Magični Rabac

Magična Labinština, bolje rečeno. In vikend nasploh. Poln presenečenj. A žal tokrat bolj kot ne neprijetnih. Pa še brez delfinov.

A pojdimo po vrsti.
Hitenje minulega tedna je predvidljivo okužilo tudi petkovo popoldne. Basanje kolesa in družine v avto, dirka s časom na avtocesti in lovljenje zelenih semaforjev na gradbišču pred Labinom.
Tik pred peto popoldne sem končno v prijavni službi pod hotelom Belvi v Rabcu, kjer pa se prostovoljke samo spogledajo, ko želim prevzeti štartno številko za petkov HC – startnina plačana, kasen prevzem dogovorjen, vse 5 – in mi povedo, da tega pač ne morem storiti, ker so sodniki že odšli na start. “Sutra u sedam”, se še glasi odgovor.

OuKeej … adrenalina imam polno kapo, a se s prostovoljkami ne želim prepirati. Zato štartam kar zase, dvajset minut pred prvim kronometristom in popolnoma neogret napadem dotični vzpon.
Small detail: nekje vmes se na pregledni cesti skoraj zaletim v gospoda Zipvita – še z dvema badijema se vozi v troje, pa se mu pač ne zdi vredno umikati. Podn!
Na vrhu ob pisku zadihan stisnem štoparico: 23:06. Sledi razpeljava čez Kose dol k obali.

V soboto ponovno prijavna služba, tokrat ob 7:30.
“Sudci su baš popili kavu i nekdje otišli, ali se odmah vraćaju”, se glasi odgovor tokrat. Pa saj to ne moreš da verjamiš! Tako klavrne organizacije pa res še nisem doživel!

Čakam sodnike deset minut, nato me mine vse in grem nazaj v apartma na palačinke. Ob 8:30 spakiram bajk in se (zopet) v lastni režiji odpravim na 75-ko. Napol zares, napol zanalašč (v razpisu so pozabili omeniti, da je dolga trasa rezervirana samo za Elite, Sport in M1). M2-ji pa gremo lahko samo na kratko 50-ko.

Trasa 75-ke je predvsem psihično zahtevna, sledijo si ups and downs na zelo slabi podlagi, a to pač je Istra. Na momente se mi dozdeva, da sem na XC dirki in ne na maratonu, tako je potrebno razmetavati z energijo.
Nekje v bližini Raše se srečam s kratko traso in končno – sodnikom.

Zanimivo – prvotna skoraj prepoved vožnje po trasi se je po krajši debati in pojasnjevanju okoliščin spremenila v opravičevanje sodnika za vse neprijetnosti in pomoč z rinjenjem pri štartu v klanec. Še vedno pa ostajam izven konkurence – itak.

Ta prvi klanec nad Rašo odpeljem zaradi okoliščin ponovno na adrenalinu, potem pa me počasi prične zmanjkovati. Mimo se vozijo tekmovalci s krajše trase, ki imaju tu šele dobrih 10 km krasa v nogah, tudi Bobi. Ne premorem niti toliko moči viška, da bi mu zaklical par vzpodbudnih besed.
Ta del me zares pobere. Sonce, nizka motivacija, dehidracija. Ki jim sledijo blato, tehnikalije in grmovje.

Psihično se dvignem šele pri prečkanju glavne ceste pred Labinom. Sledi zadnji del jebenega poskakovanja po meliščih in končno spust – na teraso hotela. Štoparica se ustavi pri 4:35.
Kar OK za starčka, kot sem. Plašči, feltne in okvir pa so tudi vsaj približno prestali test za Sello.

A bottom line ostaja, da me lepoti pokrajine navkljub ta prireditev naslednje leto zagotovo ne bo več videla.

Družinska nedelja naslednji dan je potem povsem druga zgodba, a vseeno nič manj zapletena. A glavno je, da ostaja dejstvo, da se imamo vsi radi. 🙂

Advertisements

One Response to Magični Rabac

  1. Bobi pravi:

    Zato bo na Rondi letelo brez težav. Za letos si jih spucal!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s