24 ur Primoža

Tale dogodek nima veze ne z MTB-jem, ne s cestakom, ne s klasičnim tekom, je pa ravno prav (zelo) odbit v smislu vzdržljivostne preizkušnje, da že nekaj let kliče k udeležbi.

Žal se je Primož ves čas svojega obstoja datumsko zvesto prekrival s Trojkami (in se tudi letos), ki so vse do poškodbe kolena pri meni kot prva tazaresna tekaška preizkušnja v sezoni pač vedno dobile prednost in se na 24 ur tako nikoli nisem spravil.
No, vse do letos, ko si na nek način še rehabilitant, šprinterskih dobrih 12 kilometrov še ne zmorem privoščit (v željeni hitrosti) … čeprav bi mi bilo verjetno tudi letos lažje in manj naporno od Primoža odlaufat Trojke, hehe.

Sv. Primož nad Stahovico (3,5 km in 400 v. m.) je sicer že nekaj let sestrin priljubljeni kucelj za zbiranje stotic, jaz pa se nanj ne odpravljam po zbirateljski dosežek, ampak predvsem po 24-urno izkušnjo, za sadove katere menim, da bi mi znali v prihodnosti morda še koristiti.

Kljub mešanim občutkom pred štartom, saj se mi generalka za Primoža ni najbolje posrečila, pa tudi logistike za takšno početje nimam naštudirane, gledam na prihajajoče repeticije precej optimistično in se pustolovščine veselim … in kot zaenkrat kaže, hehe, mi jo bo dodatno začinilo še vreme, saj je prav za sobotni dan napovedan vremenski preobrat, ki naj bi mu sledila občutna ohladitev.

V petek popoldne ob petih krenem torej na pot, po povsem svežih informacijah pa se mi bo pri prvih nekaj kroženjih na Primožu pridružila tudi Vrtačka.

Gor in dol po bregu

Sobotnih 6 ur Kališča se je zame končalo v manj kot treh in z le dvema pohodoma gor in dol.
Malo za Kališčarje, dovolj za moja pešačenja v in z brega nevajena kolesarska kolena. Premalo peš treninga in predvsem motiva za še kaj več, jebiga in predober izgovor zakaj ne.

foto: Kališče

Da me na stara leta le počasi srečuje pamet, se pa iz doživetega vseeno še ne bi upal prav z gotovostjo trditi: namreč zdaj, ko sem odkril zame nov sestop s Kališča po “grebenu”, me mika še to, da bi odkril tistega pod “žičnico”. Baje je zelo hiter in razmišljam, da mi z njim in z malo več usmerjene priprave (motivov je najti obilo na Avijevi strani) in sreče, kdaj v prihodnje štirka ali celo petka zagotovo ne uideta …

Sicer pa super dopoldne! Zelo intenzivno dihajoče, zahtevno in s fajn motivacijsko popotnico za še kaj več pobrcat. Sem skoraj že pozabil, kako je, ko naslednji dan, pa i šire, udari tekaški musklfiber! In kako tekne, če te doma babnice pričakajo s testeninami in fašircem in objemčki … in dovoljenjem za popoldanski dremež

Pa še reklama: ne predstavljam si namreč, kako bi z doživetim dirjanjem cel in nepoškodovan opravil v kakšnem drugačnem obuvalu od Inov8-ovih Rocklightic 315. Res super čevelj za trekanje v blatu, po koreninah, skalah, snegu in listju, česar je bilo v soboto med potočkom nad Mačami in kočo na Kališču v izobilju.

Rad bi šel

Pa si moram priznat, da še nisem pripravljen. Sploh ne. Če lahko odtečem dve urci po Stražnem in Rožniku, to še nič ne pomeni. Saj pač res jih – ampak če sem iskren: glih za glih.

Zato se osredotoči raje na bajk stari, za trejle bo čas po ultri. Seveda pa občasno lahko skočiš na kakšen krajši tek. Raznolikost bogati. Sploh, če si jo lahko po dolgem času ponovno privoščiš.

Mrzli dnevi

Temperature, ki se tudi preko dne ne poberejo nad ničlo, so zame ne-ne za trening zunaj. In tako mi preostane le vrtenje pedal na spinerju in tekaški intervali na tepihu in steperju. Angažiran kardio med štirimi stenami, na mestu in brez premikanja v prostoru pa zahteva konkretno mobilizacijo motivacije. Še bolj tako, če to počnem nekaj dni – bog ne daj da bi moral – nekaj tednov zapored.

Zaradi mraza bom kot kaže tudi ob nekaj visoko intenzivnih treningov – štartov na Zimski ligi (5. in 6. kolo – Marušići in Krk), a takle pač imamo. Na srečo pomembnost udeležbe na ZL v mojih planih ni velika, vseeno pa z izostanki izgubljam na načrtovanih elementih igre, motiva in razbijanja sivine izgradnje baze.

A bolje nekaj dni z malo manj urami in nekoliko več psihičnega napora, kot pa nekaj tednov s prehladom in zmanjšano zmogljivostjo, si mislim. Saj … če bi bil alpinist, bi mi takšne temperature verjetno ugajale, tako pa mi je mraz čisto odveč.

vir: i-net

Te dni enkrat bo minilo leto dni od rekonstrukcijskega posega na moji desni križni. Draga križna, vse najboljše!

Najin Pohod 2011

Po dveh letih spet aktivno na Pohodu. Tokrat peš in v družbi s Pito celoten điro okrog Ljubljane.
Z Viča sva krenila ravno dovolj zgodaj, da sva na Golovcu še ujela zadnje hodeče trojke.

Moje čestitke za skoraj dosežek na Trojkah gredo bratski Tolpi in suverenemu demonstratorju rutine Vrhovnemu!

Garda 38,5

Po več kot desetih letih spet na Gardi. Pa se mi zdi, kot da bi bil nazadnje tu včeraj. Kar krut opomnik, da mladost ni večna – in zdaj sem že — Master?!

Menedžerka Pita nama je tako kot vedno tudi tokrat zorganizirala vse: pot, prenočevanje in varstvo za bolehni tamali. Le ko je v malho zajemala za zdravje, je zajela v prazno. In tako me je praznični velikonočno-prvomajski blok, preživet ob pokašljujočih in vročičnih otrocih, zadel ob najbolj nepravem trenutku, na jutro pred štartom. Škripajočih pljuč, razdraženega grla in občutka praznine v glavi pa se ne da odpraviti zgolj z lekadolom, veš Pečetka? No morda za na špancir in kavo, nikar za dirko.

Whatever. Štartni adrenalin je nekoliko utišal simptome, a je tempo skupine iz štartnega bloka A, na tisoč višincih vzpona v prologu dirke ekspresno opravil z mojima slavnima dvema tednoma postoperativnih baznih priprav. Do cilja Ronde Piccole sem se nato odvlekel pretežno na volo in trpleje in ob priprošnjah, da me naslednji hupser ali polkontroliran blatno-skalnat spust ne bi dokončno zmlinčila in da bi bila končno le zadnja. Skratka: na arriveju v Rivi sem bil hudo hvaležen, da je te prve preizkušnje pokala MME zame konec.

Vožnjo domov sem pretežno pozombiral in zvečer obležal z 38,5 vročine. Smešno! Moja štartna številka? Ali pa spet le haluciniram? Koleno z novo ACL je preživelo OK.

Bottom line: ne tko prezadovoljen, da ne bi bil lahko še boljši. Samo pozdravit se bo pa prej treba. Rezultati.

Enduro

Opoldne opravil letos prvi daljši rajd. En teden po toplicah in en teden pred prvo dirko serije Marathon Man Europe v Gardi – not that bad? Vzel na e-z in z dobro petdesetko in 2k višinci opravil v malo več kot štirih urah. Polhograjci so za takšne vožnje res genialni, pa še pred vrati jih imam.
Glede na to, da me je proti koncu rajda kar dobro zmanjkovalo, posebnih ciljev za Gardo ni, le zaostati za najhitrejšim v še razumljivih okvirih in vpeljati se, bo namen. Zaenkrat.

In o čem zares razmišljam:
Bi bilo vseeno bolje oditi v Pulo, kot ostati doma? V Gardi bo scalo: Racing Ralf ali Race Kingice? Morala bi res intenzivneje iskati flat. Zakaj N.-jka smrdljivo kaka tolikokrat dnevno?

Nula nula noć

D + 9 tednov.
Konec toplic, skorajšnji zaključek dvomesečne bolniške. Trenutek, ki me nekoliko spominja na zadnji večer preživet v zmiji sivomaslinastoj – hence the title. Je konec, pa vendarle nekako ni; bolj začetek nečesa novega po, s štempljem v obliki dveh brazgotin in vertikalnega reza od predvčerajšnjim, na kolenu in v glavi.

Pettedenska fizikalna terapija pri Mojci v Artrosu je bila kar dober uvod v dogajanje v Čateških. Pa nisem wussie. Dnevni fitnes dril kolenčkarjev je v toplicah neusmiljen, če se ti da delati, seveda. Se bi dalo pa tudi bluzit, nedvomno.
Fizično in psihično me je presenetilo predvsem število ponovitev pri posameznih vajah v utežarni (hint – 4 x 20 in 10 x 10 sta precej pogosti kombinaciji …), ki te seveda totalno scuza, ampak odločitvam tima Martina, Mojce in Khalida pač lahko samo slepo zaupaš, saj ti drugega ne preostane. Za nagrado dobiš po štirinajstih dneh manekenske tačke in povečan obseg kvadricepsa na operirani okončini, če imaš srečo pa še program vadbe za vsaj 3 prihodnje mesece.

Fajn – april, maj, junij – julija bo ravno pravi čas za začetek priprav na ljubljansko polovičko. Za preizkus, če peš še znam.
Do takrat pa seveda vabi utežarna, dvo in pol centimetrski deficit desnice in tri MTB dirke MME pokala: v Gardi, Willingenu in Bad Goisernu – prva že čez dobrih 14 dni.
Žal letos zaradi operacije v Bad Goisernu niti slučajno ne bom zmogel štartati na željeni ekstremni razdalji, zaradi velike višinske razlike pa zaenkrat pod vprašajem puščam tudi Sellorondo.

Lepo počasi, pa s pametjo. Ves prosti čas bo šel tako ali tako za familjo.

D + 8 tednov

Sredi topliške rehabilitacije ležim na postelji, na pol poti na delovno mesto in skoraj na koncu bolniške. V mraku parka pred zdraviliško zgradbo je že vse v cvetju in krošnje na gričih nad bližnjo reko se sramežljivo odevajo v nežno zelenilo. Pomlad je. Po dolgih tednih le končno.

Jaz pa se v mislih še vedno borim z mrakobnostjo sive beline: fotr je po zimski bolezni samo še fizična senca nekdanjega sebe, pregovorno trezna mami je postala poosebljena zmeda in neodločnost in kuharski kotel za simptome nedoločljivih bolezni in Tajči se bori z rakom. Moste se mi podirajo, res – v ritmu Kanjona Drine. Da Magijevega nepričakovanega slovesa sploh ne omenjam.

Kot slovo od otroštva je bil zame njegov pogreb in hkrati opomin, da leta kot nič spolzijo med prsti in spoznanje, da je v družini res smisel. Da jo je potrebno objemati in negovati in ljubiti, ker je edino, kar zares si.

Vsi calf-pumpsi in leg-lifti in poizkusi teka na PST in ukradeno kolesarjenje na Katarino in đoging v bazenu in ostali self-loving-body bulšiti so samo cannon fodder za moj osamljeni in prestrašeni ego.

D + 14

Propriocepcija? Blood, sweat and tears, opisani z eno besedo! Polobla Bosu – je res das boese; evil indeed.

Calf pumpsi, hoja po petah, vadba pravilne hoje, quad pumpsi z in brez stimulatorja – s stimulatorjem so zverinski – neskončni seti za primikalke in odmikalke. Pussy počepi do 10 stopinj, vaje za trup in trebušnjake.
Na D + 10 končno spet sedim na sobnem kolesu in se počutim pri 60 RPM in 20 W prilično trapasto. Na D + 12 vozim avto.
Štirinajsti dan po operaciji mi odstranijo šive in se sprehodim po stopnicah navzgor sekvenčno. Počutje? Itak, da …. trapasto. Noga je v oni uri in pol na operacijski mizi namreč očitno res prav vse pozabila.

In ko ne vadim ali strečam – led, led in led. In TENS in revaskularizacija.
Ker mi po vsaki večji obremenitvi (beri: dvokilometrskem sprehodu po ravni in mehki podlagi) sklep zateče. In ker od trganja v atrofiranih mišicah desne nožice ponoči ne spim. S tabletomanijo pa sem preprosto prenehal po osmi neprespani noči, ko mi je po hkrati pogoltnjenima paracetamolu in naproxenu postalo jasno, da uro in pol po zaužitju ni prav nobene razlike z ali brez, tako da bi … hm, morda zdaj moral poizkusiti še s čim alternativnim, recimo z đolo?

Ali pa če počakam, da težave odnese čas? Teh prvih štirinajst dni mi je kljub bolečinam, ali pa ravno zato, namreč minilo kot bi mignil. Zaenkrat pa: so not recommended – zaradi travme.

Foxy vile, ki so šle na generalko (80€) še pred operacijo, so zdaj končno namontirane nazaj na okvir in stestirane z dvema krogoma po garaži. Itak, … da je bila vožnja eno samo trzanje in boj za krožnico in ni prinesla nobenega cikličnega užitka.

But I know that better days loom somewhere in the near future. Do takrat pa hvala Piti in čebelcama za neprestano načrtovanje dopustniškega taborjenja. Vizualizacija poletja in murenčkov in vode res pomaga.