Vstajanje ob treh, vožnja čez zasneženi Črnivec, gaženje pod Lučko Babo, oblačno vreme, veter in še mraz. Čudn vajb za samotarjenje čez Recesijo. In nedvomno zarjavel protokol. Včasih se mi namreč ni bilo treba iz Kamnika vračati nazaj v Ljubljano po doma pozabljene gojzarje. In bančno kartico. In vozniško.
Leta delajo svoje, ajges?
Ma so vsa razmišljanja o smislu in užitku ob plezanju – morda pa je šlo za le še en event v coni 2 mojega Garmina 405? – zbledela ob Magijevem SMS-ju danes zjutraj: “Tukaj pa je zelo hudo. Včeraj se je Luca smrtno ponesrečil.”
En stavek in vse kar človeku ostane, so spomini.
Slike, ki so danes še gibljive, a bodo sčasoma kljub prizadevanjem bledele in tonile v vsakodnevni rutini, dokler ne bodo od njih ostali le še dokumenti – nepomembne so naše zgodbe v večnosti dejanj.
Luca, moj poklon in ciao!
