Običajni pozna jesen in zgodnja zima. Ko ni nič kaj dosti za povedat. In še manj za pogledat; tema zjutraj in tema zvečer, ko prihajamo domov in imamo potem vsi skupaj na sporedu bejbitivi ali pa jaz v Konexu solo diskaveri. In ni nič kaj prav originalno potepuškega za počet.
Ja, že res, da me prsti zato, ker je zdaj pač sezona – se komaj spomnim izraza: neige, glace et mixed – že še srbijo iz dvajsetletne navade, ampak jaz si zdaj pač ne morem več dopustiti biti tisti divji od prej, ker je šla moja glava v tem času pač odgovorno drugim interesom žvižgat. Da pred kratkim odkritega nezaslišanega greha, še od zadnjega lanskega vzpona tumpastih oklov na lednih orodjih, sploh ne omenjam.
To zdaj končno razumem. In čutim. In verjamem. Da te v življenju lahko izredno pomembnega naredi tudi še kaj drugega, ne le občutek, da si na robu ali na vrhu. Recimo izraz v učkah ob prvem poizkusu samostojne hoje. In gradnja stolpa iz lego kock v družbi majhnih prstkov. In da mi je lahko povsem dovolj biti v prostoru športa njegov čisto povprečen uporabnik – no, a kind of – v novem koordinatnem sistemu in z novimi limensi.
Letos se me za razliko od lanske sezone že od novembra bolezni pridno izogibajo, zato z vse večjim zadovoljstvom ugotavljam, da prav lepo nabiram bazo na trenažerjih in na občasnih vožnjah zunaj. Morda bi lahko za še boljše športne občutke skočil dodatno še na kakšno nedeljsko dirko zimske lige v Istro, a mi je prevečkrat preudobno doma.
Tudi bejbija sta zdrava, če odmislim običajne kratke in tudi za naju s Pito naporne epizodice z bruhanji in drisko in zamašenimi noski, zato tudi spimo OK.
V bistvu čutim, da padam v eno tako veselo družinsko rutino, ki je prijetna in vsak nov dan bolj izpolnjujoča in me osrečuje. Ja, spet lezem v kožo tistega zadovoljnega labradorca, ki me dela močnega. Končno. In hkrati trikrat trkam ob les: tok, tok, tok.
Ker bomo pač za take občutke tudi v prihodnje še naprej morali imeti veliko sreče in biti močni. Najprej v četrtek.
In imeti debelo dlako. Ker nas bo sicer, sploh če kani naš domači plinski grelec še naprej tako izdajalsko crkovati, kot je to počel čez praznike, tale drobceni preostanek zime, ki nas še loči od sončka in zelene travice in gugalnic, lahko še pošteno zeblo.
Objavil enxen 
