Did not start

DNS. Niti ne DNF. Ker priložnosti za ne priti skozi cilj Selleronde niti nisem imel. Dobil. Whatever. Razlog: počena zvezdica v vratu vilic bajka.

Da je počena, sem opazil v petek zjutraj, ko sem na domačem balkonu še zadnjič pred sobotno dirko šaril po kolesu. Zvezdica je v bistvu en tak droben kos narezane pločevine, ki ga dobiš v vsaki malo bolje založeni kolesarski štacuni za ene 4 evre. Nikakav. A pomemben.
Brez nje je v krmilnem ležaju luft (edit: zdaj vem, da to ne drži povsem), tko kot imaš recimo brez drobne prednje kolenske križne vezi luft v kolenu. In potem ni mirnega teka in obstaja realna bojazen, da bi lahko šlo nenadoma vse skupaj v maloro. Pa je to res ena taka čist micena zadeva … matr … ki je zdaj prav resno grozila, da mi bo za-j vikend.

Na nesrečo je bil v petek v Sloveniji praznik, pa je zato v Ljubljani nisem mogel zamenjati, na poti v Dolomite pa sem na nesrečo (ponovno) v Lienzu nepoučen kupil takšno, napačnih dimenzij (nauk: večkrat beri Sheldona Browna). Kar sem nato mnogo prepozno, da bi lahko še kaj (po)opravil, opazil šele na nekem peščenem parkirišču, visoko pod prelazom Sella.

V ugašajočem večernem soncu, pod Messnerjevo smerjo v Drugem stolpu. V katere vertikali sva svoje dni, tudi že malo v nevihti, po eni od mojih Kirgizij uživala s Pito.
Oh, ja – a ker mi poleg obujanja spominov in vzdihovanja po sobotni vožnji in tega, da pomalicam odlično Pitino predpripravljeno rižoto ni ostalo prav nič pametnega, kar bi še lahko storil (štacune v Selvi zaprte, sobotni štart prezgoden, naključje, da bi kje našel koga, ki bi mi bil pripravljen odstopiti prav ta košček opreme, če bi ga sploh imel, pa malo verjetno), sem se lahko le spet vsedel v avto in odšofiral nazaj. Smjer: kućne radosti.

Kućne radosti

Vendar tokrat prosim čez Cortino in mimo Niagare – se še spomniš dogovora, Jasen? (Težka bo?!) Ker sem bil pač prepričan, da bo tako hitreje. V gardensko Selvo sem se čez tirolski Pustertal namreč cijazil obupno dolgih 6 ur! In iz Val Gardene čez Arabbo in Cortino nazaj v Ljubljano po praznih cestah … 5:45 ure. Hmm? Majčkeno razvajen od avtocest, perhaps?

Anyway, fajn in poučen roadtrip, kljub doživeti hudi nočni nevihti na avtocesti med Postojno in Logatcem. Konec koncev … starter pekiđ sem dobil (bikerski nahrbtnik, kolesarski triko in rutka z motivom Selleronde – relativno precej za 70€ štartnine) in štartno številko 551 tudi, ventile na mašini multiple sem na autostradah spucal in še izučilo me je, da je modro generalno poservisirati kolo vsaj kak dan prej, pred dirko (in pogosteje brati modrosti Sheldona Browna).
Pa še toliko časa in energije mi je v soboto po vseh prekopicovanjih po serpentinah in analizah ostalo, da sem lahko oba powerbara in powergel iz starter pekiđa skuril na eni krajši, popoldanski simulacijski selirondi (70K/2300m) čez drn in strn soparnih Polhograjcev.

Ni bila niti približno Sellaronda, je bila pa OK-runda. Želja po Sellarondi pač ostaja …

In še detajl, o katerem raje ne bi … Danes, v ponedeljek, sem na Sheldonu namreč našel tole navodilo:

“To adjust an “Aheadset”-type headset, the stem binder must be loosened, then the bolt that runs through the cap to the starnut is tightened … This presses the stem down against the tapered bushing that fits inside the adjustable cup and takes up the slack in the system. The stem is then aligned with the front wheel and tightened with its binder bolts (once the stem binder bolts have been tightened, the adjusting bolt that goes to the star nut is under no significant stress, and may even be removed).”

OMG! Torej bi le lahko vozil?!