Going from bersirk to bizare. Če sem že ves teden preživel, kot da sem na kolesarskih pripravah, mi seveda tudi vikenda ni uspelo zafurati drugače. V zaradi vročine nenajprimernejšem vremenu, sem se tako v soboto lotil že nekaj časa načrtovanega in študiranega Selškega masakra, kakor sem ga projektno poimenoval (Jiržijeve ture ena, dve, tri in štiri.)
Štartal sem po že preizkušeni metodi in se zjutraj iz Ljubljane kar z avtom zapeljal pred dvorano Poden v Škofji Loki.
Nato pa sem sedel na kolo in šel mimo Podpulferce po stari vojaški cesti na Blegoš, dalje na Črni vrh, se spustil po smučišču navzdol na cesto za Porezen, se mimo bika na pašniku povzpel na vrh Porezna, pa spet gajstno spustil nazaj dol mimo bika in mimo slapov v Davčo. Iz Davče sem krenil po cesti najprej navzgor, pa potem navzdol do Zgage in šel spet navzgor na Petrovo brdo, še naprej na Sorico in mimo Zgornjih Danj in Torke odmotal na Povden.
Sledil je spust na Prtovč, pa spet vzpon na Jelovico, kjer sem mimo Ledin odsopihal na samotno Dražgoško goro. Z nje sem zavil navzdol na Dražgoše in se dalje mimo Lajš po slemenih odpeljal na Preval, kjer sem ujel cesto, ki me je pripeljala na Mohor. Po kolovozih sem krenil do Čepulj in se končno skozi Križno goro in Staro Loko spustil nazaj k avtu.
Fajn, razgledna in nasitna tura, če odmislim pripeko, ki me je nabolj zdelovala na že tako pregovorno vročih južnih obronkih Ratitovca in Jelovice. Na srečo so se na turi potočki in vodni izviri vedno pojavljali ravno v trenutkih, ko sem si res zaželel privezati dušo in dopolniti vodne zaloge. Ni torej nič čudnega, da se mi je od desetih ur in pol preživetih na kolesu v srce najbolj vtisnil ravno hladen izvirček vode pri spodnji postaji tovorke na Ratitovec. In pa seveda na drugi strani – ne morem pozabiti neskončnih nizov vzponov in spustov, pri čemer nedvomno prednjačita niz nad Prtovčem in povsem zadnji klanec na turi, tisti svinjsko strm pred Križno goro. But that’s what MTB is all about, isn’t it?
V že omenjenih desetih urah in pol sem tako prevozil cca. 120 km in spotoma nabral 4 km vzponov. Tura je bila precej samot(na)arska, saj sem na poti v celem dnevu izmenjal pozdrave le s tremi gorci, toliko kolikor jih recimo samo v kakšnem popoldnevu srečam na Toškem v petih minutah! Fantazija! In seveda z nekaj cestaši na asfaltu, ki sem ga prečil, ampak ti seveda zaradi ozkih gum skorajda ne morejo šteti.
Pašta zvečer je sedla, pirček tudi. In postelja ravno tako, se ve.
Današnjo nedeljo sem glede na včerajšnje endurisanje namenil predvsem počitku. Spal sem zjutraj po mili volji. Dopoldne malo zapravljal čas. Še enkrat posesal in pomil tla. Dokrajčil kopalnico. Se nato vsedel na bicikel in se razpeljal na položni 50-ki, pri čemer sem se vmes povabil na kosilo, nap in kofetek k staršema v Frjanco – tako da zdaj za evidenco res ne vem, ali 50-ka šteje v kosu ali samo dvakrat po 25 …?
Trenutno me na kuhinjskem pultu čaka vzhajajoče testo za pico in na likalni deski ogret likalnik. V hladilniku se hladi lubenica.
Moje babe krećejo z morja at about now. Pričakujem jih že speče. In Pito zgarano.
Ja, komaj čakam, da pridejo! Jaz sem spočit. Imel sem lepe počitnice. Hvala vam, moje!
In spet razmišljam: 210K in 7K višincev, ali ni to malce noro preveč?
Objavil enxen 
