Double bill

Šur, no brainer, sem si verjetno mislil – ko sem se novembra prijavljal na Alpe Adia Bikefestival. Za 10 € doplačila furaš dva dni, namesto le enega!
No, s precej časovne distance se mi ta moja odločitev potem minuli petek pred dvojnim vikendom ni več zdela tako zelo logična. Ampak plačan štart je štart in po moje je rundo/i treba najprej odpeljat, da bi potem lahko javkal, ni tako?

Sobotno jutro v Beljaku je bilo turobno in na štartu 165 km cestne fure se je zato pojavilo precej manj ljudi, kot je bilo nanjo prijavljenih. Turobnost je dodatno začinilo še zame (pre)zgodnje vstajanje ob štirih, ki ga očitno nisem več vajen.

Fura potem kot fura. Njen potek mi je bil jasen še pred začetkom. Do Predela sem kot pričakovano na zame precej visokih vatih držal skupino A, potem pa počasi (z)drsel v ozadje. Drsenje je prevladovalo predvsem na Vršiču, kjer z mojo kilažo na cesti lahko izboljšujem kvečjemu samo lastne PR-je na Stravi. 🙂

Spust v dolino Save in nadaljevanje v Trbiž ter naprej v Avstrijo je za konec popestrila še uraganska ploha s krepko ohladitvijo, zaradi katere mi je pošteno zanohtalo v prste na rokah. V gorah je konkretno pofrajhalo, jaz pa si prstov nisem uspel zares ogreti vse do nedelje zjutraj. Doseženi slabši čas 5:49 je nekoliko tudi posledica nevihte in nedvomno bi rundo lahko odpeljal hitreje – a za C cilj je OK.

Po slabo prespani noči in kalorijskem reloadu, sem v nedeljo zjutraj v Ljubljani v avto poleg svojega naložil še Bobijevega gorca. Uro in pol čveka in tuhtanja in vožnje kasneje sva pri Baškem jezeru.
Očitno je, da se tudi na 105 km MTB giru starterjev ravno ne tare. So pa očitno zato strukturno zelo razdeljeni: imaš ornk fajterje, ali pa že na prvi pogled čiste rekreativce. Dozdeva se mi, da bo dan od Belce dalje zame dolg in samoten …

V klanec štartam na polno in noge dajo, kar pač po včerajšnjem dnevu še lahko dajo. Skupina z Bobijem in preostalimi Slovenci se mi do sedla Jepca odpelje za 10 minut, kasneje pa zaradi mojega samotarjenja ta razlika samo še narašča. Za državno mejo z Italijo me preseneti nekaj živalskih hupserjev, ki jih na poteku profila ni, in so mi povsem odveč – kasneje izvem, da so jih prvič dodali letos.

Vir: FB - Alpe Adria Bikefestival

Vir: FB – Alpe Adria Bikefestival

Od Trbiža dalje v Avstrijo se potem v glavnem peljem po obrnjeni trasi cestne dirke, z izjemo nekaj enoslednih izletov na poseke daljno- in plinovodov, od Arnoldsteina do cilja v Beljaku pa sledim gladkim makadamkam in asfaltnim kolesarkam ob Zilji in Dravi.
Ob tem nikakor ne smem pozabiti omeniti – morda zdaj počasi zaradi vseh “dogodkov” tudi že zloglasnega – stopnišča kakih 200 metrov pred ciljem, ki nepričakovano razbije monotonijo samotnega 30-minutnega tajmtrajlanja.
Z rezultatom nekoliko pod petimi urami lahko živim, ne da pa mi miru vprašanje, kako bi mi šlo brez sobotne prtljage. 🙂 In ne, o štartu naslednje leto še ne razmišljam.

Sve u svemu, dober trening za Salz.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s