Počitek in češnje

Minuli teden je minil v znamenju počitka. Skoraj nič bicikla in malce teka. Milina, kot je že dolgo ni bilo. Nekoliko so mi jo v drugi polovici tedna kvarili le trije (napovedani) presojevalci, ki so cele tri dneve vrtali in kopali v (predvsem moje) minulo službeno delo. In bili na koncu z videnim in razloženim zelo zadovoljni, se zdi.
Ma smisel tega – plačati nekomu 60k€ za presojo nečesa, kar boš zaprl – mi vseeno ni čisto nič bolj jasen.

Včeraj sem malo zares, malo za pokušino peljal par krogov dirke za Pokal Slovenije v XC-ju v Vrtojbi.
Sem od Zimske lige sem že kar malo pozabil kako je, ko gre na polno. Medtem, ko je Pita s tamalima rabutala češnje po okoliških vrtovih, hranila kozice in kozle in pojedla moj krožnik dirkaške pašte, sem jaz na vroči trati med vinogradi pekoče občutil, kako zgrešena je bila ideja o dizlu, ki naj bi znal tudi šprintati.
Na srečo me je v tretjem krogu (od štirih) anaerobnih muk odrešil stavkajoči zadnji menjalnik in temu sledeč odstop. Ma je za en dober trening tehnike pri polni hitrosti vožnje vseeno bilo. In dirkanja za en samokritični vpogled v lastno pripravljenost na prenašanje bolečine (ki je skrbi vredna).

Fajn motivacijski uvod v še zadnji naporni, 22-urni teden, po katerem pa se bo moja tedenska minutaža treningov počasi le pričela špičiti in tanjšati navzdol proti Salkammergutu.

Smrt and stuff

Superdolgi prazniki, dopust pred dopustom v bistvu! In ne bi imel nič proti, če bi lahko v takšnem umirjenem slogu kar nadaljeval … Tumač dogodkov za predelat in prespat pač; že pred pričetkom pravih prazničnih dni hitro poslabšanje očetovega zdravja in njegova smrt, pa potem njegov pogreb. Z vsem kar sodi zraven.
In še pred vsem tem obvestilo o ukinitvi mojega delovnega mesta, ki se ima zgoditi konec tega leta … Ne preveč fajn življenske stvari skratka.
Ampak hkrati tudi eden tistih krhkih momentov v življenju slehernika, ko se dejansko znajdeš na razpotju. Ko dobiš možnost izbire.

V tem ranljivem obdobju se je za mojo najboljšo tolažnico in najvarnejše zatočišče izkazala Narava. Z mladoolistanimi krošnjami, ki so objele mojo žalost, z milim dežjem, ki mi je spiral solze z lic, z ognjem, ki je s plameni brisal neprijetne spomine in neskončnimi stezami in cestami, ki so zdrsele mimo med mojimi vdihi in izdihi.
Om mani padme hum.

Slab dan

Saj se sliši klišejsko, ampak da bo tak, sem čutil že zjutraj, v postelji.

Nato pa ena slaba novica za drugo. Ah, pa saj konec nečesa je priložnost za začetek nečesa novega, ne? In novo imam rad, ja. Tko moram gledati na vse skupaj.

Prva furca

SS kot singlespeed in kot je Prdimonu ime in se piše. Heh, naključje?
Čisto mogoče. Čeprav naključij baje pravzaprav ni. Ne obstajajo. In bi rekel, da tole slednje kar drži.

Tale bicikel – singlespeed – je bil namreč ustvarjen kot nalašč zame. Za spreobrnitev lenoudca, ki je pred vsakim vzponom pošaltal navzgor in računajoč na svojo aerobno vzdržljivost konzervativno prebrcal vse klance. Dokler me ni, kot že rečeno, danes doletela tale jurišna krava.
Nobenga spanja več, samo še intervali, aufzic, pa škrge na plot!

Ja, fajn popestritev zimskih treningov se mi po mojem obeta, pa tudi veliko veselja v poletnem ljubljanskem komjutingu.
Fajn da sem se posla lotil in ga dokončal.

Hey, aren't there a few sprockets missing?

Brain štoln

Zakaj zaboga Lek-a-dol? Če že, mar se ne bi bolje slišalo Lek-a-gor?
Da Krkine sirote Atorisa (Atoris/sirotA) sploh ne omenjam.

Tolk, just thinking.