Mucke

foto: Emily

Slab dan

Saj se sliši klišejsko, ampak da bo tak, sem čutil že zjutraj, v postelji.

Nato pa ena slaba novica za drugo. Ah, pa saj konec nečesa je priložnost za začetek nečesa novega, ne? In novo imam rad, ja. Tko moram gledati na vse skupaj.

Praznik pomladi

Z repom

Vsi bolni, pa le napol, brez vročine, da je še bolj neugodno. Vneto grlo, poln nos, suh kašelj in utrujenost so naš skupni imenovalec in hkrati največji gibalni omejevalci.

Ampak enkrat vmes nam je (Zjki, Njki in meni, Pita je še delala) kljub vsemu vseeno uspelo ujeti močan jugozahodnik na polju pri Biotehniški in po zraku vsaj nekoliko sprehoditi zmaja, ki ga je Zjki za rojstni dan prinesla babi Pauka – Njki je zmaj z motvozom pri tem celo malo prstke opekel. Ali pa je bil to veter?

In ker ima človek pri prehladnem prekladanju po kavču obilo časa za razmišljanje, sem potuhtal tudi to, da skoraj že štirinajstdnevna abstinenca od bicikla ne bo bila najboljša popotnica za moj načrtovani srediaprilski Tilment. Zato bom, če se mi bo uspelo do velikonočnega ponedeljka vsaj približno fizično pobrat, verjetno skočil kar na Kališče in se prijavil na sobotnih 6 ur Kališča. Trekanje bo nekoliko izven konteksta, ampak itak: človek planira, življenje obrne. In na koncu največ štejeta bivanje in flow (in topotaške želje v senci za pozno pomlad in jesen).

Vse naboljše!

Draga Z.jka, vse najboljše za te! Čas pa leti … še sinoči sem te prepestovaval skozi krčke, ki so te kot dojenčico mučili, jutri bova pa že skupaj zmaja spuščala …

Vzhaja slaba luna

Ni kaj skrivat. Naslov povsem po vsebini komada. Od zadnje lunine mene sem mi kar ne dajo miru misli na bližnjo prihodnost mojih dveh punčk. Občutek imam, da tik za temi priškrknjenimi vrati v prihodnost pred nami, na nas ne čaka prav veliko dobrega. Pa čeprav režiserji za občestvo na zaslone še kar naprej malajo risanke z navijaškimi zgodbami v stilu Toma in Jerrya. Oziroma – prav zato.

Si želim, da bi se motil, pa mi nagon pravi, da se ne. Je bil pač do sedaj že tolikokrat zaradi lahkovernosti in dobrodušnosti okoli prinešen, da mu odslej dovolim svetovati iz izkušenj.

Pesimist? Morda. Sranje? Lahko tudi kriza srednjih let. A to bi izšvical na Ligi, če bi res bila, torej ne. Realnost? Gotovo. Nekaj, s čimer bo treba živet, ko bo za to prišel čas.
No, ampak kar hočem rečt je, da takle dobiš, če ne verjameš v to, da so te vse, kar moraš v življenju znati in vedeti, naučili v vrtcu, in hočeš uporabljati lastno pamet. Bottomline – ne razmišljaj in se prepusti toku? Ne, ostani na preži.

Glory day

Namesto v Vrsarju, sem v Ljubljani. Namesto na Parenzani, na Sumamedu. Namesto na biciklu, na bolniški. Namesto na VOmax-u, na Berodualu. “Zelo, zelo hud bronhitis”, je rekla.
Me pa danes zarana, ko je med vožnjo v vrtec N.jka v treh luštkanih lokih izvrgla vsebino svojega želodčka na zadnje sedeže našega avta, ni jedka sparina, ki je v trenutku prepojila prostor in v oči Pite in Z.jke priklicala nežno roso, na njuna lica bledico in v eter rigajoč šepet, prav nič motila.

Ah, vsaj za nekaj so odlični, ti zabasani sinusi.

Glory day

Ne poslednji, samo zadnji

Bolani kakor smo bili, smo Ljubljani že v četrtek predčasno rekli kar adijo in se zatekli dol na morje, k Mariji v Valalto. Zdravit kašelj z jodiranim zrakom in izpirat smrklje iz noskov z morsko vodo.
Z.jka in N.jka sta od tega nepričakovanega podaljška poletja čisto ponoreli, nama pa je bilo pri sv. Eufemiji samo fajn, ker nama je že v petek na večer pričela presedati soparna vročina, ki je bila v Istri za konec tedna ob izdatni podpori juga spet komaj znosna.

Smisel življenja je ležanje na plaži.

Temperaturni reset v nedeljo opoldne je končno prinesel težko pričakovano osvežitev – nam že v Ljubljani- z njim pa so prišle pod naš domači krov spet tudi čisto konkretne ideje in načrt, kako zaokrožiti Pitine priprave na ljubljansko 21-ko. Še štiri tedne.

Bohinj v Avstraliji

Ko bo vremenska napoved megla z dežjem, bomo parkrat bazen obiskali, pa šel bom na kolo, pa tečt, na kufe s piškotki, pa pobarvanke bomo barvali, risali, pisali, se učili potrpežljivosti in bili en z drugim.
Ko bodo pa prekle padale, bomo pa kar kakšen štrudl spekli, ker imamo ravn vso kuhinjsko opremo.
Tolk o tem. Ker živijo Bohinjci pač glih v Avstraliji. In je zato pr njih čist nemogoče penzijoniranje za par dni prestavljat tik pred zdajci.

After the brakepoint

Dolgočasen, a ne zdolgočasen.
V miru pri kavi, a ne na dopustu.
Oksimoronski.

Zadnje tedne predvsem moronski, according to Pita – BTW, ever searched for Pita on Google? jst sem pred kratkim in zdaj res ne vem, a je bla podzavest, al naključje, al je to eno in isto … ampak takle mamo taporočeni, nimaš kej – torej, zase vem, da sem tudi oksi in to kar dobro in glede na to, da mislim v soboto vozit v Salzkammergutu, tudi taprav cajt.
Single in makadami :me blushing: za Rovinjem so se na dopustu kar obnesli, kjub bojazni, da ne bo dost višincev. Sem moral sicer večkrat mal pokompenzirat s spusti in vzponi skozi Limsko Drago; opasno po život vozijo tam avtomobilisti, ampak smo preživeli. Stestirano in certificirano včeraj na Krimu, Iška – vrh 59:44, po polurnem resnem prologu iz Ljubljane. Kar ql.

Zdaj pa samo še vreme in tetralema (2 krat dilema) kere gume vzet … in zdravi otroc.