Počitek in češnje

Minuli teden je minil v znamenju počitka. Skoraj nič bicikla in malce teka. Milina, kot je že dolgo ni bilo. Nekoliko so mi jo v drugi polovici tedna kvarili le trije (napovedani) presojevalci, ki so cele tri dneve vrtali in kopali v (predvsem moje) minulo službeno delo. In bili na koncu z videnim in razloženim zelo zadovoljni, se zdi.
Ma smisel tega – plačati nekomu 60k€ za presojo nečesa, kar boš zaprl – mi vseeno ni čisto nič bolj jasen.

Včeraj sem malo zares, malo za pokušino peljal par krogov dirke za Pokal Slovenije v XC-ju v Vrtojbi.
Sem od Zimske lige sem že kar malo pozabil kako je, ko gre na polno. Medtem, ko je Pita s tamalima rabutala češnje po okoliških vrtovih, hranila kozice in kozle in pojedla moj krožnik dirkaške pašte, sem jaz na vroči trati med vinogradi pekoče občutil, kako zgrešena je bila ideja o dizlu, ki naj bi znal tudi šprintati.
Na srečo me je v tretjem krogu (od štirih) anaerobnih muk odrešil stavkajoči zadnji menjalnik in temu sledeč odstop. Ma je za en dober trening tehnike pri polni hitrosti vožnje vseeno bilo. In dirkanja za en samokritični vpogled v lastno pripravljenost na prenašanje bolečine (ki je skrbi vredna).

Fajn motivacijski uvod v še zadnji naporni, 22-urni teden, po katerem pa se bo moja tedenska minutaža treningov počasi le pričela špičiti in tanjšati navzdol proti Salkammergutu.

Sončev dan

Kilometri se lepo nabirajo in vzdržljivost počasi raste. Ti vikend blokci so res kul. Sploh, če so za spremembo začinjeni z lepim vremenom, kot je bil minuli in mi planov ni potrebno flikati s tekom – pa čeprav …

V petek sem ga po šihtu s cestakom tiščal na moč v klanec, se v soboto zarana urno zapodil z MTB-jem gor in dol po bregih Polhograjcev in spotoma vključil še eno kruto tabato navkreber, v nedeljo pa trojčka zašpilil z dolgim naj-bi-bil vzdržljivcem po cestah bližnje okolice.

Čelni veter – napovedani okrepljen jugozahodnik – ki sem ga kasiral v Radmirju, je vzdržljivca prekategoriziral v vožnjo na moč, ma na srečo je šlo dol s Črnivca na gravitacijo …
Nadaljnja vožnja do Ljubljane je bila pa ravno pravšnja psihološka priprava na zadnjih 40 kilometrov Salzkammerguta, če se ne motim, hehe

Nekje vmes med Stahovico in domačo kopalnico sem sicer uletel na eno vrtno pojedino, ko sem šel terjat Primožev dolg, in bil povabljen k mizi, a sem iz načelnosti povabilo odklonil. Če se bajka, se bajka! Bajka. Ah ne, basta!

Sledi teden na off in v nedeljo dirka v Vrtojbi. Če bo vreme res ves čas bolj deževno, bom lahko več tekel. Kar bi bilo kar fajn, če mislim resno z GM4O.

Z repom

Vsi bolni, pa le napol, brez vročine, da je še bolj neugodno. Vneto grlo, poln nos, suh kašelj in utrujenost so naš skupni imenovalec in hkrati največji gibalni omejevalci.

Ampak enkrat vmes nam je (Zjki, Njki in meni, Pita je še delala) kljub vsemu vseeno uspelo ujeti močan jugozahodnik na polju pri Biotehniški in po zraku vsaj nekoliko sprehoditi zmaja, ki ga je Zjki za rojstni dan prinesla babi Pauka – Njki je zmaj z motvozom pri tem celo malo prstke opekel. Ali pa je bil to veter?

In ker ima človek pri prehladnem prekladanju po kavču obilo časa za razmišljanje, sem potuhtal tudi to, da skoraj že štirinajstdnevna abstinenca od bicikla ne bo bila najboljša popotnica za moj načrtovani srediaprilski Tilment. Zato bom, če se mi bo uspelo do velikonočnega ponedeljka vsaj približno fizično pobrat, verjetno skočil kar na Kališče in se prijavil na sobotnih 6 ur Kališča. Trekanje bo nekoliko izven konteksta, ampak itak: človek planira, življenje obrne. In na koncu največ štejeta bivanje in flow (in topotaške želje v senci za pozno pomlad in jesen).

Baza, baze, bazi

Sem rekel nasvidenje pred štirinajstimi dnevi. V 18-ih tednih sem odtreniral 131 ur od načrtovanih 138, v tem času odvozil 2500 km, večinoma na cestah in malo manj na spinnerju, nekaj malega odtekel in odkvihtal v utežarni.
Odpeljal sem tri kola na ZL in pričakovano rezultatsko (v smislu VO2max-a) napredoval, seveda v okviru lastnih pričakovanj – kar pomeni, da nisem niti približno kak zvezdnik ZL, da ne bom razumljen narobe. To nedeljo nameravam oddihat še finalno kolo ZL v Grožnjanu, kar bo kot zaenkrat kaže kar družinski izlet, če bodo le Grožnjanci poskrbeli za sonce, to je. Fajn!

Veseli me, da v teh 18-ih tednih nisem pribeležil niti enega hujšega prehlada – zahvalim se lahko neti potu (o njem pišem tu) in omega-3jki – in nobene poškodbe, kar je glede na minule zime zame vsekakor velik dosežek, lahko pa, da gre le za rezultat letošnjega novega pristopa k treningu, ki se večinoma glasi 2+1, namesto starega 3+1, kot sem obremenitev in odmor doziral prejšnja leta. Kar je, če se vpraša mene, tudi čisto OK.

Skratka, pred sezono je vse na svojem mestu in občutki so pravi. Temu pritrjuje tudi Tošak, ki sem ga odpeljal na zadnji dan cikla in bil z doseženim časom 11:56 deset sekund hitrejši od mojega lanskega top šita na isti razdalji, oziroma za več kot minuto in pol boljši od rezultata zabeleženega v približno istem obdobju lani. In čutim, da je še prostor za izboljšanje.
A kot rekreativni XCM vozač pač vseeno ne mislim pretiravat v smislu: “When you feel a taste of blood in your mouth“, by Jens. Menim, da se za moje potrebe po slavi tudi aerobno pride dovolj daleč dovolj hitro.
Lahko pa bi res (že) kaj več naredil na področju telesne teže. Zgodba, ki se vleče že leta. Lajtmotiv vseh kolesarjev, očitno.

V sproščenem pričakovanju štartam torej v toplejše dni in intenzivnejše MTB-jkanje. Ceste postajajo počasi/itak so prenevarne, pa še polniti so se začele s salonskimi cestaši, to je tistimi liki, ki te ob srečanju niti ne pogledajo v obraz, ali celo odzdravijo, ampak buljijo le v tvoje podvozje. V karbonski podn in tošl, that is. Meni pa dišijo gozd in mir in šodr. In gneča le občasno, če je res potrebna.

Prva pomladna gužvalna postaja me tako čaka 15. aprila, ko je na sporedu stotka na Tilmentu. Če bo vreme tisti vikend za moj okus slučajno preveč aprilsko za bajkanje, se pa že en dan prej ponuja topotaških Šest ur Kališča. Tam me tudi moča ne bo motila. Juhej!

Rad bi šel

Pa si moram priznat, da še nisem pripravljen. Sploh ne. Če lahko odtečem dve urci po Stražnem in Rožniku, to še nič ne pomeni. Saj pač res jih – ampak če sem iskren: glih za glih.

Zato se osredotoči raje na bajk stari, za trejle bo čas po ultri. Seveda pa občasno lahko skočiš na kakšen krajši tek. Raznolikost bogati. Sploh, če si jo lahko po dolgem času ponovno privoščiš.

Mrzli dnevi

Temperature, ki se tudi preko dne ne poberejo nad ničlo, so zame ne-ne za trening zunaj. In tako mi preostane le vrtenje pedal na spinerju in tekaški intervali na tepihu in steperju. Angažiran kardio med štirimi stenami, na mestu in brez premikanja v prostoru pa zahteva konkretno mobilizacijo motivacije. Še bolj tako, če to počnem nekaj dni – bog ne daj da bi moral – nekaj tednov zapored.

Zaradi mraza bom kot kaže tudi ob nekaj visoko intenzivnih treningov – štartov na Zimski ligi (5. in 6. kolo – Marušići in Krk), a takle pač imamo. Na srečo pomembnost udeležbe na ZL v mojih planih ni velika, vseeno pa z izostanki izgubljam na načrtovanih elementih igre, motiva in razbijanja sivine izgradnje baze.

A bolje nekaj dni z malo manj urami in nekoliko več psihičnega napora, kot pa nekaj tednov s prehladom in zmanjšano zmogljivostjo, si mislim. Saj … če bi bil alpinist, bi mi takšne temperature verjetno ugajale, tako pa mi je mraz čisto odveč.

vir: i-net

Te dni enkrat bo minilo leto dni od rekonstrukcijskega posega na moji desni križni. Draga križna, vse najboljše!

Vzhaja slaba luna

Ni kaj skrivat. Naslov povsem po vsebini komada. Od zadnje lunine mene sem mi kar ne dajo miru misli na bližnjo prihodnost mojih dveh punčk. Občutek imam, da tik za temi priškrknjenimi vrati v prihodnost pred nami, na nas ne čaka prav veliko dobrega. Pa čeprav režiserji za občestvo na zaslone še kar naprej malajo risanke z navijaškimi zgodbami v stilu Toma in Jerrya. Oziroma – prav zato.

Si želim, da bi se motil, pa mi nagon pravi, da se ne. Je bil pač do sedaj že tolikokrat zaradi lahkovernosti in dobrodušnosti okoli prinešen, da mu odslej dovolim svetovati iz izkušenj.

Pesimist? Morda. Sranje? Lahko tudi kriza srednjih let. A to bi izšvical na Ligi, če bi res bila, torej ne. Realnost? Gotovo. Nekaj, s čimer bo treba živet, ko bo za to prišel čas.
No, ampak kar hočem rečt je, da takle dobiš, če ne verjameš v to, da so te vse, kar moraš v življenju znati in vedeti, naučili v vrtcu, in hočeš uporabljati lastno pamet. Bottomline – ne razmišljaj in se prepusti toku? Ne, ostani na preži.