Pomirjen

Nič novega, v bistvu. Še vedno na istem naslovu, za malo manj šuškov, v isti sestavi, z istimi sanjami in isto realnostjo. Fajn da so tudi ljudje, ki so včasih pripravljeni popuščat, če ima to smisel in ne rinejo zaradi principa z glavo skozi zid, kot to vedno počnem jaz. In fajn, da je tak ravno najin lastnik, ker nam je tu, kjer trenutno smo, res lepo in priročno.
Pa letos še plesni na prekladah, ki sicer vsako zimo zaradi konstrukcijske napake mori veliko stanovalcev v naselju ni toliko, ker je taka suha in izvenserijska zima. A ni, da take še ne bi bilo, kot jih danes veliko slišim razglašati. Jaz jih takih, po svojih športnih udejstvovanjih, v mislih pa po obrazih sotrudnikov pred očmi, pomnim vsaj pol ducata …

In drsim tako zaradi vseh teh spominov in realnosti ki me ta hip obdajajo, počasi v eno tako pomirjeno stanje, nekam tja nazaj v kranjsko nirvano s preloma milenija, ki se v moje misli vse pogosteje javlja kot referenčna. Mir, pes, ritem in dišeč, suh zrak, celo koleno in poln koš ukvarjanja samo s samim seboj … huh, bil sem odprt oltarček duha takrat, ko bi ga moral hiteti zagrinjati pred darovi nepoklicanih. Smešno naporno, da more šele očiščenje narediti, da znaš bolje oceniti in ceniti odsotnost notranjega dialoga.

In da, zima kljub vsemu je, saj v moje misli pogosto vstopa Magični. Vse kar je bil, vse kar sva skupaj doživela in občasno tudi vse, kar bi lahko bil, če bi še živel.
Veš, res pogrešam najine fužinske kofetkarije in ledena podmonterejevska jutra. Hm, pravzaprav vse te zgodbe v katerih nastopaš premorejo toliko miru in suverenosti, da se mi zdi, da me prav taka tasiva puhovka, kot si jo imel tudi ti, ko jo nadanem, vedno greje močneje, kot bi me povsem enaka, pa nepolinkana. Težko je, ko prijatelj odide. Ampak saj to že veš.

In ker je zima, se večkrat kot običajno vprašam tudi, če pa morda jaz le nisem res en čisto navaden izdajalski kljukec? Ker sem ga – alpinizem – povsem zanemaril in ga ne prakticiram prav nič več kljub temu, da mi je skoraj četrt stoletja nesebično služil kot orodje za omogočanje uvidov v ta del celote, v katerem kar dobro živim danes.
A ravno zato – ne, nisem! Midva sva račune poravnala! Dobil je moj znoj in kri in solze in jaz v zameno za njih od njega nauk: da za vsako prepreko vedno stoji nova, še višja in da je v zorenju do tiste duhovne moči, ki omogoča korak preko nje pravzaprav ves smisel igre življenja.
Zato le tuhtat in tuhtat in tuhtat in pri tem v tem začaranem krogu zaradi tega nikar ne umret, ker brez življenja ni igre in ne igre brez življenja – kulise in načini pa so in bodo vedno le navadne tehnikalije, zato jih pliz, nikoli ne povzdiguj preveč in ne malikuj!

In ker naj blog beleži, morda za konec vseeno vsaj na kratko o tehnikaliji, ki mi to zimo uspešno pomaga lajšati sicer pri meni za ta čas običajne težave s sinusi in se hkrati navezuje še na vse zgoraj zapisano: Daleron? I don’t think so!.
Odkar prakticiram tale jogijski ritual, se moji sinusi zelo uspešno otepajo vnetij. Vsaj zaenkrat – trk, trk. Hrapavo grlo pa je sploh preteklost. Ja ja, odgovor je vedno v (v/ob)račanju k sebi.