerno opral bicikel, očistil in naoljil verigo, obrisal diske zavor in pakne – ki so po slabem mesecu, oziroma 44-ih urah, oziroma 620 kilometrih in 16.151 višinskih metrih XC uporabe že spet videti prekleto oglodane!?! – in se zapeljal do Koseškega bajerja na testno vožnjo. Po vrnitvi pa sem čisto do teme presajal rože. No, prazaprav sem samo našemu hohštaplerskemu zeliščnemu šopku, baziliki, rožmarinu, timijanu in žajblju dosul zemlje in OK, preselil en kaktus, pardon sočnico, v malo večji lonček.

Pa je bilo potem potrebno balkon še počistiti, kar sem storil kar s sesalcem za prah in v zaletu mimogrede pospravil še drobtine izpod kuhinjske mize in prašne kosme izpod postelje v spalnici.
Napolnil in zagnal sem pomivalnega in pralni stroj – da razveselim Pito z mojo novo barvno mešanico – in pobral vrečko s smetmi iz kuhinje in tisto s kakci iz kopalnice in ju odnesel v kontejner pred blok.
Pospravil sem Z.jkine igrače in zložil suho perilo.

Se nato vsedel za računalnik in spil kozarec vode. Pisal.

Misli pa mi že uhajajo k tlačenju kolesa v punta. Jutri grem popoldne malo oponašat Sinico, pa gre z menoj na šiht … Potem pa me zvečer – upam da po pizzi – čakajo okna, vrata in kopalnica. Glitzi, glitzi, happy, happy.


N.jka se predstavi

02/06/2010


Cajt gre, cajt bi tekel

02/06/2010

Cajt gre. Meteorološko poletje, huh? Že …

Oblačni dnevi, ki jih nadomesti sonce, ki ga nato operejo plohe in spet obriše veter. Vsak naliv odloži na najinem balkonu nov sloj cvetnega prahu. Okenska stekla pa so zaradi njega vse bolj motna. Pogrešam čebelice. Jih je kdo videl?

Dnevi pa so kljub pomraćini res vse daljši in govorjeni beli oblački nad Z.jkino glavo vse bolj gosto popisani. Za rezanje papirja zdaj spretno uporablja svoje nove škarjice iz plastike. In lula brez pleničke. Po kopalniških tleh poleg kahlice, v gatke in na parket, v vrtcu pa vedno znova tja, kamor je treba. Pridna. Le kakca nam še ne da. Smrdeče maše v reži med foteljem in steno so še vabljive.

N.jka je čez pomlad naštudirala obračanje s hrbta na trebuh in obilne mišelinke ji pri tem ne predstavljajo več nobene ovire. Kot prava sumo borka zna zdaj tudi že objeti Pito s tako močjo, da le-ta zakriči. Kar N.jko spravi v neverjetno dobro voljo … in če sklepam samo po tem, bi si upal trditi, da naju čez nekaj mesecev čaka soočenje z Z.jko, potencirano s faktorjem (vsaj) 1.5 … in jo zato nato stisne še malo močneje.
En bori zobek v njeni čeljusti napoveduje bližajočo se vstajo biserov, zato ponoči trenutno spi bolj malo. Je pa končno vzljubila dudo, to pa. Glede na vzornico Z.jko, pa prava ljubezen po mojem šele prihaja. Ves čas prežimo na njene prve poizkuse plazenja. Ko bo šla, bo veselje! “Diča, diča,” se verjetno že vidi na njenem hrbtu Z.jka!

Pita je končno dočakala svoje obiske tržnice in kofetkanje in Čolnarno, ki jih je vso zimo tako živo sanjala. Ali pa je morda takrat želela iti samo ven iz stanovanja, videti nova obzorja? Kdo bi vedel? Novo obzorje ji bodo namreč zdaj zdaj izkopali tudi v cesto pred blokom, pa se ga prav nič ne veseli. Pravzaprav ji gre na živce. Tako kot sinočnja roparja banke pod njenim oknom in neznanec, ki nam zvoni na domofon in želi priti v blok. Fuck’em all! She just wants a piece of peace!

As do I. Čeprav če odmislim zoprni dejstvi, da se po čisto vsaki LD vikend vožnji potem v začetku tedna, ki ji sledi, otepam z začetnimi znaki prehlada, ker mi tudi po n-tednih pač še ni uspelo čisto natančno pogruntati kolikšno kilometersko + višinsko obremenitev še lahko prenesem brez neželenih posledic (shame on my sports resume) in da ne mine teden, da me tako načetega potem na vsaj eni meddelavniški furi ne bi temeljito napralo in prezeblo (shame on this year’s weather), potem ja, bi moral biti pravzaprav kar zadovoljen, saj mi uspeva nabirati kolesnino za P 215 praktično povsem po načrtu.
Za kar pa gredo zasluge v glavnem Piti. Pri moji obsesiji mi gre namreč ves čas dobrohotno na roke in prevzema tudi obveznosti, ki niso njena domena. Slava ji!

Kot tudi meni, če bom vse tole vrtenje pedal na koncu preživel brez posledic. Bi namreč veliko raje laufal, veliko raje, če bi lahko – for the record – da ne bo kdaj kasneje kakšnih dvomov.


Podlegla vročini

27/05/2010

Z.jka je včeraj trikrat bruhala že v vrtcu, četrtič na kolesu na poti domov, potem pa je vsemu skupaj po že znanem scenariju zvečer sledila še driska in ponoči vročina. No danes, po včerajšnjemu dnevu posta, vsaj je in pije spet.

Vsi upamo, da virozica kljub burnemu izbruhu vseeno tudi tokrat ne bo trajala predolgo, sploh ker jo bo po Pitini odločitvi Z.jka prebolevala doma in ker zna biti, ko je bolna, precej naporna … in hvala ti, babica od dedija, ker si nam tudi tokrat, že bog-ve-katerič, ponovno prihitela na pomoč in si brez odvečnih vprašanj nadela predpasnik hišne pomočnice in otroške tolažnice! Brez tebe bi nam zanesljivo šlo bolj za nohte!

Vremenska napoved je za prihodnje dni bolj žalostna, zato nas bo zdaj, ob tej virozi, kljub velikemu družinskemu srečanju, ki ga na Dolenjskem v soboto popoldne pripravljajo sorodniki po Pitini strani, verjetno še manj vleklo ven, na prosto. A ker se na žaru pečene piške, obisk Taborske jame in babje čvekanje vseeno slišijo hudičevo vabljivo, je za razmislit. Ja, o udeležbi na pikniku se bomo zagotovo odločali sproti, glede na aktualno stanje …

Pravzaprav sem jaz že kar danes za!
Po opravljenih 125 km in 2.5K višincih, ki kot del načrta priprav na P 215 to soboto prežijo name iz excelove preglednice, se mi bodo pečene kurje fluge in doza ravno prav ohlajenega pivca zagotovo prilegli. Pa četudi pokonzumirani ves čas z Z.jko v naročju …