ATT 2016

06/05/2016

Sedem štartov, na izbiro pa vsaj trikrat toliko različnih razdalj in višinskih profilov tras, tudi takšnih z gorcem – to je pokal Austria Top Tour.
V skupni seštevek pokala se štejejo trije najboljši dosežki, posamezni dosežek pa se vrednoti glede na časovni zaostanek za absolutnim zmagovalcem, torej s pomočjo časovnega koeficienta in vnaprej določenega fonda možnih točk.

Vsi letošnji štarti pokala so v Avstriji, v radiju maksimalno štirih ur in pol vožnje iz Ljubljane. To je verjetno za povprečnega Slovenca nezaslišano daleč, za nekoga ki je razdalje vajen, pa v soseščini. Ker je očitno, da sem se jaz že vnaprej odločil za opcijo 2., da me torej vozakanje v Avstrijo ne bo motilo, vožnjo tokrat omenjam zadnjič. 🙂

Prav tako omenjam zadnjič dejstvo, da so skoraj vsi štarti nedeljski in da se razen prvega, ki je v začetku maja, vsi zgodijo v zaporednih vikendih v juniju in juliju. To dejstvo je bilo mojim prodati moralno zame najbolj naporno, priznam. A ker sem hkrati vseeno tudi upal, da bomo kakšen takšen vikend lahko povezali v skupni izlet – z dirko, ups … je bila prodaja nekoliko lažja.

Priprav letos zaradi odločitve za ATT nisem pričel nič drugače, kot običajno. Oktobra in novembra sem pedaliral za dušo. Decembra sem dodal temu malce več intenzivnosti, precej več XT kot običajno – predvsem teka, januarja pa sem pričel dodajati tudi razdaljo.
Letos nisem štartal na Zimski ligi – kljub temu, da sta me nostalgija in FB grupa vlekli. A če bi želel voziti na Ligi resno – kar edino bi, če že bi :-), bi po preteklih izkušnjah marca že pregoreval. Za XC rekreacijo pa je Istra malce predaleč.

Tako je kombinacija zdravja, časa ki sem ga imel na voljo in jeseni pridobljene tehnike nanesla, da sem v začetku letošnje sezone čez vikende prebil na kolesu bistveno več / dlje časa kot običajno. Lahko bi tudi rekli, da sem prvič v kar nekaj letih kolikortoliko uspel zgraditi temeljito bazo. Dizel mašino, za katero sem vedel, da mi bo junija in julija prišla še kako prav.

Ker od vnaprej planiranih pomladanskih štartov potem zaradi priročnih izgovorov nisem vozil ne na portoroškem Bikefestu (prezgodaj), kot tudi ne na Kras krosu (preveč piha), sem v začetku aprila otvoritev sezone 2016 lovil že za zadnje laske.
Vrtački se je to zdelo sila zabavno. Moja glava pa je do tedaj preprosto prebila premalo časa na top obratih, da bi se ji dirkaška udeležba na dirkah zdela smiselna. 🙂

Sezono sem tako silom prilike otvoril kar z zaprto vožnjo na Črnuškem maratonu. Average sicer nizek – 35, a je izlet zaradi neplaniranega praznjenja mehurja in posledično lovljenja grupe vseeno postregel tudi z krajšim dvigom utripa v dirkaška nadstropja.

In nato je sledil že kar:

1.5.2016 – Neusiedlersee Radmarathon, 125 km, 250 vm
Mojo predstavo o maratonu okrog jezera, kot o pancake flat krogu, je krepko stresel že predogled začetnega dela trase v petek. Nedeljska izkušnja pa je potem posel drobljenja iluzije z neskončno furijo po false flatih precej solidno zaključila. Po oceni moje 500-ke, smo na 125 kilometrih realno storili za kar cca. 500 višincev.

Plan pred štartom je bil, odpeljati krog v 3:10:00. A ker je bila nato realnosti dodatno začinjena z:
5-minutnim all-out jurišem na hupser neposredeno po štartu (formiranje A grupe) in sledečim full gas pristopom do cilja,
– bočnim vetrom vzdolž vzhodne obale jezera (tu izgubim stik z B grupo) in
– za začetek sezone visoko povprečno hitrostjo,
sem bil na koncu glede na vse zadovoljen s C grupo in 12-minutnim zaostankom za zmagovalcem – 3:14:38 in GC 147/700 (M40+ 49/200).

Družinsko pa je obisk Gradiščanske postregel z bunk beding-om, turizmom in obiskom Family Park-a.

WP_20160429_19_57_11_Pro

Pomivalnik

WP_20160429_16_47_12_Pro[1]

When the shit hits the … roof

5.6.2016 – St. Poeltener Radmarathon, 158 km, 2728 vm

Sankt Poeltenski maraton se ponaša z največ cestnimi višinci v seriji – vsaj na papirju, zato sem ga z mojim watt per weight razmerjem upravičeno pričakoval  z nekoliko manjšim navdušenjem. Želel sem si ga samo odpeljati, tako – z najmanj škode za skupni rezultat serije. Tistih nekaj treningov na klancu, ki sem jih opravil v zadnjih tednih pred štartom, je bilo sicer povsem solidnih, a izkušenj s klanci na polno, po stotki, v resnici nisem imel / nimam. Pa še sodelovanje na družabnem dogodku, ki ga organizira podjetje kjer sem zaposlen, v celotnem tednu pred štartom – od osmih do polnoči – k boljšemu počutju in formi seveda ni pridodalo prav dosti …

Na četrt regeneriran od druženja sem tako s približno še 300 kolesarji ob 8:00 zjutraj izpred stavbe deželne vlade Spodnje Avstrije štartal proti jugu. Tempo grupe za začetek ni bil prehud, še v prvi hupser smo se zapeljali zmerno. Se je pa na jugu kljub rani uri že pobliskavalo in očitno nakazovalo, da se peljemo v neurje.

Dejansko se je skoraj takoj nato in še krepko pred prvim klancem od sedmih, kolikor nas jih je čakalo danes, ulil dež kot iz škafa in zares ponehal šele štiri ure (!) kasneje. V celotnem vmesnem času pa je vsaj rosilo, če ne že kar ulivalo in je bila zato vožnja v zavetrju (zaradi šprica) komaj mogoča, spusti pa spolzki, posuti s peskom in zelo nevarni. Skratka, ponovilo se je praktično to, kar sem lani doživel na Alpe Adria Giru na Vršiču. Spisek stotih, ki ali sploh niso štartali ali pa so med dirko odstopili, pač ne potrebuje nobenega dodatnega komentarja.

StPoeltenRM_2

Realnost ceste. Foto: Georg Pearl

Tehnikalije: plan je bil odpeljati “najtežjega na vzhodu” v petih urah – do cilja se jih je potem nabralo 5 in še 27 minut ali skoraj točno uro več kot skupnemu zmagovalcu, ki je bil – zanimivo – iz moje starostne kategorije (!). Od tega gre vsaj nekaj minut na rovaš policistke, ki me je v zadnjem krožišču pred ciljem usmerila na napačni odcep …
Strah pred klanci je bil pred štartom očitno povsem odveč, saj so mi šli presenetljivo dobro od nog, tudi tisti zadnji – seveda relativno, glede na moj že zgoraj omenjeni W/kg. 🙂 Tudi dosežena povprečna hitrost na trasi ni slaba glede na to, da sem skoraj 40 kilometrov spusta z vrha 5. vzpona odpeljal sam. GC 161/342 (M40+ 59/125).

In ja, to je moj glavni vtis z dirke, poleg ulivanja, ki pa verjetno ni stalnica: osamljenost. Ko se ti prva grupa odpelje, zaradi majhnega števila udeležencev v resnici pravzaprav zmanjka sodelavcev pri rezanju zraka na sicer izredno lepi in zahtevni trasi.

StPoeltenRM_1

Na startu: ko smo bili še suhi. Foto: St. Poelten Radmarathon

12.6.2016 – Dolomiten Radrundfahrt, 112 km, 1850 vm

Čez teden vremenska napoved za dolomitski krog ni obetala prav nič lepega: dež, oblake, celo nizke temperature … No, na koncu se je vse končalo lepo, glede na ostalo letos doživeto pa celo malo kičasto.

Dolomitenradrundfahrt se mi je sicer po razdalji – in ne po višincih – in načinu vožnje zdel nekoliko podoben mali Franji, a s porušenim ritmom. Namreč: full gas od štarta in juriš v prvi klanec, Gailberg – and then we went for something completely different – a vendar še kar full gas. 😮

Ta drugačnost, torej del trase maratona, ki poteka po povirju Ziljske doline – Gailtal-u – je dolga dobrih 40 kilometrov, dvigneš pa se v njej za konkretnih 700 višinskih metrov. Vendar to dvigovanje seveda ne poteka konstantno, to bi bilo preveč enostavno. Proti zatrepu doline se namreč dvigaš čez številne bolj ali manj strme zobce – hupserje, kar poskrbi za super intervalno vadbo – na nekaj kilometrov podlage. 🙂

Zaključek kroga – nekakšno Poljansko dolino dolomitskega kroga, predstavlja hiter spust po deželni cesti po dolini Drave nazaj do Lienza.

Za Franjin dolomitski giro sem potreboval 3:27:04, kar predstavlja približno pol ure zaostanka za zmagovalcem, oziroma GC 169/689 (M40+ 48/182).

19.6.2016 – Alpe Adria Giro, 165 km, 2480 vm

Od Alpe Adria Gira letos razen prijave nanj ni bilo prav veliko. Je bil moj strah pred morebitnim dežjem, ki so ga napovedovali tokrat že za dopoldan, prevelik. Oziroma sem bil zanj prelen.

Zato sem ostal doma in odfural par klancev v bližini Ljubljane. In bil spet itak konkretno namočen … Tile deževni vikendi v juniju postajajo nekoliko depresivni.

Ampak – nogi in glava so prišli do malenkost počitka, jaz pa glede na izrazito “klančarsko” konfiguracijo trase AA Gira ne ob prav veliko točk.

26.6.2016 – Mondsee Radmarathon, 135 km, 1250 vm

Na pot na Sedmograško sem se odpravil s puntičem in podcasti. Minila je brez posebnosti, če odmislim naliv – kaj naliv, vesoljni potop na predvečer dirke! Posledično so bile nato naslednji dan ceste polne peska in zato na spustih še posebno zabavne … Pardon, nevarne!

Štartal sem precej iz ozadja, ker sem zaradi jutranjega dviga štartne vrečke na štart skoraj zamudil. Do vrha prvega hupserja sem se skozi gnečo prifajtal v B grupo, za kaj več pa ni bilo nog. B grupo sem potem držal do konca.

Trasa 135-kilometrske razdalje je sicer položna, z izjemo dveh hribcev, v katera pa je šlo na polno. Na moje veliko olajšanje so se fantje v grupi proti koncu dirke malo umirili, zaradi česar mi je v cilj uspelo celo lepo odšprintati.

Čas 3:36 in drobiž, ali 15 minut zaostanka za prvim. GC 92/686 (M45+ 25/245)

To je bilo to, kar se mojega letošnjega zbiranja točk v ATT tiče. Po moje. Sledeča štarta sta namreč povsem klančarko naravnana in tu bom vozil bolj na užitek in preživetje, kot na rezultat.

3.7.2016 – Kaerntner Radmarathon, 106 km, 2150 vm

Od štarta na tem maratonu me je odvrnila slaba vremenska napoved z ohladitvijo. Verjamem pa, da je cesta lepa in vredna obiska. Popravim odločitev ob priliki. 😮

9.7.2016 – Salzkammergut MTB Marathon, 119 km, 3800 vm

Namesto na Salzburško, sem raje odšel predčasno na letni dopust z mojimi puncami 🙂 In te moje odločitve prav nič ne obžalujem …

ATT-ju 2016 pod črto: v skupnem seštevku doseženo končno 17./50. mesto v kategoriji M45+ in 105. v GC.

Za v prihodnje: če že, se ima na treh startih smisel pojaviti samo, če obstaja realna možnost za visok točkovni izkupiček. In še: če je le možno startaj na razdaljah s 1000-točkovnim izkupičkom!

Top 10 v M45+ je realen cilj!

Advertisements

Skuldaze

27/01/2016

Prva je v drugem in druga v prvem. Razredu seveda. 🙂 Kolk gre to hit.

Jaz pa tudi na začetku nečesa, za kar še ne vem kako bo teklo in se izteklo – od danes sem namreč prijavljen na austria-top-tour.at 2016. V bistvu na njihovih vseh sedem. Should be interesting, če že ne kaj drugega?

Pa še to – preizkušeno lahko ponovno tečem vsaj 10 km, ne da bi mi zato potem otekalo koleno. In že imamo celo novo paleto opcij …