Flešbek

Na Vadinah. Foto: Andrej Pečjak

Jezersko. Po Teranovi na Vadine in po Trojki do vrha. Pred več kot desetimi leti in skoraj na današnji dan. Bila je zima soliranja, plezal sem z na trgu čisto svežimi Quarki. V primerjavi z vsem ostalim kar sem pred tem držal v rokah, so se mi zdeli čisto goljufanje …

Fotko je stisnil Andrej Pečjak.

Magični, morda pa le …

Andrej nekje visoko nad Centralno Azijo

… izpolniva nekoč, kar sva si obljubila na najinem zadnjem zmenku? Ko je bilo kot še nikoli do tedaj čutiti, da sem jaz tam gori v gorah samo obiskovalec, a ti pa že čisto ves njihov.

Mnoge naporne poti sva prekolovratila skupaj do včerajšnjega razpotja Andrej, zato s teboj odhaja tudi pošten kos mojega srca.

Ajd, tastar, na ponovno snidenje!

Oj, zdaj gremo

Konec je tehtanja in razmišljanja bi ali ne bi, saj bo v četrtek za moje koleno (in moje nadaljnje športovanje) nepovratno nastopil dan D. Jutri zjutraj odhajam na totalko, torej na rekonstrukcijo ACL in oskrbo (precej zdelanega) meniskusa v desnem kolenu. Operater: dr. Hussein (SB Novo mesto, oziroma ljubljanska ortopedska ambulanta Artros).

Seveda bi, preden se uležem na ponk – kot operacijski mizi ljubkovalno pravi moj fotr – z veseljem rad slišal zagotovilo, da bo s kolenom po operaciji bolje, kot je sedaj (ko tudi ni ravno slabo, če pač odmislim dejstvo, da tak kot sem, ne bom nikoli odtekel UTMB ), ampak se zavedam, da smo takšni verjetno vsi pre-op kolenčkarji in da mi tega prav nihče na svetu ne more obljubiti.

Bom pač med operacijo in rehabilitacijo še več in raje mislil na Šraufa, ki so mu svoje dni ortopedi in fizioterapevti zagotovili, da bo lahko srečen, če bo s tako razsutim gležnjem, kot ga je imel, še kdaj gladko hodil po ravnem. Pa jih je čez nekaj let mirno postavil na laž s preprostim dejstvom, da je umrl v gorah kot alpinist, pod plazom. Ali kot je to tudi lepo opisal, mislim da Levstek: “Ko žival od matranja pogine, človek še malo potrpi.”

Foto: Andrej Magajne

In zakaj mi sploh hodi po glavi Šrauf … Nisva si bila prav blizu in nikoli nisva skupaj plezala, sva pa bila člana istega ferajna in sva zato nekoč na stopnicah na Trdinovi skupaj zamaknjeno opazovala dias s snegom povsem zalite “njegove” vzhodne stene Stenarja (zimska vzpona v Levi in Desni zajedi, ki ju je opravil mnogo pred pojavom sodobne ledne opreme) in modrovala o taktiki vzpona za takšno steno.
To je bilo v časih, ko je bilo splezati Teranovo še srednje ugleden podvig, grapa med T. in Š. pa je veljala za zahtevno. Z Blažem sva tisto zimo zlezla Jacksona v Droites, še eni Šraufovi steni.
S Šraufom sva takrat kot o eni od opcij za vzpon govorila tudi o soliranju, pa je bil izrazito proti.

Hm, kaj bi si torej mislil o vzponu, ki sva ga z Magičnim opravila prejšnji ponedeljek v Stenarjevi Levi zajedi, idealno zaliti, ko sva se v celotni 700-metrski steni varovala le borih 15 najtežjih metrov, ostalo pa odpikala nenavezana varno in brez naglice in se v šestih urah in pol že vrnila čez Sovatno nazaj k spalkam v bivak v Vratih? Sva bila res lenoudca (sicer le ena od mnogih letos – kar nama šteje v primeru da sva, zagotovo v olajševalno okoliščino)?

Kot se je kasneje še isto popoldne izkazalo pri Firerju – Pitin telefonski klic in novica o skorajšnjem terminu za rekonstrukcijski poseg – je bila ta tura tudi moja zadnja gorska pred operacijo, zato imam s spomini nanjo in z njo povezanimi dejstvi še večje veselje. V glavi jo kar naprej veselo preigravam, nato pa zatlačim nazaj v predalček “Charmoz s Čečko in … ni še čist’ za preč”. Vstajenje pred mrkom skratka. Somehow …

Toliko. Torej – preČrni, počakati boš moral še malo. In se še malo izuriti. Magični – jeseni padejo Veliki, če zate ne morda že prej. Pita – bova šla polovičko, OK? Biciklu pa raje nič, ker je itak unplugged in njegove vilice (kolena, hehe) na servisu, zato ga ne bom dražil z nagovorom.

Led se dela v zamrzovalniku in jst sm prpravlen. Joža, požen!

Džir(l)o, drugič

Torkovo dopoldne, Miško in Logarska dolina: Sulica in Gajstni slap.

Stiff little fingers

Ponedeljkovo dopoldne, Grebo in Prednja glava: Slap zamah.

Džir(l)o

Četrtkovo dopoldne, Miško in Gornjesavska dolina: Lucifer in Sveča v Prednji glavi.

Going bersirk

To zimo imava s Pito zelo malo prostega časa. Pravzaprav izredno najmanj, od najmanjše možne količine v vsej zgodovini najinega bivanja. Prevažava, dojiva, previjava in se igrava. Dajeva spat in hraniva. In pospravljava.
In zvečer, ko pade mrak in imava končno mir pred kričačkama, željno pogledujeva skozi okno na balkon, kjer se bohotita vabljiva mraz in debela snežna odeja (jaz pogledujem proti hribom) in hrepeniva po gibanju. A kaj, ko ne moreva velikokrat ven, saj morava vztrajati v našem gnezdu in paziti na zaspanki!

Zato že vse od pričetka leta vso to belo idilo večinoma opazujeva le od daleč. In se doma miriva in kuhava in nažirava in crkljava in hodiva izmenično po nakupih (in jaz premetavat železo in občasno – kot se za klenega labradorca spodobi – porevirat teren v Mostec) in gledava stare fotke in televizijo in se tolaživa, da bo kmalu bolje. (Bo res?)

A občasno, in tak dan je bil včeraj, hell breaks loose in je treba it. Na sonce! Zadihat!

Opoldne se je s ketne strgala ženka in se odpeljala po snegu, jaz pa sem že nekoliko na večer zalaufal do Pekla in pribrodil nazaj z od leda potolčenimi prsti. Carpe diem!

We are the exploited

Vstajanje ob treh, vožnja čez zasneženi Črnivec, gaženje pod Lučko Babo, oblačno vreme, veter in še mraz. Čudn vajb za samotarjenje čez Recesijo. In nedvomno zarjavel protokol. Včasih se mi namreč ni bilo treba iz Kamnika vračati nazaj v Ljubljano po doma pozabljene gojzarje. In bančno kartico. In vozniško.
Leta delajo svoje, ajges?

Ma so vsa razmišljanja o smislu in užitku ob plezanju – morda pa je šlo za le še en event v coni 2 mojega Garmina 405? – zbledela ob Magijevem SMS-ju danes zjutraj: “Tukaj pa je zelo hudo. Včeraj se je Luca smrtno ponesrečil.”

En stavek in vse kar človeku ostane, so spomini.
Slike, ki so danes še gibljive, a bodo sčasoma kljub prizadevanjem bledele in tonile v vsakodnevni rutini, dokler ne bodo od njih ostali le še dokumenti – nepomembne so naše zgodbe v večnosti dejanj.
Luca, moj poklon in ciao!

PG does it

Raziskovanje laktatne bolečine v utežarni, parental guidance recommended;

3 serije, 20 ponovitev, 50% 1RPM, 30 – 40 sekund odmora:
- počepov
- potegov na prsi - brez izpuščanja ročke med serijami
- potiskov z nogama – v popolni, ciklični izvedbi
- veslanja sede
- potiskov s prsi leže
- dvigov pet
- veslanja stoje

+ šest serij z 20 ponovitvami različnih vaj za rotatorje.

Onkraj prostega časa

Uživam v petih minutah miru in kontemplacije. Se spodobi, je tak dan.
Pita in Z.jka dremljeta, jaz pa, ki sem pravkar pritekel z jutranjega đoga, zdaj pestujem N.jko, ki se je tudi ravno zbudila. Občasno zajoka, kar pomeni, da moram vstati izza tipkovnice in se z njo sprehoditi po stanovanju. Noče mirovati, želi odkrivati. Ko jo ogovorim ali pogledam, se mi iz naročja nasmehne.

Kljub slabim izgledom glede količine razpoložljivega prostega časa se mi je v preteklih dneh uspelo kar hitro prebiti skozi Housov knjižni prvenec Beyond the Mountain. Ni šlo sonično, na mah, kot včasih, čeprav je zgodba tekoča in z izjemo nekaterih delov izvrstno berljiva, a z nekaj štukarije na wc školjki in številnimi ponočevanji je šlo. Za tako kakovostno (alpinistično) prozo kar nekam prehitro.

Vrh = dno?

[...] I wonder if I am running away, or doing what is necessary to achive something great, to transcend. One question nags at me as we drive through the night: How will I know the difference? [...].