Počitek in češnje

Minuli teden je minil v znamenju počitka. Skoraj nič bicikla in malce teka. Milina, kot je že dolgo ni bilo. Nekoliko so mi jo v drugi polovici tedna kvarili le trije (napovedani) presojevalci, ki so cele tri dneve vrtali in kopali v (predvsem moje) minulo službeno delo. In bili na koncu z videnim in razloženim zelo zadovoljni, se zdi.
Ma smisel tega – plačati nekomu 60k€ za presojo nečesa, kar boš zaprl – mi vseeno ni čisto nič bolj jasen.

Včeraj sem malo zares, malo za pokušino peljal par krogov dirke za Pokal Slovenije v XC-ju v Vrtojbi.
Sem od Zimske lige sem že kar malo pozabil kako je, ko gre na polno. Medtem, ko je Pita s tamalima rabutala češnje po okoliških vrtovih, hranila kozice in kozle in pojedla moj krožnik dirkaške pašte, sem jaz na vroči trati med vinogradi pekoče občutil, kako zgrešena je bila ideja o dizlu, ki naj bi znal tudi šprintati.
Na srečo me je v tretjem krogu (od štirih) anaerobnih muk odrešil stavkajoči zadnji menjalnik in temu sledeč odstop. Ma je za en dober trening tehnike pri polni hitrosti vožnje vseeno bilo. In dirkanja za en samokritični vpogled v lastno pripravljenost na prenašanje bolečine (ki je skrbi vredna).

Fajn motivacijski uvod v še zadnji naporni, 22-urni teden, po katerem pa se bo moja tedenska minutaža treningov počasi le pričela špičiti in tanjšati navzdol proti Salkammergutu.

24 ur Primoža

Tale dogodek nima veze ne z MTB-jem, ne s cestakom, ne s klasičnim tekom, je pa ravno prav (zelo) odbit v smislu vzdržljivostne preizkušnje, da že nekaj let kliče k udeležbi.

Žal se je Primož ves čas svojega obstoja datumsko zvesto prekrival s Trojkami (in se tudi letos), ki so vse do poškodbe kolena pri meni kot prva tazaresna tekaška preizkušnja v sezoni pač vedno dobile prednost in se na 24 ur tako nikoli nisem spravil.
No, vse do letos, ko si na nek način še rehabilitant, šprinterskih dobrih 12 kilometrov še ne zmorem privoščit (v željeni hitrosti) … čeprav bi mi bilo verjetno tudi letos lažje in manj naporno od Primoža odlaufat Trojke, hehe.

Sv. Primož nad Stahovico (3,5 km in 400 v. m.) je sicer že nekaj let sestrin priljubljeni kucelj za zbiranje stotic, jaz pa se nanj ne odpravljam po zbirateljski dosežek, ampak predvsem po 24-urno izkušnjo, za sadove katere menim, da bi mi znali v prihodnosti morda še koristiti.

Kljub mešanim občutkom pred štartom, saj se mi generalka za Primoža ni najbolje posrečila, pa tudi logistike za takšno početje nimam naštudirane, gledam na prihajajoče repeticije precej optimistično in se pustolovščine veselim … in kot zaenkrat kaže, hehe, mi jo bo dodatno začinilo še vreme, saj je prav za sobotni dan napovedan vremenski preobrat, ki naj bi mu sledila občutna ohladitev.

V petek popoldne ob petih krenem torej na pot, po povsem svežih informacijah pa se mi bo pri prvih nekaj kroženjih na Primožu pridružila tudi Vrtačka.

Baza, baze, bazi

Sem rekel nasvidenje pred štirinajstimi dnevi. V 18-ih tednih sem odtreniral 131 ur od načrtovanih 138, v tem času odvozil 2500 km, večinoma na cestah in malo manj na spinnerju, nekaj malega odtekel in odkvihtal v utežarni.
Odpeljal sem tri kola na ZL in pričakovano rezultatsko (v smislu VO2max-a) napredoval, seveda v okviru lastnih pričakovanj – kar pomeni, da nisem niti približno kak zvezdnik ZL, da ne bom razumljen narobe. To nedeljo nameravam oddihat še finalno kolo ZL v Grožnjanu, kar bo kot zaenkrat kaže kar družinski izlet, če bodo le Grožnjanci poskrbeli za sonce, to je. Fajn!

Veseli me, da v teh 18-ih tednih nisem pribeležil niti enega hujšega prehlada – zahvalim se lahko neti potu (o njem pišem tu) in omega-3jki – in nobene poškodbe, kar je glede na minule zime zame vsekakor velik dosežek, lahko pa, da gre le za rezultat letošnjega novega pristopa k treningu, ki se večinoma glasi 2+1, namesto starega 3+1, kot sem obremenitev in odmor doziral prejšnja leta. Kar je, če se vpraša mene, tudi čisto OK.

Skratka, pred sezono je vse na svojem mestu in občutki so pravi. Temu pritrjuje tudi Tošak, ki sem ga odpeljal na zadnji dan cikla in bil z doseženim časom 11:56 deset sekund hitrejši od mojega lanskega top šita na isti razdalji, oziroma za več kot minuto in pol boljši od rezultata zabeleženega v približno istem obdobju lani. In čutim, da je še prostor za izboljšanje.
A kot rekreativni XCM vozač pač vseeno ne mislim pretiravat v smislu: “When you feel a taste of blood in your mouth“, by Jens. Menim, da se za moje potrebe po slavi tudi aerobno pride dovolj daleč dovolj hitro.
Lahko pa bi res (že) kaj več naredil na področju telesne teže. Zgodba, ki se vleče že leta. Lajtmotiv vseh kolesarjev, očitno.

V sproščenem pričakovanju štartam torej v toplejše dni in intenzivnejše MTB-jkanje. Ceste postajajo počasi/itak so prenevarne, pa še polniti so se začele s salonskimi cestaši, to je tistimi liki, ki te ob srečanju niti ne pogledajo v obraz, ali celo odzdravijo, ampak buljijo le v tvoje podvozje. V karbonski podn in tošl, that is. Meni pa dišijo gozd in mir in šodr. In gneča le občasno, če je res potrebna.

Prva pomladna gužvalna postaja me tako čaka 15. aprila, ko je na sporedu stotka na Tilmentu. Če bo vreme tisti vikend za moj okus slučajno preveč aprilsko za bajkanje, se pa že en dan prej ponuja topotaških Šest ur Kališča. Tam me tudi moča ne bo motila. Juhej!

Rad bi šel

Pa si moram priznat, da še nisem pripravljen. Sploh ne. Če lahko odtečem dve urci po Stražnem in Rožniku, to še nič ne pomeni. Saj pač res jih – ampak če sem iskren: glih za glih.

Zato se osredotoči raje na bajk stari, za trejle bo čas po ultri. Seveda pa občasno lahko skočiš na kakšen krajši tek. Raznolikost bogati. Sploh, če si jo lahko po dolgem času ponovno privoščiš.

Mrzli dnevi

Temperature, ki se tudi preko dne ne poberejo nad ničlo, so zame ne-ne za trening zunaj. In tako mi preostane le vrtenje pedal na spinerju in tekaški intervali na tepihu in steperju. Angažiran kardio med štirimi stenami, na mestu in brez premikanja v prostoru pa zahteva konkretno mobilizacijo motivacije. Še bolj tako, če to počnem nekaj dni – bog ne daj da bi moral – nekaj tednov zapored.

Zaradi mraza bom kot kaže tudi ob nekaj visoko intenzivnih treningov – štartov na Zimski ligi (5. in 6. kolo – Marušići in Krk), a takle pač imamo. Na srečo pomembnost udeležbe na ZL v mojih planih ni velika, vseeno pa z izostanki izgubljam na načrtovanih elementih igre, motiva in razbijanja sivine izgradnje baze.

A bolje nekaj dni z malo manj urami in nekoliko več psihičnega napora, kot pa nekaj tednov s prehladom in zmanjšano zmogljivostjo, si mislim. Saj … če bi bil alpinist, bi mi takšne temperature verjetno ugajale, tako pa mi je mraz čisto odveč.

vir: i-net

Te dni enkrat bo minilo leto dni od rekonstrukcijskega posega na moji desni križni. Draga križna, vse najboljše!

Vzhaja slaba luna

Ni kaj skrivat. Naslov povsem po vsebini komada. Od zadnje lunine mene sem mi kar ne dajo miru misli na bližnjo prihodnost mojih dveh punčk. Občutek imam, da tik za temi priškrknjenimi vrati v prihodnost pred nami, na nas ne čaka prav veliko dobrega. Pa čeprav režiserji za občestvo na zaslone še kar naprej malajo risanke z navijaškimi zgodbami v stilu Toma in Jerrya. Oziroma – prav zato.

Si želim, da bi se motil, pa mi nagon pravi, da se ne. Je bil pač do sedaj že tolikokrat zaradi lahkovernosti in dobrodušnosti okoli prinešen, da mu odslej dovolim svetovati iz izkušenj.

Pesimist? Morda. Sranje? Lahko tudi kriza srednjih let. A to bi izšvical na Ligi, če bi res bila, torej ne. Realnost? Gotovo. Nekaj, s čimer bo treba živet, ko bo za to prišel čas.
No, ampak kar hočem rečt je, da takle dobiš, če ne verjameš v to, da so te vse, kar moraš v življenju znati in vedeti, naučili v vrtcu, in hočeš uporabljati lastno pamet. Bottomline – ne razmišljaj in se prepusti toku? Ne, ostani na preži.

Bruhnitis

Bruhnitis v obliki hudega prehlada in blažjega bronhitisa, ki ju zaenkrat spremlja suh, dražeč kašelj, se mi vleče že vse od Erazma in še kar ne kaže, da se misli kaj kmalu končati. Zato je edino, kar lahko pametnega 2 tedna pred Parenzano storim to, da se sprijaznim z dejstvom, da je to pač to in da je letošnje sezone zame v principu konec. Morda bo padel še kakšen manj resen štart ali dva – recimo na Labinjonskem, ampak v osnovi sem na Erazmu oddihal moj letošnji labodji spev.

Vročinski val in Tošak

Stisnil Tošaka v 12:13. Sodeč po vloženem naporu bi ga morda lahko do Parenzane spravil tudi pod 11:45. Niti ne tako slab dosežek v anaerobni vzdržljivosti za starčka, kot sem.
Vse zasluge za izboljšanje v tem pogledu pripisujem cestaku, na katerem zadnja dva tedna presedim vsaj 80% časa, ki ga namenjam treningu. Focus CAAD breads success.

V navezavi na predhodni post pa …. domnevno še zadnje tople sapice to poletje, ki trenutno obvladujejo Slovenijo, jemljem kot poplačilo za kislo bohinjsko vreme, ki smo ga bili letos deležni na dopustu.
Malo sicer narava pretirava s to toploto, je pa zato traction na singlah odličen in tisti občasni radler po še bolj sede.

Salzkammergut Trophy

Najpomembnejše: kljub slabim obetom v dneh pred startom, je bilo nebo nad Zgornjeavstrijskim Salzkammergutom na dan dirke ves čas modro in toplo.

Sticked to the plan: v sedmih urah in pol odpeljati razdaljo Classic, s 119 km in 3800 višinci. Kar sem storil z enim takim sicer ne čist tazaresnim tempom … s takšnimi maratoni baš niti nimam nekih izkušenj in sem bil zato pri doziranju klančevske pekočine raje preveč previden. V cilju se je izkazalo, da tudi apliciranje takšne taktike znese za uvrstitev v zgornjo tretjino v kategoriji in absolutno – heh, očitno dirkamo samo še neresni veterani. In seveda večni mladec Gary Fischer – 7:15, se mi zdi.

Na splošno: ves čas sem izgubljal na spustih – z 2.25′ RRonom spredaj se na s peskom posutem makadamu v ovinkih sploh nisem znašel (resnici na ljubo tudi ne na tleh), z 2.1′ RRalphom zadaj na blatnem in spolzkem kamenju pač povsem solidno – pridobival pa na vzponih, kljub 24-ki namesto 22-ice na mestu grannya spredaj – in jp, morda je res že čas, da s triple prešaltam na 2 x 10.
Med vrtenjem pedal sem jedel in pil precej – v povprečju približno 70 gramov sladkorja na uro – in se kot kaže, to zares pozna – prehitevanja na zadnjih hupserjih namreč niso izostala.

Alles in allem: Salzkammergut Trophy sem doživel kot vrhunsko organiziran dogodek, sploh v primerjavi z Gardo, nobenega koroškemu podobnega izgubljanja ni bilo.
Trasa maratona je bila kratkočasna in popestrena z nekaj instant pripravljenimi tehničnimi feferončki – recimo 2-krat prevoženo zanko v blatu in travi pod mostom, 90-stopinjskim turnom na strmem Gaßestyle, bloody stopnišču, lesenim jumpom  z na cesto nasprejanim vabilom “Jump!” in doskokom pod mrzlo prho tik pred ciljem – in z množico tamkajšnjega, v dogodku zares sodelujočega občestva – bodisi z obzirno vožnjo po cestah, kjer smo mtnbajkerji za trenutek vskočili na asfalt, ali z iskrenim navijanjem.

Se bom vsekakor trudil še kdaj priti nazaj, motivi za to ob vsem naštetem seveda obstajajo, da 211-ke niti ne omenjam …

Rezultati.

After the brakepoint

Dolgočasen, a ne zdolgočasen.
V miru pri kavi, a ne na dopustu.
Oksimoronski.

Zadnje tedne predvsem moronski, according to Pita – BTW, ever searched for Pita on Google? jst sem pred kratkim in zdaj res ne vem, a je bla podzavest, al naključje, al je to eno in isto … ampak takle mamo taporočeni, nimaš kej – torej, zase vem, da sem tudi oksi in to kar dobro in glede na to, da mislim v soboto vozit v Salzkammergutu, tudi taprav cajt.
Single in makadami :me blushing: za Rovinjem so se na dopustu kar obnesli, kjub bojazni, da ne bo dost višincev. Sem moral sicer večkrat mal pokompenzirat s spusti in vzponi skozi Limsko Drago; opasno po život vozijo tam avtomobilisti, ampak smo preživeli. Stestirano in certificirano včeraj na Krimu, Iška – vrh 59:44, po polurnem resnem prologu iz Ljubljane. Kar ql.

Zdaj pa samo še vreme in tetralema (2 krat dilema) kere gume vzet … in zdravi otroc.