Luks by road

14/11/2016

Da ne bodo (tako pogosto) padali Pitini očitki o tem, da se nikoli nikamor ne spravim, smo za praznike, oziroma krompirjeve počitnice naložili v avto prtljage za en teden in seveda mojega cestaka in odbrzeli proti Velikemu vojvodstvu Luksemburg.
Starša sva bila v štartu malo skeptična glede potovalne stamine najinih tamalih, pa sva organizirala gor grede spanje v bližini Munchena, in nazaj grede na Tirolskem. Psst! … obisk slednje je bil del najinega skrivnega itinerarja. Enajst ur v kosu, od tega štiri po zelo prometnih štiripasovnicah Nemčije, to pač ni mačji kašelj.

Šli smo v petek popoldne in prispeli v Luks v soboto, direktno v Majkino naročje. Pravzaprav v naročje stanovanja, ki nam ga je za teden dni odstopila v uporabo njena prijateljica. Šla je na Bali, zato ga ni potrebovala … Zaloge hrane na višku, komfort na nivoju. V zameno je Majka dobila slovenski med in nekaj paketov eko slovenskih jajc, pa morda še kakšno malenkost, žakelj je bil težek. Lastnica stanovanja je dobila pa ljubke copatke. 🙂

V nedeljo so punce kuhale kosilo, meni so pa za spremstvo dali gospoda, ki je ko je bil še mlajši in še ni bil pulmolog, raztegoval peloton in brata Schleck, in sva jo skupaj udarila na cesto. Ker je  Luks relativno majhen, sva v slabih petih urah in po 130 kilometrih obiskala njegove vse tri sosednje države: Belgijo, Francijo in Nemčijo. Razgiban teren po katerem sva potovala me je precej presenetil, ne vem namreč kdo me je v preteklosti uspel prepričati, da je Luks raven. Ampak niti ni, je prav zagaman in posejan s hupserji, ki si neusmiljeno sledijo. To zdaj vem in lahko potrdim.
Zato me je “wannabe LongSlowDistance” trening, ki to ni bil, precej zdelal. Ali pa je bil to moj spremljevalec … Hm? Anyway, hvala Chris!
Pa še prav zanimiva debata in komentarji so na koncu pri kosilu padli na temo Wigginsa in TUE in to s strani nekoga, ki se poklicno ukvarja z astmatiki!?

Nedeljo smo zaključili familjarno pohodniško, na điru po mestnem središču – Majka nam je pa za nameček na koncu ujela še bus na Limpertsberg. 🙂

Hvala bogu je bil ponedeljek tudi v Majkini excel tabelci dan za počitek in namenjen obisku približno 90 kilometrov oddaljenega francoskega Verduna. Pač jaz in … moja skrita WWI agenda. Ampak biti tako blizu in ne obiskati zgodovinsko tako pomembnega kraja, bi se mi pa zdelo škoda! In do 700.000 borcev, ki so tu darovali svoja življenja na oltar človeške neumnosti, precej nespoštljivo.
Doma, po vrnitvi, nas je na mizi pričakalo super kosilce, ki ga je za nas pripravil Majkin soprožič Hičo. Za nekatere je bilo prepikantno, ampak vsi odrasli smo ga večinoma pospravili s slastjo 😉

“Zone Rouge” – 100 let po najdaljši bitki WWI so še vidne njene sledi

Kostnica v Duamontu

Francoska kostnica v Duamontu

Na torkovo jutro sem si s kolesa luksemburško krajino vzel sam. Po malo manj kot dveh urah in štirih konkretnih klancih sem bil popolnoma potešen – ah, zjeban. Škoda, ker je bilo skoraj ves čas megleno, ker bi bilo sicer kičasto. Ceste in pokrajina in predvsem kultura njenih voznikov, so tu naravnost ustvarjeni za kolesarjenje. Poleg navdušenja nad doživetim, sem kot se je kasneje pokazalo, ta dan žal nekje staknil tudi virozo, ki pa je dokončno udarila šele cel teden dni kasneje.

Dan smo nadaljevali z odkrivanjem trikotnika na mejah Luksa, Nemčije in Francije. Seveda: mesteca Schengen, reke Mosell in Posarja! Majkin plan smo zagnali s kavico na trgu v Šengnu in ga nadaljevali z obiskom razgledišča nad reko Saar. Nekje vmes je njen plan malo zašel s poti, a smo jo skupaj kar uspešno vdeli in po urici zložne, neplanirane hoje stalu nad evropskim Horseshoe Bend-om.

Saarschleife - Sarina pentlja

Saarschleife – Sarina pentlja

Sreda je bila mestna – štacune and stuff. Tole bi zaradi mene lahko tudi izpustili … Vredno spomina je bilo le kosilce v Happ-u.  Njami, Majko!

V četrtek smo spakirali, se poslovili od Majke in sredi dneva krenili na pot proti Tirolski. Cilj: dežela Bergdoktorja! Zvečer smo že legli v postelje penziona v mali vasici v bližini Kufsteina – in Pita ni bila zadovoljna prav z ničemer.

Mislim, da je bil tale naš zadnji potovalni dan – petek -kaplja čez rob. Najprej zajtrk – beden, nato filmske lokacije – brezvezne in nato še pot – dolgočasna! In smo šli samo malo z avtom okrog, poškljocali in se nato odpeljali drito proti Bischofshofnu in avtocesti, in po najkrajši poti skozi karavanško luknjo domov. Na srečo sem na Tirolskem izsilil par fotk, sicer ne bi verjel, da sem tam sploh bil.

Jih bom špelam že kazal naslednje poletje, ko bo dr. Martin spet aktualen … 🙂

Doktorjeva ordinacija

Doktorjeva ordinacija

PS
Vse fotke sta prispevali Z.jka in N.jka.

Advertisements

Skrivna dirka

21/09/2012

Tyler Hamilton me ni razočaral. In to kljub temu, da nisem prav posebno dober poznavalec pro-pelotona. Hamiltonova športna pot je pač tako šablonsko človeška, da ti o kolesu, pardon življenju, da bi razumel gone, ki so ga na njej vodili, ni potrebno vedeti prav nič več od tega, kar okrog sebe itak spontano zaznavaš vsak dan – življenje samo.

Možakar, ki se je s specijalko s PostajeUCI Pro-TourZOO v zgodovino odpeljal leta 2008, ko so ga že (sic! – kvečjemu šele) drugič zasačili s prepovedanimi zadevščinami v žilah, ima pač kaj (iz)povedati.

O sebi, o Lanceu, o ekipah, o znanosti, treningih in dirkah. Njegova zgodba je napeta in ne pritegne k branju do bridkega konca samo zaradi dragocenih podrobnosti, ki jih je ohranil v spominu in jih zdaj z zanesljivostjo kronista radodarno razkriva svetu – recimo dejstvo, da je bil Lance na enem od švicarskih Tourov 100% pozitiven, pa je ekipa US Postal-a s pomočjo UCI-ja in ob manjši finančni donaciji zadevo uspela uspešno prikriti – pač pa tudi zaradi predvidljivosti tragične rdeče niti – kovita – odvisnika od dopinga, ki sorazmerno z vse boljšimi športnimi dosežki postaja vse bolj definirana in dokončna.

Na OI leta 2004 mu na njenem koncu življenje (do)končno izda najvišji možni (ob)račun: rdečo zastavico za vzorec A.
Oziroma obvestilo o tem, da je vse kar je do tistega dne dosegel, v trenutku postalo zgolj privid – kar je sicer ves čas tako ali tako bilo – potvara, pomota v najboljšem primeru – po Lanceu torej: not normal.

Pričujoča pripoved o uporabi nedovoljenih snovi in sredstev v športu odpira oči. Predvsem moji vrsti naivnežev, paniaguam – kruhovodcem, ki se ob uživanju vseh dobrobiti rekreacije včasih pa vendarle z zavidanjem vprašamo: “Kaj (kako) pa on dela, da lahko tako močno / hitro / z lahkoto / you name it … ob službi in otrocih …???!!”