Vreme za vse prste obliznit! Žgečka še moje že skoraj odmrle plezalske živčke in me vabi v višave! Pa kot zanalašč in kot nam očitno prihaja v navado, ko so v petek že vsi plani za vikend dogovorjeni in varstvo otrok zagotovljeno, eni od malčic že nakako uspe zboleti. Tokrat je Z.jki.
In sva bila zato prisiljena s Pito najine nesojene visokogorske načrte na hitro nekoliko prilagoditi, majčkeno okrniti in se poveseliti skupnega gibanja v naravi v za oči blagodejni, pozno septembersko sončno-zračni kopeli kar v bližini Ljubljane.
Pita se je (po)trudila in mi ves čas izvrstno sledila (in se danes pritožuje nad musklfibrom) in bilo je res fajn, sploh radler na Katarini, na koncu.
Dobra novica pa je tudi ta, da očitno lahko spet hodim, tečem, skačem in kar je še teh dvonožnih for, brez hujših kolenskih posledic. Res je, da se bom moral do standardnih in športnih dveh ur iz leta 2009 na tej isti trasi še fajn truditi, ampak se je vsaj začelo!
Bravo, bravo!! Jest tut, a ni fajn?;))
Je, neprecenljivo!